Vsaka generacija zase mora razmisliti, kaj njej pomeni biti Evropa (video)

Matej Accetto je diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti, se nato šolal na Harvardu (LL. M.) in iz prava doktoriral v Ljubljani, kjer je bil tudi zaposlen. Predaval je v Pekingu na Kitajskem, pri ISES Foundation v Kőszegu na Madžarskem, na državni univerzi v Irkutsku v Rusiji, od leta 2013 pa je profesor prava na Católica Global School of Law. Njegovo raziskovalno delo se osredotoča na evropsko javno pravo, zlasti v zvezi z vlogo sodišč in področjem državljanstva.

So bile zadnje širitve EU namenjene povezovanju držav z enakimi vrednotami, kot jih ima unija, ali bolj povečevanju evropskega trga? Po mojem je bilo malo obojega. Še več je možnosti. Rečemo lahko tudi, da je bila včasih širitev alternativa poglabljanju. Ena od manter evropskega povezovanja, ki so vrsto let narekovale ritem in razvoj EU, je, da moramo vedno iti korak naprej.

Države morajo biti bolj povezane. Lahko poglobimo obstoječo povezavo ali dodamo nove članice. V zgodovini razvoja je bilo pravzaprav obojega veliko.

Smo več kot gospodarska skupnost, ampak če smo tvorba, ki postaja podobna federalni državi – danes ji je zelo podobna že v marsičem – potem moramo verjetno oblikovati tudi nekakšne ustavne simbolne vrednostne temelje. In če boste danes brali določbo o širitvi, o možnosti pristopa, ne piše več zgolj to, da lahko vsaka evropska država zaprosi za članstvo, ampak da mora vsaka kandidatka spoštovati vrednote iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji.

Tam so navedene vrednote, ki nam pomagajo razumeti – kolikor je to mogoče –, kaj druži evropske države v EU. A tega, kaj nam pomeni ideja evropskosti, Evrope, ni mogoče zaobjeti v nekem pravnem dokumentu.

Evropska komisija je v nekem dokumentu leta 1993 rekla, da tega, kaj pomeni evropsko, ni mogoče opredeliti enkrat za vselej in v enkratnem dokumentu, ampak mora vsaka generacija zase razmisliti, kaj ji pomeni biti Evropa.

Je ta kriza, v kateri smo, največja do zdaj? Ali gre za eno izmed kriz, ki bo Evropsko unijo naredila močnejšo? Po svoje je Evropska unija v krizi skoraj ves čas. Skoraj vsako leto je kakšna kriza. Ta je zagotovo malo večja kot marsikatera druga. Traja že sedem let. Ampak verjetno ne bo nihče od nas, ki se približno spomnimo zgodovine, rekel, da je to večja kriza, kot je bila kriza tridesetletne vojne, na primer leta 1950.

O tem je morda dobro razmisliti, da si približno predstavljamo, vidimo pravo perspektivo zdajšnjega razhajanja med Grčijo in njenimi upnicami, ko pravimo, ali je sploh še kakšen skupen jezik.

Schumanova deklaracija iz leta 1950 pravi: želimo si skupnosti, ki bo temeljila na enakopravnosti in solidarnosti Nemčije in Francije. Predstavljajte si, da ste francoski državljani, ki se spominjajo 30 let zgodovine prve in druge svetovne vojne, ko verjetno niso imeli pretirano prijateljskih čustev do Nemčije in Nemcev.

A Schumanova deklaracija, deklaracija njihovega lastnega zunanjega ministra, jim sporoča, da si želijo skupnost, ki bo temeljila na enakopravnosti in vse večji resnični solidarnosti med evropskimi narodi. Takrat je uspelo predvsem voditeljem, ki so vendarle vedno tudi gibalo kakšnega bolj ustavnega trenutka in razvoja tvorbe, to idejo celo počasi preliti v stvarnost. Najprej z zelo omejeno povezavo premoga in jekla (ta retorika je mirovna, saj vsaj na simbolični ravni rečeš, da sta to tisti surovini, ki sta zelo pomembni za vojaško industrijo).

Krizo jim je uspelo preseči s povezavo, ki je bila po mentaliteti popolnoma drugačna kot versajski mir. To je bil mir, ki je sporočal: poražence bomo potlačili, zmagovalci bodo narekovali pravila igre, Nemčija bo morala plačevati reparacije vse do konca stoletja. To je bila pogodba, za katero smo si želeli in verjeli (če govorim, kot da smo bili mi del te zgodbe), da bo dolgotrajna.

Kako zagotoviti, da bo pogodba dolgotrajna? Skoraj vsaka pogodba, pa naj bo zasebno- ali javnopravna, zakonska zveza ali romantično razmerje deluje dolgoročno samo, če si obe strani želita, da ostane v veljavi. Če ima ena stran vse razloge, da si želi pogodbo ukiniti ali se ji vsaj izogniti, je ne spoštovati, potem ta pogodba ne more dolgoročno zelo uspešno delovati.

Če so takrat rekli, da bodo gradili skupnost, pri kateri bomo vsi videli koristi in prek tega postajali lojalni tudi ideji povezave, je obljuba Schumanove deklaracije pravzaprav veličastna obljuba tega povezovanja, ki ga seveda trenutna grška kriza postavlja pod vprašaj.

Eni pravijo, da je po logiki narave stvari, če je mogoč vstop, mogoč tudi izstop. Koliko je ta možnost sploh opredeljena? Vrsto let so ugledni pravniki zatrjevali, da izstop iz Evropske unije ni mogoč. Zakaj? Ker ga pogodba ne predvideva in se šteje, da so članice s pristopom 'konzumirale' svojo pravico do samoodločbe. To je pravzaprav tudi slovenska zgodba, ki je nam znana že iz obdobja razpada Jugoslavije.

Ali država oziroma narod, ko svojo prirojeno pravico do samoodločbe izvrši s tem, da pristopi k neki skupni politični tvorbi, takrat izgubi pravico, da bo sam odločal o svoji usodi?

Veliko pravnikov je reklo, da v pogodbi določbe o izstopu ni, zato ta ni mogoč. Ko se država odloči pristopiti, je to enosmerna pot. Joseph Weiler, tudi eden od mojih profesorjev in velikih mislecev, teoretikov prava EU, je tedaj rekel, da smo zaradi tega pravniki v javnosti na slabem glasu. Izgubili smo stik z realnostjo.

Pogodbenice so se z lizbonsko pogodbo dogovorile, da bo taka določba vključena v pogodbo. Ta ureja možnost, da država izstopi iz EU.

Kako usoden bi bil "da" za izstop Velike Britanije? Po povsem pravnotehnični plati je velika neznanka, kako neboleče oziroma boleče bi bilo izpeljati tak izstop. Kaj bi to pomenilo z vidika prilagoditve zakonodaje, z vidika ponovne uvedbe določenih dodatnih meja. Izstop mora namreč imeti praktičen učinek. Odstopaš od vrste dogovorov.

Težko si predstavljam, da bi izstopili iz EU, ampak bi še naprej "a la carte" izbirali, katera področja sodelovanja bodo veljala, ker bi jim na primer ideja o svobodni trgovini še vedno ustrezala. Treba bi bilo določiti, kaj vse je posledica izstopa, kako se spremenijo vse te ureditve trga, skupne zakonodaje na več področjih, in kdo bo to plačal, kdo bo nosil stroške prilagoditev.

Prilagoditi se bodo morale vse države članice. To bi prineslo precej visoke stroške in časovno zelo zahteven proces.

Evropska unija se poglablja tudi s tem, da širi svoje pristojnosti, včasih tudi prek tistih, določenih v pogodbi. Kako iskati optimalno razmerje med močjo držav članic in močjo Evropske unije? Povsem prav imate, da se je od zelo zgodnjih let povezovanja zgodila širitev pristojnosti onkraj tega, kar je določala pogodba. Pogosto že iz razloga, ki sem ga v članku izpred več kot sto let zasledil v ameriškem kontekstu in pravi, da se bo, ko enkrat načelo, pravilo izraziš sodno, to želelo razširiti do skrajnosti svoje logike. Kolikor gre.

Lep primer za to je zamisel o prostem gibanju delavcev kot produkcijskem dejavniku. Ideja svoboščin prostega trga je bila, da lahko blago, kapital, storitve in delavci prosto krožijo po EU. Delavci morajo imeti možnost, da lahko sprejmejo službo v drugi državi članici in se preselijo tja, da lahko tam delajo. Kaj pa potem? Če bi na primer delavec s seboj vzel še svojo družino?

Če želimo, da je ta pravica realistična, da jo lahko v praksi izvedeš, potem nekomu ne moremo reči, da zakonca in otrok ne more vzeti s seboj. Si lahko predstavljamo, da ti otroci ne bi imeli pravice do šolanja? Ali da družinski člani ne bi imeli zdravstvenega varstva?

Naenkrat ugotovimo, da je ta pravica, ki je bila zelo ekonomske narave, začela učinkovati tako, da je omejevala države članice na vrsti drugih področij in zahtevala od njih novo stopnjo zvestobe evropskemu projektu. Povejte mi, kje bi se morali ustaviti.

Bolj kot smo prepleteni v realnem življenju, bolj kot nas vsakdanje bivanjske okoliščine silijo v to, da živimo skupaj, prek meja, v stiku z drugimi državami, bolj je tudi po pravni in politični plati smiselno najti pravilne mehanizme za usklajevanje pravnih ureditev, interesov in, če je le mogoče, toliko bolj učinkovito skupno ureditev.

So danes države članice EU sploh še suverene? Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo globalno, ali je suverenost sploh še pravi izraz, neodvisno od tega, ali smo v EU ali ne. Smo soodvisni, Kitajska je odvisna od Evropske unije in obratno.

To je tudi tragična zgodba trenutnih sporov o Grčiji, saj bi se – ne samo Grki – morali zavedati, da morajo najti skupen jezik s preostalo Evropo in da ne morejo le izsiliti nevzdržnih politik samo zato, ker so jih demokratično podprli. Tudi Nemčija ne more gospodarsko cveteti brez sodelovanja z Grčijo in drugimi državami članicami.

Ta občutek soodvisnosti, ki je v resnici zelo prisoten – pri poslovanju, zasebnem življenju, delovanju gospodarstva – je ob zdajšnji politični retoriki nekoliko zbledel. Na vseh ravneh. Grčija pravi: "Mi smo demokracija in to, da nam vsiljujete preostre in neučinkovite, maščevalne ukrepe, je napad na demokracijo." Kot da nemška vlada ni vlada v imenu nemškega ljudstva in predstavnica nemške demokracije.

V Evropi imamo tako zdaj opraviti z idejo trka demokracij, ne trka civilizacij. Zato je ta retorika na obeh straneh nekoliko nerodna.

Nemčija vidi pomoč Grčiji kot nemški denar, a lep del svojega denarja ima Nemčija zato, ker je članica EU. Če bi imeli možnost državljanom zelo jasno predstaviti, kolikšen del blagostanja je neposredna posledica ugodnosti zaradi članstva v EU, bi ti lažje razumeli, da je ideja tesnejše zveze, enotne skupnosti, evropskega državljanstva veliko več, kot je zdaj.

Ne govorim o potnih listih, služenju vojaškega roka v vojski EU, ampak o osmišljanju ideje državljanstva kot ideje pripadnosti neki skupnosti. A tega ni. Govorimo o tem, ali se bo Nemčija odločila blagohotno pomagati Grčiji in ali si ta to zasluži. Grki pa govorijo o tem, ali jim je bolje notri ali naj gredo ven, ali naj rečejo da ali ne.

Glede na povedano in vse večjo soodvisnost med državami članicami lahko torej pričakujemo še več prenosa pristojnosti na Evropsko unijo?? Lep primer prehoda pristojnosti je ideja ekonomske in monetarne unije. Ob sklenitvi maastrichtske pogodbe je bila začrtana jasna pot gradnje takšne skupnosti. Bili so trije koraki in zadnji je bil uvedba evra, ta je bil predviden ob prelomu tisočletja in se je takrat tudi zgodil. Rekli so, da bo s tem korakom monetarna in ekonomska unija zgrajena.

Kriza, ki je nastopila leta 2008, je pokazala, da ni mehanizmov za spopadanje z njo. Predsedniki različnih evropskih ustanov so ob tem zapisali, da so za izgradnjo prave ekonomske in monetarne unije nujno potrebni novi koraki, kot denimo fiskalna unija in bančna unija za nadzor nad bankami. Zdaj smo ugotovili, da za delujoč mehanizem potrebujemo še vzvode, ki so nujno potrebni, pred 20 leti snovalci nanje niso niti pomislili.

In ker se Evropska unija razvija prek krize, ki jo prisili k spopadu s pomanjkljivostmi, je precej verjetno, da bo zaradi krize zdaj dosežen veliko večji razmah EU pri fiskalnih in bančnih vprašanjih, kot bi bil sicer.

A tudi za to ne moremo reči, da bo zadnji korak. Slogan iz preambule pogodbe "vse tesnejša" zveza nakazuje, da je vedno kakšen korak, ki se še lahko zgodi. A lahko smo bolj optimistični in rečemo, da je kriza gibalo razvoja, ki te prisili h koraku, za katerega veš, da bi bil potreben, a zanj manjka volje.

Prej smo govorili o delavcih migrantih, kaj pa priseljenci iz tretjih držav? Zdi se, da EU nima resne demografske politike in da se s tem sploh ne ubada. Kako v ta kontekst umestiti priseljence? To je spet ena izmed bolečih točk ob razmisleku o evropskih vrednotah. Ker je EU za marsikoga obljubljena dežela, se spopada z velikimi pritiski, ki jih zelo lahko razumemo. Še bolj jih lahko razumemo, če se postavimo v kožo mejnih držav, ki so najbolj na udaru, ko prihajajo močni valovi priseljencev, pogosto nezakonitih, na njihova ozemlja pretihotapljenih prek meja.

Pri migraciji sta potrebna dva koraka: eden je fizična migracija, drugi pa, da lahko postaneš tudi član skupnosti. Ali se registriraš, ali dobiš dovoljenje za bivanje, ali prideš do državljanstva, ki je pomemben status, ker je pomembna pravica. Ne sicer samo po sebi, ampak je neke vrste košara, v katero zlagaš vse druge pravice.

Vrsto pravic dobiš prek takega statusa, ki ti da polnopravno članstvo v skupnosti. Trend je, da bi od držav pričakovali, da bi lahko nekdo, ki zakonito živi in preživi v državi, izkaže stopnjo povezanosti s to državo, celo zahteval državljanstvo ali smel pričakovati, da ga bo dobil.

To je namreč še eden od obrazov suverenosti, ki se ga države tradicionalno rade oklepajo – da je odločitev o državljanstvu popolnoma diskrecijska pravica, o kateri suvereno odloča država.

Ta vidik se v zadnjih letih sprošča, zato bi morale države nekomu, ki tam že 10, 15 let živi, dela, počasi priznati polne pravice članstva. A države potem postanejo še toliko bolj občutljive, komu dovoliti na svoje ozemlje.

Vidimo, da je ideja državljanstva neločljivo povezana z idejo imigracije. In zato lahko, ker se ideja sprošča, imigracija opravi umazan del posla. Omejiš število priseljencev, zato da s tem nadziraš obseg prišlekov v to polnopravno politično skupnost, v katero lahko prej ali slej vstopijo.

Vaš razmislek za konec: je mogoča Evropska unija brez evra? In kaj je sploh najmanjši skupni imenovalec, ki mora obstajati, da bi se povezava obdržala? Najmanjši skupni imenovalec je tisti, za katerega se dogovoriš. Ko je ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja evropskim voditeljem uspelo preseči možnost dejanskega veta vsake od članic ob sprejemanju odločitev, se je preporodila politična plat delovanja evropskega povezovanja. Pogosto govorimo o pomembnih voditeljih.

V osemdesetih letih je bila to deloma zgodba voditeljev najvplivnejših držav: Françoisa Mitteranda, ki je verjel v evropsko idejo, Helmuta Kohla, zelo vplivnega kanclerja, prav tako je verjel in je bil dober sogovornik francoskega predsednika; Jacquesa Delorsa, še danes najbolj pohvaljenega predsednika Evropske komisije, motorja povezovanja, to se je pod njim spet prebudilo, morda celo evroskeptične Margaret Thatcher, ki je vodila Veliko Britanijo in je privolila v zbarantan dogovor, po katerem je sicer sprejela določeno širitev političnih razsežnosti povezave, v zameno pa dobila zgrajen notranji trg in liberalizacijo trga.

To je bila cena, ki jo je bil Mitterand pripravljen plačati, da je dosegel novo politično stopnjo povezave.

Danes komisija, ki kot kolegijski organ odloča z navadno večino, zelo redko glasuje. Jose Manuel Barroso je pred kratkim rekel, da je komisija v desetih letih, ko je bil predsednik, glasovala največ šestkrat. Večinoma so odločitve kompromisne, soglasne, brez očitnega nasprotovanja. Ideja tega, da vendarle najdeš višji skupni imenovalec od najnižjega mogočega, je prisotna zaradi spremenjene dinamike delovanja.

V taki drži EU običajno preveva optimizem, vsaj želijo si, da bi bilo tako. In z evrom je enako. Ko so ga načrtovali, so opazovalci, na primer Američani, ki jih je zanimalo, kaj se dogaja, rekli: "Kaj pa je rezervni načrt?" Evropejci so spraševali, kaj mislijo s tem, Američani pa so povedali, da mislijo na neuspeh valute, če ta ne bi zaživela. Evropejci so odgovorili: "Rezervnega načrta ni, ker verjamemo, da bo uspelo."

EU je morda zdaj v trenutku, ko se vidi, da bi bilo dobro imeti rezervni načrt in scenarij ob krizi ali zapletu. Ugibam pa, da bodo predstavniki evropskih ustanov, če jih danes povprašate o tem, rekli, da je optimizem na mestu in da bodo, ko pride kriza, našli tudi odgovor. Če verjamete v koristnost evropskega povezovanja, je upanje, da bodo to rešitev še enkrat več našli.

Morda bo prav kriza pomagala, da bo Evropska unija spremenila to tvorbo v še tesnejšo zvezo med narodi Evrope. Ne v en narod, ne v en demos, ki gradi evropsko demokracijo, ampak v zvezo demosov držav članic, z Evropi lastno in posebno naravo. Upajmo, da to ne bo trk, ampak sobivanje demokracij na evropski način.