SiolNET. Novice Siol +
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Prvič slišim za lezbični lobi

3

termometer

 | Foto:
Dr. Barbara Rajgelj, pravnica in aktivistka, je že drugo leto članica organizacijskega odbora Parade ponosa. Spregovorila je tudi o tem, zakaj danes ni več treba skrivati, da si lezbijka ali gej.

Barbara Rajgelj je dejavna na več področjih. Zaposlena je kot predavateljica pravnih predmetov na FDV-ju, zadnjih pet let je bila solastnica lokala Open, prijaznega do lezbijk in gejev, ki so ga pred kratkim zaprli zaradi neustrezne lokacije. Dejavno je sodelovala pri pripravi družinskega zakonika, a je bil ta na referendumu zavrnjen. Z odmevnimi prispevki na temo enakopravnosti in socialne pravičnosti je nastopila v več razpravah o prihodnosti ob vseslovenskih ljudskih vstajah.

Barbara Rajgelj je prav boleče ostra in odločna, a vedno uporablja zelo racionalne argumente. Nasprotnim pa je, drugače kot številni aktivisti z različnih področij, vedno pripravljena tudi prisluhniti.

V soboto bo 13. Parada ponosa. Se ta dogodek v Sloveniji z leti v čem spreminja? Vsak, ki organizira Parado ponosa, ima svojo zamisel, svoj naboj. Tokrat se poskuša s političnimi sporočili preseči gejevsko in lezbično vprašanje. Zdi se nam, da se je pomembno opredeliti kot gej ali lezbijka, hkrati pa misliti druge stvari. To pomeni, da ne privoliš v to, da si samo gej ali lezbijka, saj tvoje življenje določajo tudi druge teme, na primer nezaposlenost mladih, starejši, ki so vse bolj revni, socialna in finančna vprašanja. Pomembno je, da s položaja geja ali lezbijke govoriš o drugih vprašanjih. To želi letos doseči Parada ponosa – da se ve, da smo povsod in za vse.

Čeprav je bilo o tem že ogromno povedanega, se številni še vedno sprašujejo: kaj je sploh glavni namen Parade ponosa? Bistvo se mi zdi, da nevidno postane vidno. Spolna usmerjenost je osebna okoliščina, ki v vsakdanjem življenju, na cesti, v trgovini, v šoli, na prvi pogled ni prepoznavna. Po drugi strani je ta svet zelo heteronormativen, predpostavlja se, da je od rojstva do smrti vsak heteroseksualno usmerjen. Zaradi te domneve je parada heteroseksualnosti vsak dan, celo leto, povsod. Parada ponosa je torej tudi neke vrste upor proti domnevi, da smo vsi heteroseksualni, saj to preprosto ni res.

Seveda pa to ne pomeni, da na Parado ponosa niso vabljeni tudi heteroseksualni. Vabljeni so vsi! Sicer pa je danes težko reči, kdo sploh je heteroseksualen. Sploh pri mladih danes opažam, da jim je spol postal odvečna kategorija; da zanje to ni toliko pomembno.

Kako se ta nepomembnost spola odraža pri mladih? Mladi so v dojemanju sveta okoli sebe veliko bolj odprti, tudi spolnih vlog ne doživljajo več tako fiksno. Če se zaljubijo, vidijo človeka. Rekla bi, da je k temu pripomogla zlasti tudi pop kultura. Tako je na primer v svetu mode izjemno poudarjen trend androginosti, ki kaže, da je spol preteklost.

Seveda pa je treba tudi mlade opominjati: dokler sta spol in spolna usmerjenost nekaj, na podlagi česar se diskriminira, je treba povedati, da obstajajo moški in ženske ter da obstajajo geji in lezbijke. Ko bomo vsi obravnavani enako ne glede na svoje osebne okoliščine, nam o tem ne bo treba več govoriti.

Bi se torej dve mladi dekleti danes lažje poljubili sredi Ljubljane kot pred nekaj leti? Mislim, da. Ne moremo izključiti, da bodo še vedno stiske. Glavna stiska vsakega geja in lezbijke je, da se razkrije pred domačimi. Več kot se o tem govori, bolj stvari postajajo običajne, tudi starši so bolj ozaveščeni, več vedo, lažje je vzpostaviti komunikacijo. Ob vsem slabem je referendum o družinskem zakoniku prinesel eno dobro stvar, ta pa je, da je pogovor o spolni usmerjenosti prišel v vsako slovensko družino.

Bo boj za enakopravnost gejev in lezbijk sploh kdaj uspešno končan? Bo, vendar pa to še ne pomeni, da potem ne bo razlogov za nove boje. Eno od prizadevanj, ki se bo razkrilo v prihodnje, je prizadevanje samskih za pravico do izbire in tudi za spremembo zakonodaje, ki bo privilegirala življenje v paru. Danes imaš zagotovljeno bistveno večjo socialno varnost, če živiš v partnerstvu oziroma v družini, na tem temelji ves naš sistem socialne varnosti. Pri Skandinavcih socialne pravice temeljijo na posamezniku, pri nas pa na vpetosti v družinske vezi. A vsaka diskriminirana skupina se mora najprej prepoznati kot taka in šele nato lahko postavi zahteve.

Ali boj samskih staršev. Biti samski starš je tako ranljiv položaj, vpliva čisto na vsako poro življenja, tudi na preživetje. Poznam številne samozaposlene, prevajalke, arhitektke, lektorice z majhnimi otroki, ki zvečer na primer ne morejo več iti na sprejeme in druge dogodke in imajo zato bistveno manj dela, saj se zanj ne morejo dogovoriti. Nikoli ne moremo vnaprej vedeti, katera osebna okoliščina bo v prihodnosti postala razlog za neenako obravnavo. Zakonodaja za upravičenost do pravic vedno postavlja neke pogoje in s tem določene skupine izločuje. A če taki pogoji ljudem brez utemeljenega razloga otežujejo življenje, je nujno, da se država na njihove potrebe hitro odzove in jih vključi med upravičence.

Dejavno ste sodelovali pri številnih razpravah o prihodnosti Slovenije, ki so bile organizirane ob boku vseslovenskih ljudskih vstaj. Se vam zdi, da so vstaje družbo v čem spremenile? Zdi se mi, da se je malo omilila sovražna retorika, malo bolj je zadihal javni prostor. Težava je, da nova vlada deluje kot računovodski servis in se noče ukvarjati z družbenimi vprašanji. Vladajoča elita ne razume, da ekonomske determinante ne obstajajo v praznem prostoru, ampak so odvisne od svobode, zaupanja, ustvarjalnosti in solidarnosti med ljudmi. To pa absolutno niso finančna vprašanja. Zato bi se morala predsednica vlade ukvarjati tudi z bolj mehkimi družbenimi vprašanji, kot so odprtost, solidarnost, zaupanje. To se prej ali slej preslika tudi v številke. Zdajšnje politične elite pa mislijo, da je državo mogoče rešiti samo s prerazporejanjem številk. Mislim, da to ni mogoče. Država niso številke, ampak ljudje, motivirani ali apatični, zagreti ali gnevni, svobodni ali zatrti.

Kljub vašemu nezadovoljstvu s političnimi elitami pa bo častna govornica na sobotni Paradi ponosa tudi Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino in socialne zadeve. Je ministrica torej le drugačna od drugih oblastnikov? Na Parado ponosa smo povabili tiste politike, ki so v preteklosti pokazali zelo veliko zavzetost pri reševanju sistemske diskriminacije gejev in lezbijk. Dr. Anja Kopač Mrak je bila v času prejšnje vlade sekretarka na ministrstvu in sprejeli so socialno zakonodajo, ki je na rob eksistence spravila marsikatero življenje. Ampak zdaj kot ministrica popravlja to isto zakonodajo. To pomeni, da vsi politiki niso isti. Nekateri celo priznavajo in popravljajo napake. In to je pomembno.

Povabili smo ljudi, ki si prizadevajo za to, da bi bil svet boljši. Zato smo se odločili, da Parada ponosa sodeluje z institucijami. Naš cilj je izboljšati vsakdanje življenje gejev in lezbijk. To pa ni mogoče v nekem izoliranem svetu, ampak je treba svetove med sabo povezati.

Vedno ko pišemo o gejih in lezbijkah, o tem govorimo resno, kot da bi istospolno usmerjenost spremljali same stiske, predsodki, diskriminacija in težave. Kaj pa je tisto, kar je lepo? Lepo je tisto, kar je tudi pri vseh preostalih lepo. Česar ne bi zamenjala, je to, da sem bila prisiljena zaradi teh svojih osebnih okoliščin premisliti marsikatero stvar, normo, predpostavko, ki je sicer nikoli ne bi. Imela sem veliko srečo: ena je, da sem lezbijka, druga pa, da sem dobila službo v družboslovnem okolju. Ko sem to doživela, je bilo, kot da bi z lonca odstranila pokrovko! Zelo se ti odpre svet, če nisi ujet v sredino, za katero se predpostavlja, da bi v njej moral biti. Odmakniti se in imeti možnost pogledati na svet drugače, v tem je lepota. A zagotovo lepoto pogleda od daleč ljudje najdejo v različnih stvareh. Jaz svojega pogleda ne bi zamenjala za nič.

Pred časom se je veliko govorilo o gejevskih lobijih, ki naj bi bili izjemno močni. V zadnjem času pa je mogoče slišati, da obstaja tudi lezbični lobi. Veste kaj o tem? Če kdo koga pozna, naj nakaže na račun parade 5.000 evrov. (smeh) Resno: obstajajo različne nevladne organizacije, ampak to ni nikakršen gejevski ali lezbični lobi! Zame je lobi združba ljudi z ekonomsko ali politično močjo. Lahko da v kakšnem polju družbenega življenja obstajajo ljudje z močjo, ki se družijo na podlagi spolne usmerjenosti, a jih jaz ne poznam. Sploh pa mi je kakršnokoli podtalno delovanje tuje in z aktivizmom ali gibanjem, ki si javno prizadeva za emancipacijo, nima nobene zveze.

Kaj pričakujete od letošnje Parade ponosa? Upam, da bo sporočilo parade slišano, da ne bo izgredov in da se bodo ljudje povezali v skupnost ne glede na katerokoli osebno okoliščino.

Glavno sporočilo letošnje Parade pa je? Geslo letošnje parade je "Svoboda in solidarnost sta istospolni par". Glavno sporočilo je, da nemudoma zahtevamo popolno pravno enakost, saj se ne želimo še prihodnjih 50 let ukvarjati s tem, da smo geji in lezbijke, ampak želimo sprostiti svoje ustvarjalne potenciale na drugih področjih, ki so za naša življenja in življenja ljudi v tej državi bistveno bolj pomembna.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin