"Pri mojem delu si ne moreš pridobiti prijateljev"

Zadnji poziv po razrešitvi uprave Darsa, ki jo vodi Mateja Duhovnik, je znova razburil, kar pa predsednika računskega sodišča sploh ne preseneča. Igor Šoltes, vnuk Edvarda Kardelja, je ponosen na svoje prednike, pravi, da je opominjanje na njegove korenine predvsem poskus blatenja spomina, konec koncev pa tudi razvrednotenja dela na računskem sodišču. Sodišče je na prelomnici: ali bo ostalo brezzobi tiger, ki le opozarja na nepravilnosti in kršitve, ali pa bo dobilo tudi represivne pristojnosti. "Nujna je široka javna razprava o prihodnosti najvišjega revizorja javnih financ v državi," meni Igor Šoltes. Čez dve leti mu poteče mandat prvega revizorja v državi, na vprašanje, ali se bo poskusil v profesuri ali pa ga vleče v politiko, odgovarja: nikoli ne reci nikoli.

Začnimo pri glasbi: tudi ta je velik del vašega življenja, ste bas kitarist pri skupini Ni Važn, kjer igrate brezkompromisni rock'n'roll, s katerim menda zažigate. Kaj pa menite o letošnjem izboru za pesem Evrovizije? Se je tudi letos pokazalo, da tisti, ki odločajo, gledajo zlasti skozi sosedska politična očala?

Zdi se mi, da je bila Evrovizija od nekdaj odraz odnosov med državami, če pogledamo samo države nekdanje Jugoslavije in podeljevanje 12 točk v zadnjih desetih letih. Vse skupaj se je le malo spremenilo. Tokratno glasovanje spet kaže neko posebno idilo, dobro sodelovanje očitno tudi na tem področju.

Tudi dvanajst točk, ki jo je naši pesmi prisodila Hrvaška …

To kaže, da so se odnosi izboljšali. Res je, pa če si priznamo ali ne: glasovanje je odraz neke realne politike.

Kaj pa vaša glasbena pot in rokerski band Ni Važn? Ali kaj nastopate, pripravljate?

Na Evroviziji nismo nastopili in verjetno tudi ne bomo – možnost je zares minimalna, kot skupina pa ne pripravljamo ničesar posebnega, držimo se ustaljenega ritma. Zadnje mesece so nam službene odsotnosti kar nekaj članov preprečile bolj redne vaje, imamo preprosto premalo treningov, pozna se nam odsotnost. Upam, da bomo imeli pred poletjem še kakšen nastop.

Kako usklajujete profesionalno, strokovno pot s svojim glasbenim konjičkom?

Glasba mene in preostale člane skupine zelo sprošča, pomeni nam zadoščenje in odklop od dela, ki ga vsak od nas opravlja v svoji službi.

Pa se od glasbe preselimo k politiki, ki je vedno aktualna: v preteklih mesecih so vas nekateri že videli na mestu prvega ministra, nekateri so vas spet povezali z Milanom Kučanom.

To sem v preteklih mesecih prebral tudi sam, eden od spletnih portalov je že decembra objavil takšno domnevo, že večkrat sem javno povedal, da se o tem nisem z nikomer pogovarjal, res pa je za Slovenijo značilno, da poskušamo vsakogar uvrstiti v enega od predalov, vsakomur poskušamo najti botra, nekoga, ki stoji v ozadju. Menim, da se bo to dogajalo tudi v prihodnosti, kot da si nekateri ne bi mogli priznati, da ima človek tudi svojo voljo, svojo vizijo in svoj interes, ne nazadnje svoje sposobnosti, da ni treba za vsakogar iskati povezav, botrov in hobotnice, ki potem služijo predvsem iskanju teorije zarote.

Vam je pa vseeno laskalo, da ste se spet znašli na prvih straneh?

Veste, to laskanje je zelo varljivo, predvsem ker se je treba vprašati, v kakšnem kontekstu je vse skupaj. Ni postavljeno dobronamerno, ampak predvsem v luči vnaprejšnje diskvalifikacije in diskreditacije posameznika, kar se je pri nas zgodilo že mnogokrat.

Kot vnuka Edvarda Kardelja vas številni vidijo kot vez s prejšnjim režimom. Kako odgovarjate na tovrstne nizke udarce?

O tem sem se že večkrat pošalil: tako kot ima Harry Potter brazgotino na čelu, imam jaz očitno vrisano rdečo zvezdo. To se pojavlja, a ne vedno kot očitek, ampak kot nekakšna značajska lastnost, vsi imamo svoje dedke in babice, vsi imamo svoje prednike in jaz sem na svoje ponosen!

Zakaj se po vašem mnenju pogreva zgodba z vašim dedkom, ki jo tako radi ponavljajo zlasti politiki?

Mislim, da gre predvsem za poskus blatenja spomina in ustvarjanje nekakšnih vzporednic, pa tudi strašenje. Poglejte, če je ta vnuk tega in tega, poglejte, kaj se lahko zgodi, če pride v kakršnokoli konstelacijo oblasti. Gre seveda tudi za razvrednotenje mojega dela na računskem sodišču. Tri četrtine komentarjev ob kakšni od naših odločitev je vedno povezanih z mojimi predniki. Kar nima nobenega opravka z vsebino in je slabo. Prepričan sem bil, da se bo sčasoma spremenilo, ampak stvari gredo naprej, kot da bi bil to kakšen pomemben argument ali protiargument.

Računsko sodišče je venomer v središču zanimanja, tudi politike. Skratka tistih, ki vas pri delu podpirajo, in vaših nasprotnikov, levih in desnih. Po svoje je kompliment, ker vas vsi kritizirajo.

Da, brez dvoma je to dokaz, da delamo prav, da smo na pravi poti, da konec koncev vzdržujemo kar največ objektivnosti pri sporočanju naših vsebin, skratka naših odločitev. Naše delo ni lahko! Večkrat sem se že pošalil, da bom moral po koncu mandata najti nekakšen azil, pri delu na računskem sodišču si človek ne more pridobiti prijateljev.

Zadnji vaš poziv za razrešitev uprave Darsa, ki jo vodi Mateja Duhovnik, je znova sprožil val nezadovoljstva, ogorčenja. Nadzorni svet avtocestne družbe je vaš poziv označil za neutemeljen, spet smo lahko poslušali tudi o vašem političnem ozadju in povezanosti z Gregorjem Golobičem. Kako odgovarjate na to?

Vsaka naša odločitev temelji na objektivno preverljivih dejstvih, vsak poziv je utemeljen in pogojen s številom in naravo kršitev pri delu, ki se ne odpravijo in imajo pomembne finančne posledice. V konkretnem primeru gre torej za vzorec vedenja, nekakšen modus vivendi, ki ga očitno ne nameravajo spremeniti. Na področju avtocest se izvede veliko cenitev, pogajanj za odkupe zemljišč, njihovih prevzemov: če stvari niso čiste, razjasnjene in se ne dela z dobrimi nameni, temveč se cenitve naročeno pripravljajo zato, da se pridobi premoženje, ki ni vedno najbolj pregledno in zakonito, je v takih primerih naš poziv zagotovo še kako utemeljen. Je pa tudi res, da poziv računskega sodišča glede na veljavni zakon o računskem sodišču ni zavezujoč. Utemeljeno pa se pričakuje, da gre, če v devetih letih spišemo deset pozivov za razrešitev, kar ni zelo pogosto, za zelo resne stvari. Od zrele, ne samo politične, ampak finančne kulture v družbi bi pričakovali, da take pozive upošteva brez prevelikega hrupa in pompa. Pri nas je očitno v navadi, da se o vsaki stvari polemizira, vsaka odločitev pa dobi še dodatno politično dimenzijo. Spet smo pri povezavah in ozadjih, češ v čigavih rokah je ta inštitucija, čigavo politiko izvršuje. Nekaj naših zadnjih primerov to podobo očitno podira, saj spravlja naše kritike v zadrego, ker ne vedo, kdo je za pozivom računskega sodišča. Gre za preusmerjanje pozornosti od bistvenega. Če začne nekdo razlagati o političnih povezavah, potem vsebina ni več pomembna, kar je zelo slabo.

No, v primeru Darsa ste popravljalne ukrepe uprave družbe v glavnem ocenili kot zadovoljive.

To ni popolnoma res: del ukrepov smo ocenili kot zadovoljive, del pa ne. Kdor pozna naš način oblikovanja mnenj, ve, da en zadovoljiv ukrep še ne pomeni, da je bil ustrezen ves popravljalni ciklus. Teža, ki šteje in pomeni finančno posledico v tem primeru, je namenjena prav že omenjenemu modus vivendiju, zaradi česar smo tudi vložili poziv za razrešitev uprave Darsa.

Verjamete, da bo na koncu uprava Darsa razrešena ali da se bo karavana nadaljevala?

Vložitev poziva pristojnim smo pravzaprav končali, na potezi so drugi, od katerih bi lahko utemeljeno pričakovali, da se odzovejo.

Agencija za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN) očitno ne želi ugrizniti v kislo jabolko. Ima pa računsko sodišče vso podporo parlamentarne komisije za nadzor javnih financ. Skratka imate ne samo pravno, ampak tudi politično podporo za vaš poziv?

Zagotovo! Zadnja razprava v državnem zboru je pokazala, da poslanci razumejo, da takšen odnos ni ustrezen in da je napočil čas za neko širšo razpravo o računskem sodišču ter o vlogi vseh nadzornih inštitucij v državi. Ali smo torej v teh 20 letih na tem področju naredili kakovosten premik naprej v duhu politične, finančne in demokratične kulture ali pa se začenja neko obdobje, ki bo prisililo državo, da tem ustanovam, ki v demokratičnih državah običajno nimajo represivnih pristojnosti, te tudi podeli. To bi bil seveda slab znak, moramo povedati. Vse skupaj je lahko na prvi pogled videti zelo privlačno, je pa treba priznati, da preveliko kopičenje pri posameznih inštitucijah lahko hitro postane tudi orožje.

Ob neuspehih vaših pozivov, tudi januarskega, naj premier razreši finančnega ministra zaradi zgodbe s Splošno plovbo Portorož, se vse bolj zdi, da je računsko sodišče brezzobi tiger, ki ga poskušajo diskreditirati na vsakem koraku.

Brez dvoma to kaže na tiste, ki to poskušajo! Sam podpiram razpravo tudi tehtanje o zdajšnjih pristojnostih računskega sodišča, torej do kod lahko gremo in kje so pravzaprav meje, kjer velike pristojnosti postanejo kontraproduktivne. Vse skupaj je treba dobro pretresti, pogledati okoli sebe in tudi izkušnje v drugih državah unije. Nujna je široka razprava o prihodnji usodi inštitucije in pristojnosti računskega sodišča oziroma kaj ta ustanova v družbi sploh pomeni. Ali smo ne nazadnje tudi pripravljeni stopiti naprej po neki poti demokracije, po poti širitve dobre prakse in kulture, ali pa morda ne stopamo nazaj. Vsaka bistvena, temeljna sprememba pristojnosti v primeru računskega sodišča s povečanjem pristojnosti z represivnimi elementi pomeni tudi nekakšen znak, v katero smer se giblje naša družba.

Je na tem področju nujna tudi sprememba ustave ali bi bila dovolj novelacija zakona o računskem sodišču?

Odvisno, v katero smer se bo razvila razprava o računskem sodišču.

Kam se nagibate vi, k večjim pristojnostim RS?

Ves čas zagovarjam, da je treba poskušati vplivati na revidirance, da spoštujejo odločitve sodišča in da ga jemljejo zelo resno. Javnost velikokrat pričakuje, da bomo imeli možnost pobiti stavek Psi lajajo, karavana gre dalje. Da bomo imeli več pristojnosti. Sam sem za širšo razpravo, tudi ustavno, o tem, kaj bi pomenila tovrstna sprememba pooblastil računskega sodišča v duhu potrebe po spremembi ustave. Lepotni popravki so na tem področju nepotrebni, preprosto gre za odgovor in zrcalo družbe.

Vsaka odločitev računskega sodišča potegne za seboj politično opredeljevanje, kar smo lahko jasno videli v primeru poziva po razrešitvi finančnega ministra, ko je zlasti podmladek SD stopil v bran svojega ministra, zdaj pa nekateri zahtevajo, da se izločite iz postopka v obravnavi spornega najema poslovnih prostorov NPU.

No, zahteve za izločitev morajo biti utemeljene z dejstvi, ne pa z nekaterimi domnevami, utemeljene morajo biti tudi postopkovno. Računsko sodišče pač ni klasično sodišče, kjer bi lahko uporabljali enake postopke kot na primer v pravdnem postopku, kjer se uporabljajo pozivi za izločitev sodnikov zaradi tako imenovane okuženosti. V zakonu o računskem sodišču je jasno zapisano, da je izločitev revizorja mogoča v dveh primerih: ko obstaja sorodstveno razmerje med revidirancem in tistim, ki opravlja revizijo, druga možnost pa je, če gre za revidiranca, pri katerem je bil revizor, preden je nastopil svojo revizorsko vlogo, zaposlen dve leti. To sta torej edina zakonska razloga za izločitev, vse drugo je le pritisk.

Ste bili kdaj v času, ko ste prvi mož računskega sodišča, tako razočarani, da vam je bilo žal, da ste postali vrhovni revizor javnih financ v Sloveniji?

Ne, nisem bil. Tovrstna izkušnja je izjemno pomembna za vsakogar. Začel sem bolje razumeti ustroj države, pomen delitve oblasti, pomen horizontalne odgovornosti poleg vertikalne, ki jo predstavljajo volitve. Človek dobi malce širši pogled na vse.

Leta 2013 se vam izteče mandat. Boste še enkrat kandidirali ali pa vas bomo našli v politiki?

Devet let na računskem sodišču je dovolj, prišel bo čas, ko se bom umaknil drugim, novim energijam, silam in idejam. Mislim, da v teh letih delamo pomemben premik tudi v samem zavedanju, da računsko sodišče sploh je. Naslednji mandat računskega sodišča bo verjetno še malo težji, ker bo moralo nadaljevati tam, kjer bomo mi končali. Prihodnje leto so parlamentarne volitve in če danes odpremo zakon o računskem sodišču oziroma široko razpravo o njem, do takrat še ne bo sprememb, o tem sem prepričan. Navidezno soglasje na tem področju, da je treba povečati nadzor in sankcije, lahko obstaja. Nobena oblast pa si ne želi pretiranega nadzora. Nekateri zadnji primeri v EU kažejo na to, kako pomembna je ustavna neodvisnost računskega sodišča in da jo vrhovni revizorji ohranijo tudi v prihodnje. V nasprotnem primeru se lahko ustvarijo politike, ki niso v skladu s pričakovanji.

Vas politika še zanima?

V tem trenutku se bolj nagibam k temu, da bi znanje, ki sem ga pridobil, prenašal tudi na druge, na študente, ki so to znanje pripravljeni sprejemati. Na fakultetah je podcenjeno znanje o povezavi med javnim in zasebnim sektorjem. Ne govorim samo o javnih naročilih, ampak o javno-zasebnem partnerstvu, na tem področju se bodo pojavljale nove oblike sodelovanja. Znanje je izjemno pomembno in v izobraževanju imamo na tem področju še veliko rezerv. Če bomo mlade naučili pravilnega odnosa do teh vprašanj, jih bo, ko bodo prevzeli politiko, morda manj.

Boste torej odšli v profesorske vode?

Vse je še mogoče, nikoli ne reci nikoli.