SiolNET. Novice Siol +
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Presenečen sem, da so Slovenci tako strašno neambiciozni"

1

termometer

Slovenci nismo pokvarjena banda. A zgradili smo sistem, ki je nagrajeval grabljenje, izigravanje pravil, prilaščanje tujega premoženja, trdi psiholog in finančnik Blaž Vodopivec.

Blaž Vodopivec je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral iz psihologije. Delal je kot asistent na fakulteti, nato pa je doktoriral s področja ekonomske psihologije. Del njegove naloge je bil objavljen v ugledni mednarodni znanstveni reviji Journal of Economic Psychology. Bil je soustanovitelj podjetij za tržne raziskave in tržno svetovanje Gral Marketing (danes GFK Slovenija) in Inštituta za raziskovanje medijev Mediana. Od leta 1988 je prevzemal vodilne funkcije v različnih družbah za upravljanje, bil je član in predsednik mnogo nadzornih svetov. Pridobil je znanja in izkušnje s področja upravljanja investicijskih skladov, tržnih naložb na finančnih trgih in vlaganja v nejavne družbe (private equity). Pridobil je licenco regulatorja trga za borznega posrednika in člana uprave družbe za upravljanje skladov. Danes je samostojni vlagatelj in svetovalec.

Kako gledate na politični parket po enem letu Cerarjeve vlade? Ta vlada ne more narediti tistega, kar Slovenija potrebuje v tem trenutku. Če ste se podrobneje posvetili njihovim seznamom dosežkov, ste videli, da ni bilo zelo veliko vsebinskega. Premier se v glavnem hvali, da je vlada sprejela rebalanse in proračune. To je pravzaprav tako, kot da se jaz hvalim, da si naš maturant že sam obriše zadnjico. To je stvar osnovne higiene. Ni nekaj, s čimer bi se vlada lahko hvalila kot z dosežkom. Če pogledate, kaj vse je vlada iz leta 2012 naredila v enem letu in česar ni naredila ta vlada, je razlika ogromna.

Kakšno se vam zdi splošno ozračje v državi po tem letu vlade? Zdi se mi, da se je ozračje nekako umirilo, ni več panike. Presenečen pa sem, kako hitro se je obrnilo k zadovoljstvu. Objektivno gledano je naše stanje pravzaprav še vedno zelo slabo. Zasebni sektor ima 70 tisoč zaposlenih manj, kot jih je imel pred krizo. To je 15 odstotkov. Po vseh normalnih merilih bi to veljalo za katastrofalno recesijo. Pri nas pa se zdi, da je že skoraj zgodba o uspehu, kot nas je pred časom prepričeval finančni minister. Presenečen sem, da so Slovenci, javnost, volivci tako strašno neambiciozni, imajo nizka pričakovanja. Nekoč smo sanjali, da bomo ujeli Avstrijo, danes smo se očitno sprijaznili, da se to nikoli ne bo zgodilo.

Cerar že v predvolilnem programu ni imel velikih obljub. Večinoma so se nanašale le na etičnost. To je velika odlika – ne vem, ali vlade v celoti, zagotovo pa predsednika vlade. Verjamem, da ni vmešan v te umazane sheme, s katerimi se ukvarja naša politika vse od sredine devetdesetih pa do zdaj, in da resno misli s temi drugačnimi etičnimi standardi. A to ni dovolj. Ko je treba uvesti neke spremembe, moraš natančno vedeti, kaj v družbi ne deluje, kaj je vzrok za razrast korupcije.

Slovenci nismo pokvarjena banda. A zgradili smo sistem, ki je nagrajeval grabljenje, izigravanje pravil, prilaščanje tujega premoženja. Na tej sistemski ravni niti predsednik niti vlada – zdi se mi – ne vidita, kako bi bilo treba ukrepati. Mislim, da bi bilo treba ukrepati radikalno – od privatizacije do močne prevetritve pravosodja, tožilstva in sodnega sistema. Edino to lahko res zagotovi, da se kriminal, klikarstvo v državi ne bosta splačala. Da bodo nagrajeni uspešno delo, dosežki, ne pa mreženje v ozadju.

Predsednik vlade ne more nadzorovati vseh milijonov poslov, procesov, dogajanj v družbi. V družbi je treba postaviti take temelje, da bodo sami zagotovili večjo etičnost. To pa je pravzaprav mogoče samo tako, da damo bistveno večji prostor zasebni pobudi, ker zasebniki pač skrbimo za svoje premoženje. Vsak bo pazil, da ga ljudje ne bodo ogoljufali.

Državni centralnoplanski kapitalizem, ki se ga gremo mi, niti teoretično ne more poskrbeti za poštenost na vseh ravneh. Bojim se, da se ta trenutek v ozadju v raznih državnih mastodontih že dogajajo stvari, ki nam bodo čez dve, tri leta kot neke nove afere spet eksplodirale v obraz. Imamo DUTB, ne vemo, kaj je na Zavarovalnici Triglav, ne vemo, kaj se zares dogaja na NLB. Nič nismo naredili, da bi odpravili temelje za sistemsko korupcijo in klientelizem.

Kako se bo Mramor zdaj pogajal s sindikati? Njegovo izhodišče je bilo precej trdo, a že popušča. Mislim, da je scenarij popolnoma jasen. Proračun bo v okviru pakta stabilnosti oziroma fiskalnega pravila, nič več. Večina prihrankov bo šla, kot je bilo že vsa leta doslej, na račun materialnih stroškov in investicij, kar je popolnoma kratkovidno. Če bi neko podjetje ali kmetija tako delala, bi že zdavnaj propadla. Vsako leto odrežemo še tistih nekaj milimetrov razvojnega naboja v proračunu.

Mislim, da bo predvsem Mramor doživel še kakšen šok, ko bo glede tistega, o čemer se pogaja z NSi (mimogrede, kot izjemno pozitivno pozdravljam, če res uspe kakršno koli znižanje obdavčitve plač), hitro naletel na koalicijsko realnost. Videlo se bo, da sanja.

Koliko manevrskega prostora imajo vlada in sindikati pri pogajanjih, da bo minimalna plača glede na sposobnost našega gospodarstva še znosna? Pravzaprav ga nima. Slovenska minimalna plača je glede na BDP na prebivalca najvišja. Po drugi strani se mi zdi logično, da minimalna plača ne more vsebovati nočnega dela in podobnih zadev. V bolj praktičnih, normalnih državah nimate minimalne plače, imate pa minimalno urno postavko. Jaz bi se zavzemal zanjo, a v Sloveniji to ni mogoče, ker tako visimo na institutu zaposlitve za nedoločen čas, da tega mentalnega preskoka nismo zmožni.

Sam sem bil v nadzornik v podjetju, ki ga je Križaničev dvig minimalne plače leta 2009 potopil. Križanič lahko pride in reče, da podjetij z nizko dodano vrednostjo ne potrebujemo, a težava je, da drugih nimamo. Če bi mene vprašali za predlog, bi rekel, da je treba te dodatke iz minimalne plače izločiti, a minimalno plačo je treba postaviti na raven, ki jo naša ekonomija zmore.

Katere so nujne reforme, ki bi jih morala sprejeti vlada? Reforme so iste kot že dolgo časa. Naštel bi tiste, ki nas pravzaprav nič ne stanejo – razen položajev interesnih skupin in lobijev: privatizacija, liberalizacija delovnopravne zakonodaje, poenostavitev zaposlovanja in odpuščanja. Reforma trga dela na primer ne bo nikogar nič stala. Na koncu jih bo več imelo službo. Le Semolič bo nekoliko manj pomemben. Ne vem, koga ščiti insolvenčna zakonodaja, pri nas se s tem uničuje toliko produktivnega potenciala, da ne morete verjeti. Nujno potrebujemo kompetentnega zdravstvenega ministra. Mislim, da je slovensko zdravstvo vsak mesec bolj organizacijsko razsuto.

V torek je ministrica za zdravje rekla, da ne more odgovarjati za zadeve, za katere so odgovorni direktorji javnih zavodov. To ni vredno komentarja. Meni ni jasno, kako je ta vlada na zelo ključen resor postavila osebo, ki temu absolutno ni dorasla. Če v bližini ne bi imeli ljudi, ki imajo z zdravstvom realne težave, bi rekli, da je to smešno, tako je pa žalostno. Na čelu ji piše: "Štiri leta ne bom naredila ničesar, ker ne znam."

So napovedi gospodarske rasti, na katerih temelji proračun, realne? To je najboljša ocena, ki jo je mogoče dati v tem trenutku. Treba se je zavedati, da je tudi mednarodni položaj izjemno labilen. Včasih ste dali oceno, da bo rast triodstotna, potem je bila 2,5- ali 3,5-odstotna, danes pa je ta volatilnost bistveno večja.

Recimo, da je najrealnejši scenarij, da bo v EU res neko, sicer šibko, a razmeroma stabilno okrevanje in da bo Slovenija zmogla doseči teh 2,5 odstotka. Zelo velika verjetnost pa je tudi, da bodo velike težave. Na to absolutno nismo pripravljeni. Pripravljeni smo še manj kot leta 2009. Takrat smo bili zadolženi za 30 odstotkov BDP in smo imeli ta amortizer.

Danes smo brez njega in brez kakršnega koli načrtovanja negativnih scenarijev. Vsa ta proračunska debata in pogajanja bodo takšna, da si bodo na temeljih nekih razmeroma optimističnih predpostavk vsi izborili največ, kar je mogoče, potem pa bo, kar bo. To je za državo, ki bi želela reševati svoje dolgoročne težave, izjemno kratkovidno.

Katera so globalna tveganja, o katerih govorite? Govorim o tem, da resne, trdne konjunkture ni nikjer. ZDA imajo ničelno obrestno politiko in se komaj gibljejo med dvo- in 2,5-odstotno rastjo, kar je zanje zelo malo. Ta številka bi morala biti bistveno višja.

Ne vemo natančno, kaj se dogaja s Kitajsko, a če gledamo njihovo povpraševanje po surovinah, se tam dogajajo zelo pretresljive stvari. Ali je res, kar pravijo oni, da bodo prestrukturirali gospodarstvo proti storitvam, domači potrošnji zunaj težke industrije in infrastrukturnih naložb ali pa gre preprosto za zastoj, ki ga njihova statistika prikriva. Tega ne vemo, a tveganje je veliko.

Velik del razvijajočih se držav, kjer je konjunktura temeljila na visokih cenah surovin, je v izjemnih težavah. Iz let 1997 in 1998 ter 2008 bi se morali naučiti, kako hitro se lahko zgodi resna kriza – na primer v Braziliji – in se razširi po vsem svetu. Takrat morda naša rast ne bo plus dva, ampak minus dva odstotka. Na to smo absolutno nepripravljeni.

Lahko damo v ta kontekst nepredvidljivega tudi migrantsko krizo? Kako bo po vašem mnenju vplivala na gospodarstvo? Nemčija pravi, da potrebuje delovno silo. Popolnoma očitno je, da to, kar se dogaja, ni pametna imigracijska politika. Država, ki se zaveda svojih demografskih težav in bi želela voditi imigracijsko politiko, je ne bi vodila na ta način. Begunska kriza je samo še ena plast težav, ki se nalaga na vse druge. Mislim, da kdorkoli, ki razlaga, da je to dobro za gospodarstvo, zadev ne razume prav dobro. Vsi podatki kažejo, da je v teh skupinah visoka brezposelnost, težko se prilagajajo, razmeroma majhen delež res lahko pripomore k ekonomiji. Argument za tu ne obstaja.

Zagotovo pa obstaja humanitarni argument. Ljudje prihajajo. To je dejstvo. To je njihova težava in naša težava. Ne moremo reči, da je to za nas neki blagoslov. Če si ne bomo priznali, da je to tudi za nas težava, če bodo še naprej vsiljevali to, kar slovenski mediji precej enoumno, humanitarno, levičarsko govorijo, "sprejmimo vse, vsi so prijatelji", bomo dobili odziv na skrajni desni. Težave se moramo zavedati in jo reševati proaktivno.

Te številke so lahko prihodnje leto bistveno višje. Tu je učinek poplave, ki podira nasip. Nasip je vedno šibkejši, voda je vedno višja. Centralni scenarij bi bil, da bo drugo leto teh beguncev bistveno več. Neznanka pa je, kako se bodo evropske države politično odzvale. Neizogibno je, da se bo skrajna desnica ob tem vprašanju krepila.

Evropa in Slovenija si za zdaj zatiskata oči. Modus operandi te vlade je, da težave rešuje tako, da si pred njimi zatiska oči. Pred tremi meseci je vlada sporočila, da bomo sprejeli od 15 do 20 beguncev. To nima nobene zveze z realno dimenzijo težave. Upam, da ta trenutek razmišljajo o realni dimenziji, o mogočem negativnem scenariju, da bosta Nemčija in Avstrija zaprli meje, da bomo mi nekakšen žep, kjer se bo nabrala ta begunska reka. Upam, da razmišljajo o tem.

Kakšne učinke bo imela afera Volkswagen? Bodo potrošniki še zaupali nemškemu gospodarstvu? Mislim, da zadeva ne bo tako pretresljiva. Mislim, da se potrošnikovo zaupanje v Volkswagen ni bistveno spremenilo. Ljudje še vedno menijo, da je to v redu avto. Kaj pa je ozadje afere? Poleg tistega, kar se že govori, bi opozoril na dva vidika. Evropa si dela kup pravil, za katere vsi domnevajo, da jih ni treba spoštovati. Ni naključje, da so to ugotovili v ZDA.

Imamo proračunska pravila, maastrichtske kriterije, za katere pravzaprav velja, da je vseeno, ali jih spoštujemo ali ne. Imamo schengenska pravila, dublinski memorandum. Ko pa pridemo do tega, da bi jih zares uporabili, se vsi nekako oddaljijo. Imamo izjemno restriktivno, neživljenjsko okoljsko zakonodajo, za katero vsaj ponekod, na primer v Italiji, velja, da se nanjo ni treba prav zelo ozirati.

Drugi vidik pa je ta: treba se je zavedati, da je ta afera tudi del mednarodne industrijske vojne. Vemo, da so ameriški avtomobili globalno nekonkurenčni v primerjavi z evropskimi. Splošno velja, da so evropski bistveno bolj napredni, kakovostni, še posebej pri majhnih dizelskih motorjih ZDA v bistvu ne štejejo. Iz tega se je pač naredila ogromna afera. Zagotovo ni lepo, da tako velika in ugledna družba zavaja, ne vem pa, ali je to res taka težava. Če ste bili kdaj v Münchnu, Frankfurtu, veste, da tam ni ekoloških težav. Ta mesta delujejo, tam nisem videl smoga, a vozi veliko Volkswagnovih dizlov.

Ameriški pravni lobi vidi priložnost za velike zaslužke. Delničarje VW bo to zagotovo stalo veliko, mislim pa, da zaupanje potrošnikov ne bo okrnjeno. To je še vedno eno od najbolj inovativnih podjetij, ki v raziskave in razvoj vlaga po pet, šest, sedem milijard evrov na leto. Nobeno podjetje ne vlaga toliko. Deloma imajo tudi čisto vest.

Omenili ste, da se evropski predpisi kršijo. Kako naj EU ohranja svojo trdnost, enotnost? EU mora polovico svojih predpisov vreči v kanto, polovico jih mora skrajšati vsaj za pol in narediti take, da jih bosta vsaj dva od desetih ljudi, ki jih ustavite na ulici, približno razumela. Danes niti približno niso taki.

Včeraj se je začelo študijsko leto. Kaj svetujete svojim otrokom na začetku študijskega leta oziroma ko se vpisujejo na univerzo? Najstnikom nimate kaj svetovati, ker ne poslušajo. (smeh, op. p.) Sicer pa si izberite poklice, ki so konjunkturni v državah, ki imajo pametne gospodarske politike in uspešno gospodarstvo. Pojdite v naravoslovje, tehnične vede, medicino, farmacijo, biotehnologijo. Da boste v Sloveniji dobili službo, vam, kot stvari kažejo, ne morem obljubiti. Če ne bo velikih sprememb, je ne boste dobili. Učite se angleško.

Če bomo šli vsi ven, kako bo Slovenija preživela? Ne bo. Saj upam, da ne bodo šli. Upam, da bomo počasi ustvarili državo, ki bo zanimiva za vlaganja, da bodo ljudje tudi odpirali podjetja. Če je edini ukrep, ki ga zna povedati koalicija, da bodo znižali davčno obremenitev dela, a povečali obremenitev kapitala, v redu! Ampak zavedati se moramo, da Sloveniji še vedno manjka za pet ali šest odstotkov BDP naložb na leto, kar pomeni dve milijardi evrov. To je kapital.

Ugotavljamo, da podjetja ne morejo najemati posojil, ker nimajo dovolj kapitala, ugotavljamo, da banke nimajo kapitala, da jih mora dokapitalizirati država. In zdaj boste še bolj obdavčili kapital? Je to res dobra ideja? Po mojem ne. Kapital je enak naložbi, kar je enako delovnim mestom. To velja v tržnem gospodarstvu.

Kje se začne ta krog? Pri reformah. Pred sedmimi leti smo bili v bistveno lažjem položaju, ko smo imeli prostor v proračunu, da bi lahko uvedli olajšave, ne da bi krčili pravice. Danes pa, kot smo ugotovili, če pravice krčite, s tem dušite gospodarstvo, ker ni potrošnje. Davkov ne morete dvigovati. Le strukturne reforme so nekaj, kar pravzaprav ne stane nič razen interesov lobijev. Recept je znan.

Kdo si bo upal nasprotovati interesom lobijev? Če ne bo nikomur uspelo, bomo pa ostali pri tistem, kar smo rekli prej. Razmerje med produktivnim delom prebivalstva in odvisnim delom se bo stalno slabšalo. Kje to poči, ne vem natančno. Morda bomo spet zaprli mejo. Očitno velik del populacije zelo nostalgično gleda na čas, ko smo plačevali depozite za prehod čez mejo. Ni izključeno.

Glavna težava je pri volivcih, ki izbirajo, kar izbirajo. Kdaj v njih prevlada neko nezadovoljstvo ali realni uvid v položaj ali ljubezen do enakosti, socializma in Združene levice, vam ne znam povedati. Če imaš otroke, ni v redu. Če ne bo sprememb, bomo mi odšli družinsko. In ne bomo čutili slabe vesti, da moramo državi kaj vrniti. Če bi država mladim dala priložnost, bi ji z veseljem vračali.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin