SiolNET. Novice Siol +
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miroslav Mozetič: Očitka o šibkih argumentacijah odločitev ne sprejemam (video)

3

termometer

Če bi ustavno sodišče lahko samo izbiralo primere, ki jih bo reševalo v nekem obdobju, bi verjetno odločalo bistveno hitreje in najbrž tudi bolj kakovostno, pravi novi predsednik ustavnega sodišča.

Miroslav Mozetič, eden od ustanoviteljev Slovenskih krščanskih demokratov in tudi podpredsednik stranke ter nekdanji podpredsednik državnega zbora, je v ponedeljek nastopil triletni mandat predsednika ustavnega sodišča. Mozetič, sicer soavtor Komentarja Ustave Republike Slovenije, je začel študirati teologijo, vendar se je premislil in končal pravo.

Pravite, da je vaš program, ki je zapisan v ustavi, super. V kakšni kondiciji pa je moštvo, ki ste ga prevzeli z nastopom funkcije predsednika, moštvo, ki varuje omenjeni program? Moram povedati, da nisem prevzel nobenega moštva. Predsednik ustavnega sodišča je tukaj prvi med enakimi. Sestava ustavnega sodišča je že šest let enaka, skratka moštvo, kakršno je bilo v mandatu prejšnjega predsednika, je popolnoma enako. Mislim, da je moštvo dovolj kakovostno, sposobno in uigrano, da lahko pristojnost varovanja ustavnosti in zakonitosti človekovih pravic dovolj solidno uresničuje.

Sodnik Petrič je ob predaji predsedovanja rekel, da bi si v vrstah ustavnega sodišča želel malo več akademske note in da bi to pri odločitvah razmišljalo o malo bolj dolgoročnem vidiku. Se strinjate s takšno oceno? Pripombo, da je akademske note premalo, sem že slišal, ampak sem povedal, da je spregledano, da v sestavi sodišča sicer nimamo profesorjev, imamo pa ljudi, ki imajo akademske naslove v smislu učiteljskih naslovov. Nekdanji predsednik, profesor mednarodnega prava doktor Deisinger, je bil docent za kazensko pravo, tu je sodnica Korpičeva, ki je bila docentka na mariborski pravni fakulteti, v svojih vrstah imamo tudi doktorico ustavnega prava. Je pa tudi res, da je nekaj sodnikov iz sodstva, kar pa se ni izkazalo za kakšno veliko pomanjkljivost.

O dolgoročnosti pa sicer ne vem, kako je bilo mišljeno, ali v smislu vpetosti v družbo kot tako. To je sicer naloga politike, politiki morajo razmišljati dolgoročno. Ustavni sodniki so seveda vpeti v to družbo, njihovo izhodišče je ustava in jo pač lahko prilagajajo potrebam, saj je ustava nastala pred dvajsetimi leti, in z interpretacijo, razlago določenih pojmov lahko določene pojme in pravice širijo in razlagajo. Podobno kot to počne sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, ki poskuša prilagajati določene norme, ne da bi se te spreminjale, trenutnim nujnim družbenim potrebam in razvoju družbe.

Matevž Krivic pravi, da je v sestavi ustavnega sodišča preveč kariernih sodnikov, ljudi, ki so bili prej po več desetletij v rednem sodstvu, zato do delovanja, odločitev sodstva, ko se z njimi srečajo kot ustavni sodniki, ne morejo imeti dovolj kritičnega odnosa. To bi lahko bila neka negativnost, vendar pa, kar zadeva zdajšnjo sestavo, tega nisem čutil. Seveda je to težava pri vsakem posameznem sodniku, ne glede od kod pride, ker so način, metode in tehnike dela in odločanja na ustavnem sodišču drugačne kot drugod, v rednem sodstvu, v parlamentu ali pa v gospodarstvu in odvetništvu, kjer sem prej delal. Na ustavno sodišče vsak sodnik pride s svojim vrednostnim sistemom, s svojim načinom dela, ki ga pač mora prilagoditi delu in pristojnostim ustavnega sodišča.

Omenjate bistveno razliko v načinu dela. V čem se ta kaže? Poglejte, redni sodnik ima pred seboj vedno nek konkreten primer, zakon pregleduje z vidika konkretnega primera. V civilnem postopku nekdo zahteva neko pravico, vtožuje neko terjatev, sodnik pa ugotavlja, ali ta obstaja ali ne. V kazenskih zadevah se sodnik ukvarja s tem, ali je nekdo storil kaznivo dejanje ali ne, ali mu je dejanje dokazano ali ne, in potem izreka sankcije. Na ustavnem sodišču se s tem ne ukvarjamo. Tudi ko gre za ustavne pritožbe, se ustavno sodišče ne ukvarja z dejanskim stanjem, ne ukvarja se s tem, ali je sodišče odločilo v skladu z zakonom, pač pa je pri nas vedno vprašanje ustava, torej ali je ustavna norma spoštovana.

Slišimo lahko tudi očitke o šibkih argumentacijah, na katerih temeljijo odločitve zadnjih sestav ustavnega sodišča, da te niso obrazložene dovolj prepričljivo. Prva generacija ustavnih sodnikov naj bi bila nekakšno sanjsko moštvo, potem pa naj bi kakovost sodišča padala, tudi zato, ker naj bi se bazen strokovnjakov z leti izčrpaval, so prepričani nekateri. Očitka o šibkih argumentacijah ne sprejemam. Primerjave sestav ustavnega sodišča ne bi delal. Prva generacija je vzpostavljala ustavno sodišče, postavljala je določena izhodišča, določene metode dela, visoke standarde in mislim, da so vse nadaljnje sestave tem standardom sledile. Ali je nekaj dovolj in prav argumentirano, je velikokrat odvisno tudi od kritika. Če je kritika zelo strokovna in zelo jasna, je eno, če pa je kritika bolj posplošena, in večinoma gre za takšne kritike, se takšne kritike pojavljajo takrat, ko se nekdo ni strinjal z odločitvijo. Če se že s samo odločitvijo ne strinjaš, ti potem gotovo argumentacija ne ustreza. Vendar pa mislim, da je pri pomembnih odločbah argumentacija te sestave čisto v redu.

Je ustavno sodišče preobremenjeno z nepomembnimi primeri? Imate zaradi tega premalo časa, da bi se lahko bolje posvetili bistvenim zadevam? To je težava. V zadnjem letu je sicer nekoliko upadlo število zadev, bo pa kljub vsemu letos pripad ustavnih pritožb prek tisoč, pripad pobud in zahtev pa okrog 250. To je veliko. Sodnikov je devet, rešiti pa moramo vse zadeve. Tudi tiste, ki so, pri ustavnih pritožbah, recimo, zavržene in pri katerih ni obrazložitve, ampak je izdan le sklep, da ni šlo za kršitev človekovih pravic oziroma ustave. Tudi v tem primeru je treba preštudirati in natančno pogledati celoten spis. Vse to jemlje čas. Lahko rečemo, da včasih ni dovolj časa, da bi se posvetili posameznim primerom bolj, kot se jim. Potem poslušamo očitke, da traja dolgo časa, da sprejmemo kakšno odločitev, ampak to traja toliko časa, ker gre za zahtevne stvari, ker je treba pregledati veliko gradiva, ker zadeve ni mogoče rešiti na eni obravnavi in je treba imeti več razprav.

Če bi imeli manj pripada ali če bi to, kar je bil predlog in poskus spremembe ustave, da bi sodišče samo izbiralo najpomembnejše primere, ki jih lahko reši v nekem obdobju, in to takšne, ki res zahtevajo odločanje ustavnega sodišča, bi verjetno odločanje potekalo bistveno hitreje in najbrž tudi bolj kakovostno.

Kako je s pritiski na ustavno sodišče? Ali obstajajo in če, od kod prihajajo in kako se sodniki z njimi spopadate? Osebno v teh šestih letih nisem doživel nikakršnih, ne neposrednih ne posrednih pritiskov. Kolikor se pogovarjamo s kolegi sodniki, neposrednih ali posrednih pritiskov v smislu telefonskih klicev ni. Pritisk, če se temu lahko tako reče, je, da nekdo mimo sodišča "maršira" s transparenti ali da politiki govorijo ali razpravljajo o tem, kako ustavno sodišče odloča, ali o tem, kako je sestavljeno, pa o tem, da je neki sodnik bolj naklonjen nekaterim, drugi drugim.

Še najhujši pritisk, ki to najbrž niti ni, niti ni mišljen kot tak, se mi je v zadnjem obdobju zdelo to, da prek medijev različni eminentni pravni strokovnjaki odgovarjajo, kako bi bilo prav, da bi ustavno sodišče neko stvar, ki je na sodišču, rešilo. Ti so potem razlagali, kako je to ali ustavno ali neustavno, ustavno sodišče pa sploh še ni odločilo. Včasih je potem odločilo drugače, kot so razlagali omenjeni strokovnjaki. To se včasih zdi pritisk, ker se javnost nekako pripravi do tega, da bi sodniki morali stvar rešiti v smeri, kot pravijo določeni strokovnjaki. To se mi zdi bolj težavno.

Kaj pa lobisti? Pri nas ti so težava. Mislim, da ustavno sodišče nima nobenih lobistov. Ne vem, kaj bi tukaj iskali. Če so, so tam (pokaže v smeri državnega zbora, op. p.).

Eden izmed takšnih, ki ga imamo mediji za strokovnjaka, gospod Krivic, je pozdravil vaše imenovanje za predsednika ustavnega sodišča, hkrati pa je rekel, da upa, da se z vašim prihodom sramotne odločitve, kot je odločba ustavnega sodišča o ustanovitvi občine Ankaran, ne bodo več dogajale. V zvezi z odločitvijo glede občine Ankaran in Luko Koper pa bi lobisti lahko imeli kaj početi na ustavnem sodišču. Matevž Krivic je nesporno strokovnjak, osebno ga cenim. Zanimivo je, kar je povedal, tudi zato, ker je bil takrat zelo kritičen do naše odločitve, zlasti do zadnje, saj smo o tej stvari odločali dvakrat. Vendar si pri tej odločitvi, če bi ponovno odločali, ne bi premislil. Se pa strinjam, da je šla odločitev zelo daleč. Kaj je bila glavna težava pri tistem odločanju? Državni zbor je sprožil postopke za ustanavljanje občin, tudi krajevna skupnost Ankaran je bila v tem postopku. Takrat je ves postopek vodil državni zbor. Ta je ugotovil, da Ankaran izpolnjuje vse pogoje za ustanovitev občine, razpisali so tudi referendum. Potem se je v državnem zboru nekaj zgodilo. Tam so najbrž bili lobisti. Državni zbor potem te občine ni ustanovil.

Na ustavnem sodišču smo najprej ugotovili, da je državni zbor postopal arbitrarno. Če je ugotovil, da je ves postopek sprejet, zakaj si je naenkrat premislil, ne da bi navedel neke resne razloge, ki so po tistem trenutku nastopili? Rekli smo, naj ponovno odloča in da mora ustanoviti občino. Ker ni ravnal po naši odločbi, smo šli še en korak naprej, morda predaleč, tako da smo ustanovili občino. Tukaj je bila glavna težava v državnem zboru. Če bi državni zbor sledil svojim zakonom, svojim ugotovitvam, da občina Ankaran v nastajanju izpolnjuje pogoje – to je državni zbor sam ugotovil –, potem sledi sklep, da se ustanovi občina Ankaran. Neko drugo občino pa je državni zbor glede na našo odločbo ustanovil, a tudi tam je najprej ravnal arbitrarno. To je tisto, o čemer ste me spraševali, da ljudje čutijo, da zakoni niso za vse enaki.

Kako gledate na pojavljanje ustavnih sodnikov v javnosti? Pred kakšnim letom je bil na spletni strani ustavnega sodišča kritičen zapis sodnika Jana Zobca o stanju v našem sodstvu. Imate vi, zdaj ste predsednik ustavnega sodišča, do tega, da predstavnik vaše institucije predstavlja svoj pogled na neko zadevo, kakšne zadržke ali se vam to ne zdi težava? Najprej, tudi ustavni sodniki imajo človekove pravice, ena izmed zelo pomembnih je tudi svoboda mišljenja in izražanja. Seveda smo tukaj ustavni sodniki omejeni v tem smislu, da smemo nastopati v javnosti tako, da ne krnimo ugleda sodišča. Paziti moramo, da ne govorimo in ne razpravljamo o zadevah, ki so pri nas ali se bodo morda pojavile pri nas, da ne bi vnaprej o tem podajali svojih stališč.

Takrat je bila težava v tem, da je bil naš sodnik na obisku v tujini, kar je napisal, pa je bilo poročilo, zraven je bilo pa še zelo kritično razmišljanje o stanju v sodstvu. Potem se je to poročilo pojavilo na spletni strani, pri čemer je bil kritičen del njegovo stališče, ne pa stališče ustavnega sodišča. Verjetno je prav, da se zadeve, kjer gre za osebna stališča, ne pojavljajo na spletni strani ustavnega sodišča, saj se sicer predpostavlja, da gre za stališče sodišča. Sicer pa mislim, da lahko sodnik nastopa, piše o različnih zadevah, zlasti o stanju pravne države, tudi o stanju sodstva, če zadevo pozna, seveda vedno na takšen način, da ohranja ugled sodstva.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin