Kraljevi par - nov up za britansko monarhijo

Vprašanja o vlogi monarhije v demokratičnem sistemu so na zadnji petek v aprilu vsaj za nekaj časa potihnila. Pred nepregledno množico, zbrano pred Buckinghamsko palačo in Westminstrsko opatijo v Londonu ter dvema milijardama ljudi, ki so slovesnost spremljali v kar 180 državah po svetu, se je princ William poročil z izbranko Catherine Middleton. Bržkone najbolj priljubljen par ne le na Otoku, ampak ta čas kar na vsem svetu, je po naftalinu zaudarjajoči monarhiji vdihnil novo življenje. Če ni modre krvi, je ključno premoženje Da Kate ni aristokratske krvi, očitno ni zmotilo niti kraljice Elizabete, čeprav je to v zgodovini britanske monarhije precejšnja izjema. 29-letnica je imela kljub temu, da ni plemkinja, privilegirano vzgojo. Starša, uspešna lastnika podjetja za prodajo rekvizitov za domače zabave po pošti, sta Kate in njeni sestri ter bratu (oba sta mlajša), omogočila dobro izobrazbo na zasebnih šolah, kar je v Veliki Britaniji še dandanes pomembna ločnica med družbenimi sloji. Brez pravih šol se tako tudi William in Kate morda nikoli ne bi srečala (ali pa ona ne bi bila primerna za drugega v vrsti za prestol).

Prijetna, umirjena in elegantna Catherine je bila tudi vodja ekipe v hokeju na travi in prav med tekmo tega športa je leta 2001 spoznala Williama. Par naj bi postala konec leta 2003, v javnosti pa sta se prvič poljubila na začetku leta 2006.

Kate, ki je po letu 1705 prva nevesta, starejša od bodočega kralja (njuna datuma rojstva sicer ločuje le dobrih šest mesecev), si je simpatije javnosti pridobila že med njunim kratkim razhodom, ko je princa pridno čakala (tako je bilo vsaj videti v očeh javnosti). Lanskega novembra je Britance razveselila novica o zaroki, nedavne poroke, največjega medijskega dogodka leta pa ni mogel zgrešiti nihče.

Catherine ni princesa, ampak vojvodinja Cambriška Čeprav so mediji Kate takoj oklicali za princeso, pa je njen uradni naziv po poroki pravzaprav vojvodinja Cambriška. Uradni naziv princese lahko ženskam, ki niso rojene članice kraljeve družine, podeli le kraljica. Možnosti, da bo Kate nekoč postala prva kraljica z univerzitetno izobrazbo, so dobre, čeprav ne gre kar tako spregledati prvega v vrsti za prestol, Williamovega očeta.

Ljudstvo podpira Charlesa Kljub priljubljenosti mladega para nedavne javnomnenjske raziskave pričajo o povečani podpori princu Charlesu. Njegova priljubljenost je bila zaradi varanja Diane, ljubljenke ljudstva, in poroke s Camillo, večno ″drugo žensko″, bolj majava, vendar je marca anketa razkrila, da bi Charlesa na prestolu rado videlo 45 odstotkov, njegovega sina pa 37 odstotkov vprašanih.

Ista anketa, v kateri je sodelovalo slabih 2.500 ljudi, je še pokazala, da si ukinitev monarhije želi le 13 odstotkov vprašanih, tri četrtine pa si želijo umik pravila moškega nasledstva.

Prestol ni stvar osebne izbire Charles je najstarejši bodoči prestolonaslednik, njegova ločitev in vnovična poroka pa formalno gledano nista oviri za nasledstvo prestola. Javno mnenje nima vpliva na stroga pravila parlamentarne monarhije. Kakršnokoli spremembo v liniji nasledstva bi moral potrditi parlament (pa ne le britanski, ampak v vseh članicah držav Commonweltha). Generacije ne gre preskočiti, saj bi kaj takega zamajalo temelj monarhije, po katerem prestol ni stvar osebne izbire, ampak izbranemu posamezniku pripade.

William bo tako prvi v vrsti za prestol postal šele s smrtjo očeta, saj Charlesova odpoved prestolu ni verjetna, pa čeprav ne bi bil prvi primer v novejši zgodovini. Nenazadnje je tako prestol zasedel tudi Jurij VI., saj se je Edvard VIII. - po dovoljenju parlamenta - prestolu odpovedal zaradi ljubezni do ločene Američanke Wallis Simpson. V Buckinghamski palači tako danes pravzaprav prebiva veja družine, ki je tam zgolj zaradi prepovedane ljubezni in posledične odpovedi prestolu. No, Edvard VIII. tudi ni imel nobenega naslednika, tako da bi prestol v vsakem primeru pripadel Elizabeti.

A kraljeva družina je polna podobnih zasukov in verjetno se ne bi preveč zmotili, če bi fascinacijo nad monarhijo pripisali tudi tovrstnim naključjem, prepletenimi z usodo ter dejstvu, da se kraljeve zgodbe že več stoletij odvijajo pod drobnogledom javnosti – in zgodovine.