Jože Možina: Z nepremičninskim davkom rešujemo prezadolžene občine

Deklaracijo Civilne družbe za pravično Slovenijo, ki zajema 18 zahtev za pravično državo, je v zadnjih mesecih podpisalo 44 civilnodružbenih gibanj. Mitja Štular iz Zavoda za oživitev civilne družbe in eden izmed pobudnikov deklaracije, v kateri so med drugim zapisane zahteve v zvezi s pravosodjem, šolstvom, zdravstvom in mediji, poudarja, da je ena poglavitnih težav Slovenije negativna kadrovska selekcija. Ta je pogosta in je temeljni mehanizem elit za ohranjanje vpliva in moči v sferi državnega, je prepričan. Jože Možina se zavzema za dosledno spoštovanje države in njenih simbolov ter temeljnih državljanskih pravic in svoboščin. Civilna družba za pravično Slovenijo se je nazadnje oglasila pred nekaj dnevi, ko se je kritično odzvala na predlagani in v četrtek na vladi potrjeni davek na nepremičnine. Kot pravijo, bi bilo najbolj smiselno, da bi država namero po uveljavitvi tega davka opustila in rešitve iskala drugje – na strani porabe.

Vladni predlog ureditve davka na nepremičnine je nedomišljen, pripravljen brez celovite analize, voden pa je bil po hitrem postopku, kar je za tovrsten, sistemski predpis povsem neprimerno, so pred dnevi sporočila gibanja, ki so prispevala podpis pod deklaracijo Civilne družbe za pravično Slovenijo.

Opozarjajo, da bo nepremičninski davek v primeru uveljavitve pomenil že četrto obremenitev tistih, ki so se odločili za nakup nepremičnin. Davek bo obremenil zlasti družine in podeželje, zaradi nezmožnosti poravnavanja obveznosti, ki jih bo nalagal zavezancem, pa bi utegnil voditi v, kot so dejali, novo nacionalizacijo. Takšen davek je zato nepravičen, so prepričani v Civilni družbi za pravično Slovenijo. Od vlade zato zahtevajo, da odstopi od namere po njegovem hitrem sprejemanju.

O tem, kakšne alternativne rešitve v času krize predlagajo gibanja, zbrana v Civilni družbi za pravično Slovenijo, kako močna je lahko civilna družba pri nas, pa tudi o tem, ali gibanja, ki so podpisala deklaracijo, razmišljajo o tem, da bi se v obliki stranke podala v politiko, smo se pogovarjali z Mitjo Štularjem in Jožetom Možino.

Vlada ravno danes odloča o predlogu zakona o davku na nepremičnine. Sami ste zelo kritični do predlagane različice. Zakaj? Štular: Mislim, da je prva težava v tem, da vlada dela na napačnem koncu in preveč pritiska na prihodke. Če bi uveljavila bolj gospodarno porabljanje obstoječega denarja, ta ukrep z vidika polnjenja proračuna ne bi bil potreben. Poleg tega je koncept predlaganega davka izrazito nepravičen zato, ker pomeni že četrto obdavčenje zaslužka tistega, ki se je odločil za nakup ali gradnjo nepremičnine. Tako bo davek plačal kar štirikrat. Pri preostalih izdelkih ali storitvah davek plača trikrat: najprej davek na plačo, potem dohodnino in nazadnje še davek na dodano vrednost. Z nepremičninskim davkom se uvaja neke vrste kazen na lastništvo. Tako bi to lahko razumeli. To pomeni, da so različne vrste premoženja – poznamo tudi premično premoženje – različno obremenjene, in to je ena od težav. Kaj pa recimo plovila, luksuzni avtomobili, veliki denarni depoziti? Težava so tudi tržna vrednost kot davčna osnova in številne anomalije, ki so se pokazale v metodah množičnega vrednotenja nepremičnin. Nadalje je nedopustna časovna naglica, v kateri se vse skupaj dogaja, saj ne dovoljuje umirjenega razmisleka in proučitve mnenj ter obstoječih modelov drugje po svetu. Skratka, obstaja cela vrsta konceptualnih in izvedbenih težav.

Izpostavljate tudi, da bo nepremičninski davek, če bo v predlagani različici sprejet v državnem zboru, veliko breme za družino. Če pogledamo v številkah: od stanovanja v Ljubljani v izmeri 85 kvadratnih metrov, ki je po Gursu ocenjeno na 150 tisoč evrov, bi se plačal nepremičninski davek 225 evrov, zdajšnje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pa znaša okoli 110 evrov. Bi deset evrov več na mesec res toliko poseglo v družinski proračun? Možina: 150 evrov na leto je veliko denarja za nekoga, ki ima 500 evrov pokojnine oz. plače ali pa je morda brezposeln. Veste, koliko je takšnih v Sloveniji? Ali pa ljudje, ki imajo otroke. Za otroke v današnji osnovni šoli, ki je "brezplačna", je treba vseeno ogromno plačevati, zato mislim, da vsak znesek nad 50 evrov na letni ravni pomeni udarec za šibkejše socialne sloje.

Štular: Še ena zamolčana resnica v javni razpravi je, da predlog zakona, kakršen je bil javnosti na voljo, predvideva možnost do 2,5-kratnega zvišanja 50-odstotnega dela davka, ki bo namenjen občinam. Če to preračunate, ugotovite, da je treba davčne stopnje, o katerih se zdaj pogovarjamo, množiti še z 1,75. Se pravi, da se ne pogovarjamo več o 225 evrih, ampak v resnici o 1,75-kratniku tega zneska, kar je okrog 400 evrov. To je že bistveno višja številka, dejstvo pa je, da to udari predvsem tiste, ki so socialno šibkejši. Za nekoga, ki prejema minimalno ali zajamčeno plači, oz. za večje družine s povprečno plačo je nekaj sto evrov zelo velika številka.

Možina: Pomenljivo je, da se v nepremičninskem zakonu ne rešuje le težave izčrpane državne blagajne, ampak je tukaj skrita tudi past za reševanje prezadolženih občin, na primer ljubljanske.

Pravite, da so rezerve drugje. Če vemo, da mora država vzeti toliko in toliko, kje potem lahko to stori? Štular: Rezerve so v porabi. Obstajajo tudi konkretni podatki. Cela vrsta projektov teče za stvari, ki so v času krize nepotrebne. Pri veliko segmentih ugotavljamo, da ni resnih razpisov, ni resnega poskusa, da bi vzpostavili konkurenčnost pri ponudbi in ponudnikih, ki prodajajo storitve in izdelke. Primer je zdravstvo, pa trošenje v javni upravi, absolutno so velike rezerve tudi v podjetjih v državni lasti. Ta segment je izredno širok in tukaj bi se dalo bistveno več privarčevati.

Možina: Določene rezerve so gotovo tudi pri črpanju evropskih sredstev, kjer je Slovenija v zadnjem obdobju spet nekoliko opešala. Sploh pa v primerjavi z nepremičninskim zakonom, ki udari že zdaj neprivilegirano prebivalstvo, predvsem podeželje, ki je vendarle temelj slovenske nacije in našega življenja v prihodnosti. Zato bi lahko končno predlagali obdavčenje tranzicijskega kapitala. Se pravi tistih, ki so imeli t. i. srečo, da so od leta 1992 oz. 1993 do pred kratkim hitro obogateli tudi na račun izčrpavanja podjetij in bogastva te države nasploh. Tega ni tako težko ugotoviti. S takšnim zakonom bi najbrž dobili 200 in tudi več milijonov evrov.

Med drugim predlagate krizni davek. Ta bi bil po vašem mnenju bolj pravičen od davka na nepremičnine, saj bi bil vezan le na čas krize in bi bolj pravično obremenil prebivalstvo. Kako bi bilo to videti? Štular: Najbolj pravično in smiselno bi bilo, da vlada namero o uvedbi davka opusti. Če kljub vsem naporom na odhodkovni strani ne sestavi slike, pa je treba poskrbeti za rešitev, ki je pravična. To pomeni, da naj se breme krize porazdeli tako, da tistim, ki imajo več, vzamejo več v jasno določenem in omejenem časovnem obdobju, recimo v treh letih. Eden od načinov je krizni davek na premoženje, pri čemer se upošteva vse oblike premoženja, ki jih nekdo ima. Pri tem bi stopnje davka morale biti takšne, da bolj obremenijo luksuz in z ustreznimi korektivi v segmentih, ki bi bili ogroženi, vse skupaj pa seveda dovolj nizko, da bi bilo vzdržno za državljane.

Možina: Namesto nepremičninskega davka, ki bo, kot ugotavljamo, udaril predvsem po socialno šibkejšem sloju prebivalstva, ponujamo izziv v obliki kriznega davka, ki seže v denarnice aktivnejšega prebivalstva, tistega, ki ima večje dohodke. To je veliko bolj pravično, saj se breme na ta način mnogo bolj razprši.

Želite pogovor z vlado, omenjali pa ste tudi državno nepokorščino. So bili na to že kakšni odzivi? Možina: Najprej je dialog. Sestavili smo zelo natančna izhodišča za pogajanja z vlado. Če se bo ignoranca nadaljevala, kot se je to zgodilo s kmečkim sindikatom, bomo razmišljali tudi o naslednjih korakih. Zanimivo je, da je bilo ob omembi državljanske nepokorščine kar nekaj klicev in pozivov po združevanju, tako da to lahko preraste tudi v širše gibanje.

Štular: Treba je povedati tudi, da Civilna družba za pravično Slovenijo povezuje 44 različnih gibanj in nekatera od njih so že v predhodnih tednih in mesecih vladi poslala pripombe in pozive k pogovoru, vendar nanje ni bilo nobenega odgovora. To velja tako za davek na nepremičnine kot za težavo neusklajevanja dohodninske lestvice z inflacijo. To je eden od ukrepov, ki ga bo očitno vlada izpeljala, je pa nepravičen zato, ker poleg tega, da z inflacijo ne usklajuje splošnih davčnih olajšav, ne usklajuje niti posebnih olajšav, vezanih na večje število otrok, invalidnost, posebne potrebe. Posledica tega je, da se ukrepi seštevajo, kar družine z otroki in invalide še bolj prizadene. Simulacija, ki smo jo naredili, kaže, da se bo pri določenem dohodku, ki ga prejmeta zakonca brez otrok, dohodnina povečala za en odstotek, če imata dva otroka, za tri odstotke, če imata tri otroke, pa se bo dohodnina povečala že za deset odstotkov. To kaže, da gre za dodaten pritisk v tistem segmentu, kjer so državljani najmanj sposobni prenašati bremena krize.

Možina: Tukaj so zadeve dejansko absurdne, ker kažejo ali na popolno neobčutljivost zdajšnje oblasti do družin in šibkih socialnih skupin ali pa morda na namero, v kateri smeri skuša obremeniti prebivalstvo, torej družine in v največji meri podeželje, ne pa tudi javnega sektorja in v manjši meri mestnega prebivalstva. Skrbi nas, da to ni naključno – da je v ozadju konkretna politična odločitev.

Štular: V tem trenutku naše zahteve ponavljamo oziroma smo jih združili. Če ne bo posluha, se bomo povezali s preostalimi, ki tem zakonom in takšnim brezglavim ukrepom nasprotujejo. Kaj konkretno bo takrat, bomo videli, ko bomo do tega prišli. Ampak vsekakor to ni neko stanje, ki bi si ga želeli, mi bi želeli odprt dialog in naša primarna zahteva v tem trenutku je, da se vse ukrepe, ki jih vlada skuša po hitrem postopku izpeljati v državnem zboru, uvrsti v običajno proceduro, ker lahko le tako v miru pretehtamo različne argumente. Mislim, da so argumenti izredno močni in vlada pri teh stvareh res ne bi smela tako hiteti.

V vaši iniciativi je povezanih 44 civilnodružbenih organizacij. Koliko ljudi torej stoji za vami? Štular: Članstva nismo šteli, zato je to težko reči. To so gibanja, organizacije, društva, zavodi iz zelo različnih segmentov delovanja. Od takšnih z zelo splošnimi temami in občutljivostjo na človekove pravice do tistih, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, zdravstvom, mladimi, družinami, Slovenci po svetu, bolniki, invalidi, starejšimi, zunanjo politiko, skratka iz zelo različnih segmentov in tudi ozemeljsko precej razpršeno. To je v tem trenutku potencial, ki ni primerljiv z drugimi povezavami v Sloveniji. To so gibanja, ki so aktivna, ki so živa, ki delajo, ki imajo svoje cilje in neko občutljivost, ki se v teh trenutkih še zaostruje, saj v tej državi vendarle ne moremo brez kakršnegakoli razmisleka sprejeti kakršnegakoli ukrepa, ki nam ga nalaga vlada.

V Sloveniji se je do zdaj pokazalo, da civilna družba praviloma nima vpliva na politične odločitve. Možina: To je tudi dokaz nedozorelosti slovenske demokracije. Države, ki imajo večjo socialno varnost, so znane prav po bolj delujoči civilni družbi in civilni družbi, ki jo tudi politične stranke jemljejo kot partnerja, sploh pa vladajoča garnitura. Mogoča je široka platforma, ki jo omenjamo, ki predstavlja 44 različnih civilnodružbenih gibanj, ki so v hipu in prostovoljno pristopila k tej iniciativi. To postaja močna platforma, ki bo potem tudi izzivalec političnim odločitvam, ne da bi kot takšni stopili v politiko.

Pa vendar, razmišljate o tem, da bi šli korak dlje in ustanovili politično stranko? Možina: Menimo, da je strank v Sloveniji dovolj, mogoče še preveč, in je tukaj ustvarjena določena zmeda in s tem tudi možnost določenih manipulativnih učinkov pred in po volitvah, tako da nas ta sfera v tem trenutku ne zanima. Pač pa poskušamo ljudi spodbujati k aktivnemu državljanstvu, da se za zadeve zanimajo, da se do njih tudi opredeljujejo. In ko bo enkrat tudi oblast, katerakoli že bo, zaslutila, da so ljudje bolj poučeni, da vedo, kaj hočejo, da se zavedajo svojih pravic, da se zavedajo tudi konkretnih namer oblasti v posameznih zakonih, takrat se bo, verjemite, tudi oblast drugače obnašala. Mislim, da smo zdaj na točki preloma, ko se je to začelo dogajati.

Mogoče pa bi ljudje vseeno radi nove, sveže obraze, to, da se gibanja povežejo in da to niso obrazi, ki so šli skozi strankarske šole. Možina: Strankarska politika je temelj demokracije. Pri nas ima negativno konotacijo, ki si jo delno zasluži, delno pa je to po krivici. Končno smo imeli prej sistem, ki ni bil strankarski, ki je bil enostrankarski, in vemo, kam nas je pripeljal. Demokracija je trenutno še vedno način sobivanja, ki je najbolj učinkovit, ima pa seveda veliko lukenj in je v določenih segmentih slab. Temelji tudi na negativni kadrovski selekciji in potem se dogajajo tudi anomalije in kriza avtoritet.

Mislim, da je, ko govorimo o nujnosti mladih ljudi in novih obrazov, šlo za spin, predvsem v trenutku, ko je slovenska tranzicijska levica prišla v krizo in je potrebovala preobrazbo, slepilni manever z novo stranko in novimi obrazi, za katerimi so se skrivali interesi starih ekonomsko-političnih elit. Bistvo demokracije je, da je prostor v politiki neprestano odprt, na ta način se zrele demokracije tudi čistijo in prenavljajo. Pri nas pa so bili, spomnimo, novi obrazi zelo na silo medijsko ustvarjeni, recimo primer Janković in tudi primer Virant v prvi fazi. Ampak mi se s tem ne ukvarjamo. Lahko pa vam povem za primer nemških volitev, na katerih je zmagala konservativna stranka kanclerke Merklove. Že pred volitvami sta se obe največji stranki odločili, da z novo Levo stranko, ki je imela velik potencial, ne bosta sodelovali, ker je ne poznata. Se pravi, da je metoda razmisleka povsem drugačna. Tam imajo veliko vrednost in kredibilnost stranke, ki so uveljavljene, in politiki, ki so dolgo časa na sceni. Tu se je vsiljena slovenska situacija, kjer naj bi bili novi obrazi jamstvo za nekaj boljšega, izkazala za zlagano. Ker smo imeli LDS s Kresalovo, ker smo imeli Virantovo stranko, ker smo imeli končno Jankovića, ki so ga mediji ustvarili, zdaj, ko je odslužil, pa ga poskušajo poklopiti, a se to ne da.

Z aktivnostmi, ki jih izvajate, se zdi, da je teren idealen za odhod v politiko. Možina: Morda zaradi nerazumevanja principa sodobne demokracije nas marsikdo poskuša umestiti v politično polje ali sfero delovanja politične stranke. Ravno prej sem razložil, da to ni potrebno. Čim bi delovali kot politična stranka, bi nastopali na volitvah in v bolj odvisnem razmerju. V tem trenutku mi voluntiramo. Kar počnemo, delamo iz pozitivnih nagibov, brez osebnih interesov. Če nas bo več takih in ko nas bo dovolj takih, se bo tudi politika spremenila. Res pa je, da pot trajnejših sprememb v politiki poteka na evolutiven, ne pa revolucionaren način.

Štular: Dodal bi, da je lov na nove obraze pretiran, saj je pomembneje, da gledamo kakovost. Mislim, da je to pravi atribut. Slovenski mediji javnosti sporočajo, da so rešitev novi obrazi. Lahko pridejo, ampak če niso kakovostni, ne predstavljajo nobene dodane vrednosti oziroma so lahko po inerciji samo korakanje po poti, po kateri hodimo že zdaj, in ni pozitivnega napredka. Mislim, da je predvsem pomembno, da dobijo priložnost tisti, ki so dobri, ki so profesionalci in se spoznajo na stvari ter nimajo skritih, pokvarjenih namenov, pač pa v resnici želijo narediti tisto, kar je prav in dobro. To je sicer včasih lahko nepopularno in bo v nekih ekstremnih situacijah tudi zabolelo, je pa zato dolgoročno dobro za Slovenijo, da se takšne stvari naredijo.

Seveda pa imate prav, da potencial, ki ga civilna družba nosi s seboj, v smislu novih obrazov absolutno obstaja. Trudimo se predvsem za to, da se v civilnih gibanjih prebudi kritičnost in zavest in da se zgradi in stopnjuje kakovost. Glede na to, da smo civilna družba in nimamo odločevalskih vzvodov, pričakujemo, da nas vlada in tisti, ki te vzvode imajo, začnejo jemati bolj resno. Pri tem imajo zelo velik vpliv mediji. Če zamolčijo novinarsko konferenco in naše argumente, kot se je pri nekaterih medijih zgodilo včeraj, ko smo predstavili stališča v zvezi z davčnimi obremenitvami, tega nihče ne sliši in potem politika ni prisiljena na takšne stvari odgovarjati. Politika bo odgovarjala, ko bo nastal pritisk, in civilna družba je eden od teh elementov. Seveda bi pa tudi mediji morali postavljati prava vprašanja.

Napovedi za 2014 niso dobre, med drugim predvidevajo krčenje gospodarstva. Kako vidite prihodnost Slovenije? Štular: To, kar ste rekli, drži, hkrati pa ves čas poslušamo o tem, kako smo na pravi poti, na primer kako se je od leta 2008 do leta 2012 izvoz povečal za šest odstotkov. To velja za strašen dosežek, pri čemer je bila že inflacija v tem obdobju višja. Če pogledamo primerljive države, kot sta na primer Estonija, ki je imela okrog 48-odstotni porast, ali Romunija, ki je imela 33-odstotnega, pa tudi vse nekoč primerljive, danes pa od nas že boljše države, kot sta Češka in Slovaška, so imele več kot 20-odstotno rast izvoza. Težava je, da ne pogledamo resnici v oči in se zavajamo s podatki, namesto da bi se spoprijeli s slabim položajem. Pravi ukrep je, da se začnemo v resnici ukvarjati z realnimi težavami in jih reševati. Ker tega ni, je težko verjeti, da bi pri obstoječem načinu delovanja lahko šli na boljše.

Treba bi bilo sprejeti nekaj dobrih in temeljitih ukrepov ter uveljaviti gospodarno trošenje denarja, ki je na razpolago. Iz prve roke vam lahko povem, da se da z obstoječo količino denarja narediti bistveno več. Če naredite dobre razpise, boste hitro ugotovili, da se v marsikaterem segmentu javne uprave in državnih podjetij danes še vedno plačujejo bistveno previsoke cene ali nepotrebne storitve. Seveda samo nekaterim, tistim, ki so že vsa leta prisesani na te denarne tokove.

Možina: Prava sramota je, da je Slovenija skupaj s Ciprom edina država, ki za prihodnje leto predvideva padec gospodarske rasti, in da so nas tukaj prehitele države, kot so Češka, Slovaška, celo baltske države. Neverjetno pa je to, in na tej točki smo posebnost, da tudi s pomočjo medijev in aktualne politike vztrajamo v neki iluziji, ki je podobna kot iz časa socializma, češ vse bo še bolje, naredili bomo program stabilizacije, sprejeli bomo še to in to in vse bo v redu. Ne bo v redu, mi smo na poti v brezno. Lahko bi se še ustavili, a z aktualno oblastjo to očitno ni več mogoče.

Možina: Resnici moramo pogledati v oči, predvsem pa mora oblast, kot so to naredile baltske in različne vzhodnoevropske države, najprej porezati pri svoji porabi in tudi v javnem sektorju. Tukaj smo se mi obnašali smešno in računali neke odstotke. V prej omenjenih državah so že pred leti za dvajset, trideset odstotkov padle plače v javnem sektorju, zato pa danes doživljajo gospodarsko rast. Kaj je razlog? Za iluzijo, v kateri še živimo, so odgovorni bleferski politiki, ki so lagali in leporečili o naših razmerah, nekateri pa to še vedno počno. Veliko imajo pri tem tudi mediji in sploh nekateri sindikati, ki jih je tranzicijska levica spustila tako daleč v sferi javnega odločanja, da imajo pogosto pretirano vlogo in de facto tudi zdajšnji oblasti onemogočajo odločnejše reze, ki so jih delale praktično vse tiste države, ki so zdaj že na poti iz krize.