Življenje finančnika v londonskem Cityju: dela se 12 ur dnevno, plača je visoka, stroški pa tudi

Delovne izkušnje ste si nabirali v londonskem Cityju. Kakšno je vzdušje v enem največjih finančnih središč na svetu?
V londonskem Cityju sem preživel pet let, ko sem bil zaposlen v ameriški investicijski banki Citigroup. Kot investicijski bančnik sem delal na področju prodaj in prevzemov ter financiranja podjetij v industrijskem in avtomobilskem sektorju. Delovni ritem je izjemno naporen. Običajno traja 12 ur dnevno, pogosto tudi dlje. Temu primerno je seveda tudi plačilo, a so življenjski stroški ogromni.

Če hočeš imeti vsaj podoben standard osnovne šole kot v Sloveniji, moraš otroka vpisati v plačljivo zasebno šolo, ker je javno šolstvo v razsulu. Foto: Bojan Puhek

Za dvosobno stanovanje v Londonu je na primer treba odšteti krepko čez milijon funtov (1,15 milijona evrov), cene mesečnih stroškov za vrtec se začnejo pri 1.200 funtih (1.400 evrov). Če hočeš imeti vsaj podoben standard osnovne šole kot v Sloveniji, moraš otroka vpisati v plačljivo zasebno šolo, ker je javno šolstvo v razsulu.

Tudi javno zdravstvo je na nižji ravni kot pri nas, je pa neprimerljivo bolje organizirano. Osnovne zdravstvene storitve so sicer brezplačne, za preostalo pa potrebuješ zdravstveno zavarovanje. Čakalnih vrst z urejenim zavarovanjem ne poznajo.

Majhno območje v Londonu ima lastno upravo, lastnega župana in lastna pravila. Skozi City se pretaka polovica mednarodnih financ. Gre za zaprt krog ljudi, ki ima omejeno komunikacijo s preostalim svetom?
Nikakor, je popolnoma odprta skupnost poslovnežev. Nobene mistike ni, gre za preprosto ekonomsko logiko. Dobro kvadratno miljo velik predel Londona je bil že v času Rimljanov trgovsko središče, kar mu je omogočala predvsem strateška lega ob reki Temzi. Svojega župana so imeli že v srednjem veku.

Londonu je skozi dolgo zgodovino uspelo privabiti različne finančne institucije ravno z ugodnostmi, ki so usmerjene v določene panoge. Ena izmed njih je zagotovo davčna ugodnost, ki pa ni tako očitna kot v pravih davčnih oazah. S strateškim projektom jim je v zadnjih dvajsetih letih uspelo razviti in privabiti industrijo skladov zasebnega kapitala (private equity).

V Cityju dela kritična masa bančnikov, odvetnikov, revizorjev, skladov, zato je sistem izredno učinkovit. Foto: Bojan Puhek V Cityju dela kritična masa bančnikov, odvetnikov, revizorjev, skladov, zato je sistem izredno učinkovit. Ker gre za angleško govorečo ekonomijo, je bistveno lažje privabiti ameriške in druge multinacionalke. Ker ni večjih birokratskih ovir, so predpisi v primerjavi s francoskimi ali nemškimi bolj fleksibilni. Prav tako so vzpostavljene odlične letalske povezave z vsem svetom, časovni pas pa je eno uro bližje New Yorku, kar ni nepomembno.

Torej kapital kroji politiko oblasti?
Ker kapital plačuje davke in ustvarja delovna mesta, ga mestne oblasti zagotovo poslušajo. Najpomembnejši partner oblasti so podjetja, ki v mestu ustvarjajo delovna mesta. V Sloveniji pokleknemo že pred Magno Steyr. Kaj se ne bo londonska ekonomija, ki daje kruh 1,7 milijona visoko usposobljenim kadrom, ravnala po meri kapitala. Ta je največji zaveznik mestnih oblasti.

London City daje kruh 1,7 milijona visoko usposobljenim kadrom. Foto: Thinkstock

Se z odločitvijo Britancev, da zapustijo EU, stanje v Cityju že spreminja? Pred brexitom se je govorilo o ukinitvi sto tisoč delovnih mest zaradi selitve ameriških bank v druge članice EU. Kaj pričakujete?
Velike banke so že pred brexitom napovedale in delno selile določene oddelke iz Cityja, saj vse skupaj prerašča okvire. Brexit bo morda ta trend le pospešil. Življenje za zaposlene je namreč izjemno drago, nekatere moti tudi pomanjkanje kakovosti življenja. Zaledne funkcije podjetij in informacijske oddelke so nekatera podjetja že izselila v tujino. V Indiji jih recimo opravljajo odlično.

Najpomembnejši partner oblasti so podjetja, ki v mestu ustvarjajo delovna mesta. V Sloveniji pokleknemo že pred Magno Steyr. Kaj se ne bo londonska ekonomija, ki daje kruh 1,7 milijona visoko usposobljenim kadrom, ravnala po meri kapitala. Foto: Bojan Puhek Ključno vprašanje ostaja, kako se bo britanski vladi uspelo izpogajati z EU. Ali bo šlo za trdo ali blago obliko izstopa iz EU oziroma ali bodo imela finančna podjetja še koristi od enotnega evropskega trga. Investicijska banka Goldman Sachs je pred dnevi sporočila, da bo nekaj sto delovnih mest preselila v druga evropska mesta. Niso pa povedali, kam.

Domnevam, da so v igri Frankfurt, Pariz, Dublin, Lizbona in Varšava. Upravljanje človeških virov in zaledne funkcije banke bi lahko na primer preselili v poljsko prestolnico, ki ima poceni in visoko usposobljen trg dela ter potrebno infrastrukturo. V Frankfurt bi lahko preselili borzne oddelke.

Nekateri so prepričani, da je City s pohlepom, lahkomiselnostjo, tveganjem bankirjev, finančnikov, korporacijskih in drugih, ki iz denarja delajo denar (predvsem zase in za elito), leta 2008 soustvaril globalno finančno krizo in recesijo. Se strinjate?
Ker se gospodarstvo giblje ciklično, ima finančna kriza več vzrokov. So preveč kompleksni, da bi jih zreducirali na tveganje finančnikov. Dejstvo je, da se je zaradi monetarne in fiskalne politike gospodarstvo začelo pregrevati. Takrat pa se ustvarjajo bolj tvegani produkti, kot so derivativi na hipotekarne obveznice, katerih kreditna kakovost je bila bistveno nižja od predstavljene. Lahko govorimo o kombinaciji pohlepa in prevar bank, na strani investitorjev pa o nepazljivosti. Šlo je le za vrh ledene gore, ne pa za vzrok za krizo. Bolj je šlo za odraz splošnega stanja v ekonomiji.

V Sloveniji si lahko pred krizo na primer na banki najel lombardno posojilo za nakup vzajemnih skladov. Ali pa hipotekarno posojilo v švicarskih frankih, ker so posojilojemalci želeli več denarja in cenejši denar po nerealni obrestni meri. Gre za neverjetno tveganje. Pohlep ljudi zaslepi.

V Sloveniji si lahko pred krizo na primer na banki najel lombardno posojilo za nakup vzajemnih skladov. Gre za neverjetno tveganje. Pohlep ljudi zaslepi. Foto: Bojan Puhek Ne moremo torej govoriti zgolj o krivdi bankirjev za nastanek krize, zagotovo pa nosijo del krivde. Kriv je predvsem tisti, ki ne opravi ocene tveganja.

Kakšen je bil preskok v domače poslovno okolje?
Velika razlika je v delovanju ljudi. Slovenci imajo v poslovnem okolju premalo ambicij in preveč negativno razmišljajo. Prepričani so, da se nič ne da spremeniti, in krivijo okolico, zato veliko "jamrajo". Ne zavedajo se, da si sami krojijo svojo usodo. Zaradi strahu pred mednarodnim okoljem in zadovoljstvom s trenutnim stanjem so premalo usmerjeni navzven. Pogrešam tudi delovno etiko oziroma odgovornost do dela.

Gospodarsko stanje v Sloveniji se popravlja praktično na vseh segmentih. Kako je v finančnem sektorju?
Slovensko gospodarstvo na račun predelovalnega sektorja lepo raste, finančni in gradbeni sektor sta še vedno korak zadaj. A tudi tu se slika popravlja. Stanje na trgu nizkih obrestnih mer za depozite je povečalo interes za vlaganje v vzajemne sklade. Čeprav smo Slovenci finančno manj pismeni kot pred desetletjem.

Slovenija bi lahko z ugodno davčno politiko ustvarila posebno okolje za alternativne vzajemne sklade, ki bi v prihodnjem desetletju privabila tuj kapital. Zaposlitev bi dobili poklici z večjo dodano vrednostjo kot pa delavci za tekočim trakom. Foto: Bojan Puhek Makroekonomski vidik Slovenije je spodbuden, a ker je majhna odprta ekonomija odvisna od svoje okolice, je nadaljnja usoda odvisna predvsem od tega.

Skrbi pa me javni sektor. Čim gre gospodarstvu bolje, se politiki sprostijo in začnejo popuščati pritiskom na javne finance. To jih dolgoročno obremenjuje in breme prestavlja na prihodnje generacije. Nujne bi bile strukturne spremembe.

Kje vidite prihodnost Slovenije?
Majhna država, kot je naša, mora najti tržno nišo. Luksemburg je bil na primer pred desetletji zelo revna kmetijska država z železarnami. Ko so sprejeli strateško odločitev, da bodo vzpostavili pogoje za delovanje vzajemnih skladov, je ta postala nacionalni projekt. Danes je Luksemburg najbogatejša evropska država.

Investicija Magne Steyr v Mariboru pa dolgoročno ne bo povečevala znanja in dodane vrednosti, ampak gre za običajno predelovalno dejavnost. Slovenija bi lahko na primer z ugodno davčno politiko ustvarila posebno okolje za alternativne vzajemne sklade, ki bi v prihodnjem desetletju privabili tuj kapital. Zaposlitev bi dobili poklici z večjo dodano vrednostjo kot pa delavci za tekočim trakom.