Kako svoje premoženje privatizira najhujša evropska bolnica – Grčija

Medtem ko se v Sloveniji zdi, da bi se postopki privatizacije z vlado, ki jo bo verjetno sestavljal Miro Cerar, utegnili ustaviti ali vsaj upočasniti, jih Grčija, država, ki velja za najhujšo evropsko finančno-gospodarsko bolnico, izvaja. Privatizacija je namreč ena izmed zavez, katerih izpolnitev je Grčija obljubila v zameno za denarno pomoč, ki jo je v preteklih letih prejela od evropskih držav in Mednarodnega denarnega sklada.

Grčija je dala v okviru privatizacije v prodajo vsa svoja letališča, železniška podjetja, vključno z infrastrukturo, rudarska podjetja, podjetje za prenos električne energije. Na seznamu podjetij, ki jim želi država najti zasebnega lastnika, so se znašla tudi vsa državna pristanišča, med njimi največje, pirejsko, in nekatere državne nepremičnine, tudi tiste, ki so pred desetletjem v blišču gostile olimpijske dvoboje, danes pa zaradi pomanjkanja denarja in krčenja javne porabe neslavno propadajo. Na seznamu nepremičnin, ki jih prodaja Grčija, je tudi milijon evrov in pol vredna vila, ki namesto preureditve v veleposlaništvo že desetletje vsem na očeh propada na Veselovi ulici sredi Ljubljane.

Postopki zaostajajo zaradi pretirane birokracije Čeprav se je Grčija že pred leti zavezala prodaji državnega imetja, so postopki zares stekli šele v zadnjem času, pravi Thomas P. Lamnidis, podpredsednik atenske odvetniške pisarne KLC Law Firm, ki v Grčiji kot svetovalec tako ali drugače sodeluje v več postopkih privatizacije.

"Zaostanki so nastali zaradi nepripravljenosti države, da bi podprla privatizacijo. Na drugi strani pa je bilo v Grčiji veliko pomanjkanje stabilnega institucionalnega okolja in ogromno birokracije. Zaradi vsega naštetega so stvari zastale."

KLC Law Firm v postopkih privatizacije sodeluje na več ravneh, če jo za to zaprosijo, tudi s predlogi sprememb zakonodaje in pravnega okvira, s pripravo tenderjev, z različnimi sporazumi, v imenu investitorjev, ki se zanimajo za nakup grških podjetij in nepremičnin, in prodajalcev pa pripravlja tudi pravno dokumentacijo.

"Kar bomo prodali, bo prišlo nazaj" V Grčiji javnost nima enotnega mnenja o tem, ali je privatizacija skupnega imetja dobra rešitev za državo. Ko gre za primere prodaje zgodovinske in kulturne dediščine, ki je v tej državi nedvomno bogata, je nasprotnikov privatizacije še več. "To je napačno. Država ne prodaja pristanišč, marin, nepremičnin, ampak jih daje v uporabo za dolgo obdobje. Dediščine ne izgubljamo. Imamo dolgoročne lizing sporazume in koncesije. To bo prišlo nazaj, z vložki, dobički, dodatnimi izboljšavami in podobnimi učinki," pravi Lamnidis.

Do konca prihodnjega leta bi morala država s prodajo zbrati 50 milijard evrov Sporazum, ki ga je grška vlada maja 2010 podpisala z evropskimi posojilodajalci in Mednarodnim denarnim skladom, je državi med drugim naložil, da mora do konca leta 2015 s privatizacijo državnega premoženja zbrati 50 milijard evrov. Premoženje kakšne vrednosti je Grčiji uspelo prodati do danes?

"Politična tveganja zbijajo ceno, jamstva zanje pa jo lahko zvišajo. Če imate v državi stabilnost, ki jo jamči sklad, ustanovljen s tem namenom, so cene lahko višje. Vendar pa ne morem reči, koliko je do zdaj od privatizacije dobila država. Mi smo pravniki. Ukvarjamo se s postopkom, ne s ceno. Če bi izustil kakršnokoli številko, bi bilo to neresno. Ugibal bi, zato si tega ne morem privoščiti."

Finančni kriterij kot edini relevanten kriterij O tem, katera podjetja se bodo znašla na seznamu za prodajo, v Grčiji odloča vlada, v nekaterih primerih tudi parlament. Za izvedbo postopkov prodaje državnega imetja je pristojen sklad za razvoj državnih sredstev (HRADF), ki je, poenostavljeno rečeno, tamkajšnji privatizacijski sklad.

Tudi v Grčiji je treba v postopkih privatizacije, podobno kot v Sloveniji, upoštevati pravila o državnih pomočeh. Kar je logično, saj sta državi dolžni upoštevati pravila Evropske komisije, ki državne pomoči v postopkih privatizacije prepovedujejo.

"Postopki privatizacije so v Grčiji zelo transparentni. Zakaj to govorim? Najprej imate povabilo potencialnim investitorjem. V tem delu opišete vse postopke in pravila, kako lahko oddajo svoje ponudbe. Prva stopnja je sito za potencialne vlagatelje. Če ustrezajo finančnim kriterijem, je to vse, drugih kriterijev ni. Potem se postopek nadaljuje na drugi stopnji, kjer je na vrsti polna ponudba. Ko pridejo vlagatelji čez drugo stopnjo, je pomembno le eno vprašanje: številke, torej kdo da več. Drugih kriterijev nimamo. Če nekdo ponuja 100, drugi pa ponudi 101, bo ta zmagal."

Status strateškega partnerja ni pomemben Koliko se v postopkih prodaje upošteva, da se za nakup državne lastnine zanima strateški partner, ne na primer hedge sklad, ki ima povprečno življenjsko dobo komaj tri leta in je nedvomno bolj tvegan lastnik od prvega?

"Strateški partnerji so lahko pomembni v primerih, ko gre za privatizacijo podjetij in nepremičnin, ki jih ne vodi HRADF, sicer pa ne. Da je nekdo strateški partner, v postopkih privatizacije, ki jih mora Grčija izpeljati, da bi lahko poplačala svoje dolgove, ne igra nobene vloge. Država mora vrniti denar. Postopki, ki jih vodi HRADF, so namenjeni izključno zbiranju denarja za to in za delovanje sklada."

Ampak ali ni tvegano, da dobi nekdanjo državno lastnino nekdo, ki bi lahko vse hitro prodal ali celo propadel? "Zakaj bi bilo to tvegano? Naš cilj je denar. To je del obveznosti, ki nam jih je dodelila trojka. Moramo jih upoštevati. Če pa gre za reguliran posel, tega kupec tako ne more prodati, saj ga omejuje regulatorni okvir. Strateški partner ne more zmagati na razpisu, razen če ponudi največ denarja."

Tudi v Grčiji so sredi prodaje ustavljali postopke Limnidis se je tudi sam srečal s primeri, ko je grška država ustavila že začet postopek privatizacije. Spomnimo na domači primer, v času predvolilne kampanje je vlada premierke v odhajanju Alenke Bratušek sprejela sklep o zamrznitvi postopka privatizacije podjetja Telekom Slovenije. Nekateri so v tem videli potezo, ki lahko škoduje postopku prodaje, predvsem ceni, in ugledu države v tujini.

"Imeli smo takšne primere. Privatizacija državnega plinskega podjetja DEPA je bila takšen primer. Ko je neka španska družba uspešno oddala ponudbo za nakup podjetja, je država sprejela odločitev, da ne nadaljuje postopka privatizacije. Ne vem, ali imajo takšne poteze vpliv na ceno. Energijski sektor je zelo občutljiv, odvisen je od več parametrov, ki so zunaj Grčije. Imate Ukrajino, imate Grčijo, kar povečuje ceno. Tu je potem težava s sistemom pretoka plina, ta zmanjšuje ceno. Začenja se proces oplinjevanja Zahodnega Balkana, to spet zvišuje ceno."

Pod levimi strankami postopki tečejo še hitreje Limnidis pravi, da trenutno privatizacijski postopki v Grčiji potekajo počasneje od pričakovanj. A to se lahko po njegovem mnenju tudi spremeni.

"Leve, socialistične stranke v Grčiji velikokrat slišimo govoriti proti privatizaciji, a resnica je, da so postopki privatizacije pod temi strankami pogosto celo hitrejši. Zakaj? Ker nadzorujejo sindikate. Ko se pojavi potreba, sprejmejo odločitev o privatizaciji. Ko sem bil mlad odvetnik, sem imel srečanje z enim izmed večjih pravniških podjetij na svetu, nanašalo se je na neki privatizacijski postopek. Dejal sem, govorimo o privatizaciji, pa so mi odgovorili, da čakajo na socialistične stranke na oblasti, saj bodo takrat postopki tekli precej hitreje."