Sreda, 30. 4. 2014, 13.42
7 let, 10 mesecev
EU naj že prizna, da greši, in se loti novega New Deala
Goran Lukič, sinočnji osrednji govornik na kresovanju na Rožniku, je univerzitetni diplomirani politolog, na ZSSS pa je zaposlen od leta 2007. Prihaja iz Štor, nekoč močnega železarskega in industrijskega mesta, ki se po letih težav pobira. "Spominjam se devetdesetih let, ko se je brezposelnost zelo povečala. Moj oče je v Železarni Štore delal 30 let in lahko sem spoznal, kaj pomeni biti fizični delavec, kaj so kršitve in socialna kriza. Te podobe so postale del mojega sveta in razmišljanja. Ko je bila priložnost, sem jo takoj zgrabil," Goran Lukič o tem, kaj ga je pritegnilo v sindikalne vrste. Sindikalizem razume kot neodtujljivo pravico do organiziranega boja za delavske pravice.
Po zadnjih podatkih za marec je v Sloveniji skoraj 127 tisoč brezposelnih oseb oziroma okrog 14 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. Brezposelnost je eden ključnih kazalcev in posledic gospodarske krize. Napovedi so slabe tudi za prihodnje, kljub morebitni gospodarski rasti. Zakaj na tem področju ni pravega premika? Če sem malo ciničen, bi lahko rekel, da če ne drugega, se je brezposelnost stabilizirala na številki okrog 130 tisoč, ampak to seveda ni uteha za nikogar. Sploh če pogledamo podatke iz leta 2007, ko je bila brezposelnost za polovico manjša, torej med 66 in 70 tisoč. Vsi govorijo o tem, da je treba pospešiti cikel investicij, ko pa je treba zagotoviti sredstva, poslušamo izgovore, da je javni dolg že prevelik in da se ne moremo še bolj zadolževati.
Kaj torej storiti? Predvsem določiti prioritete. V smislu politike so te dokaj enoznačne: fiskalna konsolidacija, privatizacija in reševanje bančnega sistema. Ampak pri zadnjem zdaj vidimo, da to ne pomeni tudi reševanja posojilnega krča. Kljub štirim milijardam, namenjenim bančnemu sektorju, imamo še vedno težave z odobravanjem posojil in zagonom investicijskega cikla. Ker banke, ki imajo zdaj veliko ugodnejši portfelj, ne želijo več ponavljati napak iz let 2007 in 2008, ko so na lepe oči odobravale posojila.
Na ravni EU je jasna sindikalna zahteva, da je treba dva odstotka BDP vložiti v investicije, to v Sloveniji pomeni 700 milijonov evrov na leto. V primerjavi z reševanjem bančnega sistema je to petkrat manj. Investicije zagotavljajo nova delovna mesta, ki imajo večkratni učinek tudi na druge dejavnosti, ne na primer samo na gradbeništvo, marveč tudi na lesarstvo, trgovino in druge storitvene dejavnosti.
Velika nezaposlenost v EU je tudi ena od ključnih tem v kampanji za evropske volitve oziroma za novega predsednika Evropske komisije. Kaj lahko po vašem Evropska unija naredi za rešitev te težave, kar bi lahko vplivalo tudi na izboljšanje stanja v državah članicah? EU mora sama sebi priznati, da je tisto, kar govori, v popolnem nasprotju s tem, kar dela. Ravno z varčevalno politiko, ki je šla prek vseh meja, v bistvu povzroča povečevanje brezposelnosti. S tem se zmanjšuje kupna moč prebivalstva in krči del storitvenega sektorja, ki bi lahko ustvarjal nova delovna mesta. In tako pridemo v začaran krog. V tej spirali navzdol se ustvarja vse manj in ne vse več delovnih mest.
Ne vem, kaj še čaka komisija, namesto da bi priznala, da je ta pot preprosto napačna. Zdaj je treba iti po poti razvojnega zadolževanja, pa naj rečejo temu New Deal, Marshallov plan ali karkoli že. Evropska konfederacija sindikatov je predlagala evropske obveznice na ravni EU, ki bi lahko sofinancirale te investicijske projekte.
Med največjimi žrtvami gospodarske krize pri nas in tudi v Evropi so mladi, ki predstavljajo velik delež v številu brezposelnih. Polni energije, pa brez dela in, kar se zdi še huje, brez perspektive … Glede mladih je stvar še toliko bolj intenzivna, ker so politiki takoj zajahali to težavo za nabiranje političnih točk, še posebej zdaj, pred volitvami v Evropski parlament. Tisti politik, ki na svojo stran pridobi mlade, je bolj avantgarden, moderen. Če odštejemo to politično konotacijo, imamo zelo veliko težavo glede vključevanja mladih na trg dela. Delamo pa veliko napako, če govorimo zgolj o mladih na trgu dela kot o izgubljeni generaciji.
Premalo govorimo o problematiki brezposelnosti starejših. Če to dvoje povežemo, lahko vidimo elegantno povezovanje mostov med generacijami na delovnem mestu. Zakaj ne oblikovati močnega programa mentorskih shem za pretok znanja med starejšimi, ki gredo proti upokojitvi, in mlajšimi, ki se vključujejo na trg dela. Sicer se pojavljajo določeni projekti, ampak tega je v Sloveniji še veliko premalo.
Kako ocenjujete uspešnost vladnega programa Jamstvo za mlade? Učinki so bodo morali šele pokazati. Gre za konglomerat ukrepov, teh je skoraj 40. Kot paket se zdi všečen, ampak na konkretne učinke pa še čakamo.
Na drugi strani je ranljiva skupina ljudi okrog 50. leta, ki so deležni različnih oblik aktivne politike zaposlovanja. A njihove izkušnje na trgu dela ne predstavljajo posebne konkurenčne prednosti, kvečjemu breme. Za delodajalce so stari, država pa s svojimi pokojninskimi shemami zahteva, da ljudje delamo vedno dlje. Kakšna je perspektiva te populacije? Spominjam se delavca Vegrada, ki je izgubil zaposlitev leta 2009. Takrat je izjavil: sem prestar za zaposlitev in premlad za upokojitev. Ob uveljavitvi takšnega razmišljanja se nam bo zgodil velik bazen revščine, o čemer se v Sloveniji že potihoma govori. Generacija nad 50 let je odrinjena od trga dela, ker se nanjo lepi veliko stereotipov: da so premalo fleksibilni in preveč rigidni, da nimajo ustreznih izkušenj, ki bi jih lahko prenašali v nove poslovne modele. Pri tem delamo elementarno napako.
V Sloveniji in EU se veliko govori o socialnem podjetništvu, zelenem gospodarstvu, vlaganjih v dolgotrajno oskrbo in podobno. Vse to so poklici, kjer je mogoče intenzivno vključevati starejše osebe. Na primer: pri socialnih podjetjih se veliko vlaga v kmetijstvo, obrtniška znanja. Kdo pa ima največ teh znanj, če ne ravno starejše osebe? In namesto da ta znanja prenašamo na mlajše osebe, čakamo, da gre podjetje v stečaj in da ta znanja počasi umirajo na zavodu za zaposlovanje.
Kaj delate sindikati oziroma Svobodni sindikati, da bi se te razmere spremenile in izboljšale? Zdi se, da ste prešibki, premalo učinkoviti. V času, ko se eksponentno povečuje kršenje delavskih pravic, tudi temeljih pravic iz dela po kazenskem zakoniku, neplačevanje plač in prispevkov, je naše delo zelo nehvaležno. Gasimo požar, kar zadeva osnovne pravice, hkrati pa se nam nalaga še razvojna politika v smislu politike zaposlovanja. Saj sindikat niso tisti, ki bi bili ključni ustvarjalci delovnih mest, čeprav zagotovo morajo imeti neko politiko na tem področju.
Osnovni takt ustvarjanju delovnih mest mora dati država, predvsem pa delodajalci. Sicer pa vedno znova opozarjamo, da se ne sme dogajati, da se celotna politika zaposlovanja skrči na subvencije in olajšave, ki jih nekritično in z zlorabami uporabljajo delodajalci, tako da vrtinčijo ranljive osebe prek raznih subvencij, ko jih je konec, pa je konec tudi zaposlitev. V Sloveniji primanjkuje stalnega vlaganja v usposabljanje in zaposlovanje.
A vendar sindikati pod pritiski delodajalcev za večjo fleksibilnost trga delovne sile postopoma vedno bolj popuščate. Ko gre za razloge za odpuščanje, dolžino odpovednih rokov, višino odpravnin … Te pravice se vedno bolj krčijo. Pritiski po spremembi delovnopravne zakonodaje in na sindikate so vsako leto večji. Le nekaj tednov po tem, ko je bila sprejeta nova zakonodaja, so delodajalci že začeli govoriti, da so to le kozmetični popravki. Po drugi strani, ko se povečuje brezposelnost, se povečuje tudi osnovni nagon po preživetju, da imaš kakršnokoli že delo in preskrbiš družino. In v imenu tega se spopadamo s tem, da se delovni pogoji vse bolj slabšajo in da je strah delavcev pred izgubo dela in brezposelnostjo vse večji.
Posledično pa to pomeni, da je kršitev vse več in da delavci raje trpijo, kot da bi se izpostavili. V takšnih razmerah je zelo težko mobilizirati neko kritično maso nasproti delodajalcem, kar je tudi eden od pomembnih dejavnikov pri pogajanjih. Prišel je čas, ko bomo morali delavci jasno povedati, kje je naša tolerančna meja. Če bo prevladalo mišljenje "molči in trpi", potem imamo zakon o delovnih razmerjih samo na papirju. In potem je moč delodajalcev samo še večja.
Saj res, kakšnih večjih demonstracij že dolgo ni bilo. V takem krču je zelo težko organizirati delavce, posledično tudi demonstracije in vse oblike pritiska. Če pa se to ne bo zgodilo, bo situacija vsako leto hujša. Osebno se mi zdi zelo huda težava, če imaš okvir pravic, ki ti zagotavlja določen status, pa si tega ne upaš uporabiti.
Kakšen je ob vsem povedanem lahko še motiv za praznovanje praznika dela? Za tiste, ki ga sploh še imajo in so v strahu pred njegovo izgubo, ter za tiste, ki ne morejo dobiti dela? Motiv je še posebej velik ravno v teh razmerah. Prvega maja letos ne praznujemo prvič. Ta praznik je posledica zelo krvavih bojev pred več kot stotimi leti, ko so ljudje umirali za delavske pravice. Delavci so se na ulici proti puškam borili za to, da se uveljavi osemurni delavnik. Danes po stotih letih pa "prostovoljno" delajo po 16 ur. Kam smo torej prišli? Zato danes prvi maj ni simbolična gesta, ki traja 24 ur, ampak predvsem opomnik, da se je za vsako pravico, ki jo imaš, treba boriti in si jo izboriti.