Čezmejna korupcija: od deset pa do milijarde evrov podkupnine

Transparenty International je pretekli teden izdal poročilo o zaznavi korupcije v svetu v letu 2013, ki razkriva, da je podkupovanje najbolj razširjeno v manj razvitih državah – Somaliji, Severni Koreji, Sudanu, Afganistanu itd., najbolj "čiste" pa so nordijske države, ki so na mednarodni lestvici zasedle kar štiri od prvih petih mest.

Sočasno s tem je na začetku decembra Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) objavila tudi prvo poročilo o mednarodnem podkupovanju, izdelano na podlagi nekaj več kot 400 primerov čezmejnega podkupovanja od leta 1999.

Potrjena prepričanja in ovržene domneve Ugotovitve poročila pritrjujejo nekaterim splošnim domnevam. Med drugim poročilo potrjuje, da se največ čezmejnih transakcij "pod mizo" izvede v energijskem sektorju, gradbeništvu, transportu ter telekomunikacijskem in informacijskem sektorju, najmanj pa v finančnih storitvah in trgovini na drobno. Na ta račun največ zaslužijo menedžerji podjetij v državni lasti ter carinski, zdravstveni in vojaški uradniki.

Na drugi strani analiza spodkopava prepričanje, da so v to igro najpogosteje vpleteni lopovski uslužbenci in revne države. Ravno nasprotno, dobro polovico čezmejnih podkupnin so pooblastili možje v kravatah oziroma menedžerji, od tega v osmini primerov celo direktorji.

Več kot 40 odstotkov teh transakcij je bilo izvedenih v razvitih državah – med njimi so ZDA, Velika Britanija, Francija, Nemčija, pa tudi Hrvaška in Slovenija. Podrobnejših podatkov po državah poročilo ne razkriva.

Največ stavijo na javna naročila Večina čezmejnih podkupnin je plačanih z namenom pridobitve javnega naročila in potrditve carinskih postopkov.

In koliko so za to ljudje pripravljeni odšteti? V povprečju podkupnina znaša deset odstotkov celotne transakcije, a se od panoge do panoge zelo razlikuje. Medtem ko gradbinci plačajo "skromne" štiri odstotke, v energijskem sektorju odštejejo tudi več kot 20 odstotkov.

Najvišja podkupnina (med 224 primeri, kjer je ta podatek razkrit), ki je bila ponujena, je sicer dosegla kar 1,4 milijarde dolarjev (1,1 milijarde evrov), najnižja pa nekaj več kot 13 dolarjev (dobrih deset evrov). Skupaj je bilo v vseh teh letih ponujanih 3,1 milijarde dolarjev (2,5 milijarde evrov) podkupnin.

Razkrijejo se sami Zanimiv je tudi podatek, kako se čezmejna korupcija razkriva. V tretjini primerov so osumljenci dejanje zaradi milejše kazni priznali sami. Preostale primere so večinoma razkrile preiskave organov pregona.

Med letoma 1999 in 2013 je sodni epilog dočakalo 427 razkrinkanih čezmejnih podkupnin, število letno rešenih primerov pa je od enega leta 1999 do 78 leta 2011 neprestano raslo. Lani in predlani pa je intenzivnost spet padla na približno 40 letno.

Največ primerov čezmejne korupcije je bilo sankcioniranih v ZDA, Nemčiji in Koreji. V večini primerov je obsojenim naložena denarna kazen, sledita zaplemba premoženja in zaporna kazen. Najvišja naložena denarna kazen je znašala enormnih 1,8 milijarde dolarjev (1,5 milijarde evrov).

Od odkritja do sodnega epiloga: nekoč dve, zdaj sedem let Postopki preiskave in sodni postopki se sicer iz leta v leto podaljšujejo. Prva leta sta namreč od razkritja do sodbe pretekli dve leti, zdaj potrebujejo že več kot sedem let. Trenutno sodni pregon izvajajo v 390 primerih.

Kot piše The Economist, so razlog za zavlačevanje postopkov lahko tudi bolj prefinjene oblike samega izvajanja korupcije, pa tudi zapletene in nepregledne podjetniške in lastniške strukture, kot so slamnata podjetja, ustvarjena z namenom prikrivanja kršitev zakona.