Ali lahko bodoči terminal na Krku nadomesti vsaj del ruskega plina?

Hrvaške namere za izgradnjo terminala za utekočinjeni plin pri mestu Omišalj na severnem delu kvarnerskega otoka Krk postajajo vedno bolj zanimive tudi za evropske države, poroča zagrebški časnik Jutarnji list. Nova oskrbovalna pot bi lahko pomagala celo Ukrajini, da se izogne ruskemu izsiljevanju pri zagotavljanju tega energenta, še ocenjujejo hrvaški novinarski kolegi.

Zainteresirani tudi Američani Stroški gradnje terminala so ocenjeni na približno 630 milijonov evrov, trenutno pa še pridobivajo lokacijsko dovoljenje. Kljub pomislekom o lokaciji – predvsem domače prebivalstvo se boji, da terminal ne bi ravno pomagal tamkajšnjemu turizmu – so hrvaški politiki zelo naklonjeni njegovi gradnji, saj bi tako naša jugovzhodna soseda zelo okrepila svoj pomen na evropskem energetskem zemljevidu. Zmogljivost novega terminala bo med 10 in 15 milijardami kubičnih metrov letno, ob zagotovljenem trajnem povpraševanju pa bi ga bilo mogoče tudi nadgraditi.

Strokovnjaki ameriške vlade so že na Hrvaškem, kjer vladi pomagajo pri uresničevanju tega projekta. Prizadevanja, da bi del stroškov gradnje prevzela Evropska komisija, so te dni dala prve otipljive rezultate: nemška kanclerka Angela Merkel je pred dnevi v Dubrovniku hrvaškemu predsedniku Ivu Josipoviću potrdila to možnost.

Skrajni cilj: plinska transverzala med Jadranom in Baltikom Gradnja terminala, vključno z nujno pripadajočo infrastrukturo, ki vključuje evakuacijski plinovod proti Sloveniji, bo po pridobitvi vseh zahtevanih listin trajala od dveh do štirih let. V evropskih krogih pričakujejo začetek obratovanja leta 2019, še poroča zagrebški časnik.

Plinski terminal na Krku naj bi dolgoročno povezali s podobnim terminalom na Poljskem, kar bi ustvarilo energetsko povezavo Jadrana in Baltika, prek katere bi se s plinom oskrbovale predvsem Hrvaška, Madžarska, Slovaška, Češka in Poljska. Zanimanje za dostavno pot, ki ni odvisna od Rusije, naj bi kazale tudi druge evropske države, med njimi tudi Ukrajina.

Previdno pri izračunih Nekateri ob tem opozarjajo, da je pri vrednotenju gospodarskih učinkov za Hrvaško treba upoštevati, da je utekočinjeni plin za dobro četrtino dražji od naravnega plina, zaradi česar ima slabše konkurenčno izhodišče. Obstoječi veliki terminali za utekočinjeni plin na Poljskem in Nizozemskem pa prav zaradi te višje cene in posledično manjšega povpraševanja že zdaj ne obratujejo s polnimi zmogljivostmi. Dodatno breme končni ceni so tudi izjemno visoki stroški ladij za tovrstni prevoz, zato dozdajšnji izračuni niso bili naklonjeni gradnji terminala na Krku.

Če pa bi Evropa in ZDA zaradi varnostnih in političnih razlogov vendarle želele graditi plinski terminal na Krku, naj prevzamejo nase vse stroške in, ko bo izgrajen, še vzdrževanje ter zagotavljanje stalnih in zanesljivih kupcev, Hrvaška pa bo zagotovila lokacijo, dovoljenja in logistično podporo, predlaga komentator Jutarnjega lista. Hrvaška si ne more privoščiti, da bi nepremišljeno zapravljala denar, ki ga tako ali tako nima, je še zapisal.

Wesley Clark se zanima za gradnjo v Albaniji Na drugem delu Jadrana, na albanski obali pri Draču, ima velike energetske načrte nekdanji poveljnik enot Nata v Evropi Wesley Clark, ki bi tam gradil naftni in plinski terminal. Ko je zapustil vojaško službo, je poklicno pot nadaljeval na čelnih mestih kanadskih naftnih podjetij Petroleum in Petromanas Energy. Zemljišče pri Draču, kjer naj bi gradili terminal, je v lasti beograjskega trgovca z energijo Rudnap, ki je zanj odštel okrog 30 milijonov evrov. Clark se omenja kot potencialni investitor, tak, kot bi ga z veseljem imeli tudi za plinski terminal na Krku, a je za ZDA in njihova prizadevanja za energetsko osamitev Rusije Albanija morda celo bolj zanimiva kot Hrvaška.