Tudi v časih, ko medije preplavljajo digitalne podobe, tako idealizirane kot skrajno nazorne. Zgovorno je, da je Obama za svojo odločitev navedel tako praktične kot moralne razloge: "Za nas je pomembno, da zelo eksplicitne podobe nekoga, ki je bil ustreljen v glavo, ne krožijo po medijih kot spodbujanje dodatnega nasilja, kot propagandno orodje," je dejal Obama. "Veste, da mi nismo takšni."
"Mi (ni)smo takšni"
Predvsem ameriški republikanci in njihovi podporniki v medijih menijo, da bi fotografije morali objaviti točno zato, da bi pokazali, da "takšni so": ZDA naj bi svetu tako na najbolj nazoren način sporočile, kaj se zgodi tistim, ki napadejo njihovo državo. Fotografija ima neposredno moč, ki je besede in videoposnetki nimajo. Prikazujejo trenutek, zamrznjen v času. Za vedno. Medtem ko besede ponujajo refleksijo, videoposnetki ponujajo živost.
Lekcija iz preteklosti
Iz zgodovine smo se naučili, da namera objave takšnih fotografij lahko izzove ravno nasprotne učinke. Ko so bolivijski vojaki, zvesti generalu Barrientosu, s pomočjo CIE leta 1967 ujeli in usmrtili kubanskega revolucionarja Che Guevaro, so fotografirali Chejevo truplo, da svet ne bi podvomil v identiteto ubitega. Zaradi neurejene pričeske in brade je Chejevo truplo spominjalo na mrtvega Kristusa na renesančni sliki. V Chejevi biografiji Companero je Jorge G. Castaneda zapisal: "Podoba Kristusa je prevladala. Kot da bi mrtvi Guevara gledal svoje usmrtitelje in jim odpustil, svetu pa sporočil, da tisti, ki umrejo za idejo, presegajo trpljenje."
Bi lahko podoba bin Ladnovega okrvavljenega trupla poslala enako sporočilo njegovim podpornikom? Skoraj zagotovo in tej moči bomo priča kmalu, ko bodo fotografije pricurljale v medije, kar gotovo bodo, ne glede na Obamove sankcije.
Fotografije drugih trupel so pokazali
Pri Obamovih moralnih razlogih je bolj težavno to, da so druge podobe posledic napada na bin Ladnovo prebivališče, vključno s podobami krvavih trupel neznanih mož, že pricurljale v medije. Zakaj je sprejemljivo objaviti ta trupla, ne pa trupla njihovega voditelja, osrednje podobe globalnega terorizma? Zakaj sploh kazati takšne podobe?
V knjigi The Cruel Radiance: Photography and Political Violence avtorica Susie Linfield pravi, da se moramo v dobi interneta ponovno naučiti, kako razlikovati med neupravičenimi podobami nasilja in trpljenja, ki vključujejo podobe samomorilskih napadov, obglavljenj in drugih oblik barbarstva, ter podobami vojne in konfliktov ne glede na to, kako nazorne so. "Če želimo ustvarjati politike človekovih pravic, ki niso zgolj abstrakcija, moramo gledati podobe trpljenja, ponižanja in poraza," piše Linfieldova v svoji knjigi. "Razmišljati moramo ne samo o razmerju med temi podobami, kako delujejo in kaj sporočajo, temveč tudi o razmerah, v katerih so nastale ne glede na to, kako pretresljiva izkušnja to utegne biti."
Zgroženost namesto slavja
Zanimivo pa se je ameriška administracija odločila za objavo fotografije predsednika Obame, Hillary Clinton in njunih svetovalcev, ko umor bin Ladna spremljajo prek kamere, ki je bila pritrjena na vojakovo čelado. Slika namiguje na grozo tistega trenutka, tako z izrazom šoka in nejevere Hillary Clinton kot s strogim pogledom Baracka Obame. Zakaj so to fotografijo objavili? Morda zato, ker ne kaže nobenih znakov slavja ali bahanja "Mi nismo takšni", temveč resno spoznanje grozote tega, kar se dogaja, v vseh krutih razsežnostih. Gre za fascinanten dokument, saj bolj kot prikazuje, učinkuje. In tu se skriva pogosto spregledana moč fotografije: da namiguje, namesto da bi šokirala.
2
