Slovenci bi izstrelili raketo, ki bo dosegla vesolje

Študentje Nik Mohorko, Žan Plankar, Dejan Smole, Urban Hribar, Jaka Grbac in Andrej Markovčič želijo v okviru projekta, ki so ga poimenovali Cirrus, izstreliti raketo, ki bo dosegla vesolje. Njihov cilj je Slovenijo označiti na zemljevidu držav, ki se lahko pohvalijo z lastnim vesoljskim programom. A pot do izvedbe tako megalomanskega projekta je posejana z megalomanskimi ovirami, nam je zaupal vodja slovenske vesoljske misije Nik Mohorko.

Da dosežeš nekaj velikega, moraš začeti z majhnim Pri vsakem projektu je treba začeti na začetku in se sproti učiti ter nadgrajevati prvotni koncept. Kot pojasnjuje Mohorko, to trenutno počne ekipa Cirrus. Pot do rakete, ki bo zmožna poleteti v vesolje in bo s sabo nosila celo vrsto raziskovalnih instrumentov, morda tudi satelit, je še zelo dolga, prve zamisli preizkušajo na majhnih prototipnih raketah.

Preizkušanje prototipov se morda zdi kot igranje z modelčki, a je nujen prvi korak Prototipi so lahki in dolgi približno dva metra. V trenutni izvedbi dosežejo do tri kilometre višine. V grobem so sestavljeni iz štirih delov – iz ogrodja, pogonskega modula, elektronike s telemetrijo in pristajalno-zaviralnega sistema. Ogrodje je izdelano iz steklenih vlaken, pogonski modul pa iz zlitin jekla in aluminija.

Delovanje prototipov je razmeroma preprosto, nam je povedal Mohorko. Pogonski sklop raketo dvigne na želeno višino, nato nadzor nad njo prevzame elektronika in sproži zaviralno padalo. Na višini 500 metrov se odpre še glavno padalo, ki prepreči, da bi se raketa ob pristanku poškodovala. Prototipi so sicer opremljeni z radijsko anteno in oddajnikom GPS. Veter na višini nekaj kilometrov lahko raketo ob pristajanju hitro odnese stran, z oddajniki pa ji je zato lažje slediti.

Preizkusnim raketam bo ekipa Cirrus postopoma dodajala nove tehnologije in v postopek konstrukcije vpeljevala nove materiale, pojasnjuje Mohorko. Faza preizkušanja prototipov pa je nujna za nabiranje izkušenj in znanj, ki jih lahko nato uporabijo pri večjih raketah. Pri takšnih projektih pogosto pride tudi do dogajanja, ki ga je z izračuni ali simulacijami nemogoče predvideti, zato bo veliko praktičnih preizkusov ekipi prišlo zelo prav.

Cilj je Zemljina orbita Rakete bodo z vsakim prototipom postajale večje in zmogljivejše, pravi Mohorko. V kratkem začenjajo z gradnjo modela Cirrus 3, ki bo predvidoma dosegel višino desetih kilometrov. To je sicer le kratka etapa na poti do končnega cilja – nizke Zemljine orbite, kar pomeni višino nad 160 kilometri (v sloju Zemljine atmosfere, ki se imenuje termosfera). To je tudi najnižja višina, kjer je smiselno utiriti satelit. Kjerkoli nižje bi se njegova pot okrog Zemlje zaradi večjega zračnega upora hitro končala.

Končno različico rakete, ki bo zmožna poleteti tja, so si že zamislili. Visoka bo med 10 in 15 metri, tehtala bo nekaj ton. Pogonski sklop bodo opremili s tehnologijo TVC (Thrust Vector Control), ki poskrbi za to, da se raketa po izstrelitvi vzpenja navpično, ne postrani. Hitrost, ki bo omogočala pobeg Zemljini gravitaciji (približno 40.000 kilometrov na uro), bo raketa dosegla s z ločenima pogonskima sklopoma – prvim na trdno gorivo in drugim na tekoče gorivo. Raketa bo opremljena tudi z instrumenti, ki bodo med drugim omogočali višinsko fotografijo in analizo Zemljine atmosfere. A pred tem bo treba odgovoriti na pomembno vprašanje …

Kdo bo vse to plačal? Ni skrivnost, da je denar največja ovira projektov, kot je Cirrusov. Kot je pojasnil Mohorko, je ekipa v razvoj prvih prototipov do zdaj vložila približno tisoč evrov. Še tisoč jih bodo vložili v konstrukcijo rakete Cirrus 3, ki bo izdelana iz boljših materialov in opremljena z zmogljivejšimi komponentami. Četudi ambicije postajajo večje zelo počasi, stroški na tem področju rastejo eksponentno, pravi Mohorko. Uporaba zanesljivih, bolj kakovostnih materialov, ki so tudi precej dražji, je pri izdelavi večjih raket skoraj nujna – če jih ne uporabijo, je tveganje, da raketo uniči že najmanjša konstrukcijska napaka, večje.

Trenutno je ekipi Cirrus uspelo pridobiti nekaj manjših sponzorjev in podporo zasebnih vlagateljev, katerih, niso izdali. A to za dokončanje projekta še zdaleč ne bo dovolj - če bi želeli raketo res poslati v vesolje, Mohorko ocenjuje, da bodo za razvoj nadaljnjih prototipov, končne različice rakete, njeno izstrelitev in pokritje številnih birokratskih stroškov potrebovali nekaj milijonov evrov.

Kam z raketo, če jo ekipi Cirrus uspe zgraditi? V Sloveniji in njeni okolici izstrelišča ni Prototipe, ki dosegajo velike višine, se bodo študentje odpravili preizkušat na raketarske mitinge v tujino. Eden takšnih je miting Meteor na Poljskem, kjer svoje modele, kot pravi Mohorko, izstreljujejo raketarski navdušenci z vsega sveta. Težav z oblastmi zaradi doseganja ekstremnih višin ni, ker je miting prijavljen pri kontroli zračnega prometa.

Rakete, ki bo poletela v vesolje, v Evropi ne bo mogoče izstreliti. Mohorko kot mogoči izstrelišči omenja puščavo Black Rock v ameriški zvezni državi Nevada, kjer sicer že potekajo izstrelitve podobnih raket, in kozmodrom Bajkonur v Kazahstanu, kjer rakete v vesolje pošilja Rusija. Nedavno je zasebnim izstrelitvam namenjeno ploščad na Floridi odprla tudi ameriška vesoljska agencija Nasa, še dodaja Mohorko.

Po znanje tudi v tujino Ekipa Cirrus se bo v prihodnjih mesecih razširila, saj potrebuje več članov s specifičnimi znanji, je povedal Mohorko. K sodelovanju bodo povabili študente višjih letnikov tehničnih smeri pa tudi motivirane posameznike, ki se vsaj malo razumejo na tehnološke zadeve.

Študijskega mentorja pri projektu nimajo, saj, kot pravi Mohorko, na tem področju v Sloveniji ni pravih strokovnjakov. Trenutno se za sodelovanje dogovarjajo s peščico slovenskih visokotehnoloških podjetij, po strokovno pomoč pa se bodo odpravili tudi v tujino.

Prav tam bodo nekateri snovalci projekta morda iskali tudi karierne priložnosti. Mohorko namreč meni, da je projekt, ki so se ga lotili, več kot odlična referenca za nadaljevanje študija vesoljskih tehnologij v tujini, morda pa tudi za kasnejše delo pri eni od vesoljskih agencij, kot je npr. evropska Esa.

Lastnost, ki loči dobre in odlične inženirje Kakšno je sporočilo Nika Mohorka za vse, ki razmišljajo o tehnoloških projektih? "Pri našem delu se ne omejujemo samo na en vidik projekta, to je vesoljska in raketna tehnologija, temveč nanj vedno gledamo z različnih zornih kotov. S tem se probleme naučimo reševati na več načinov, to pa je tudi glavna lastnost, ki loči dobrega in odličnega inženirja."