Kdo lahko postane astronavt Nase?

Ko je Nasa med novembrom 2011 in januarjem 2012 nazadnje razpisala prosta mesta za astronavte, se je prijavilo več kot šest tisoč ljudi, največ po razpisu leta 1978. A pogoji za sprejem so tako strogi, da je agencija izbrala le osem kandidatov za mogoče astronavte.

Na letošnjem razpisu, ki bo trajal od 14. decembra 2015 do sredine februarja 2016, Nasa pričakuje še več prijav za nove astronavte. Katere kandidate bodo izbrali, bo znano sredi leta 2017. Raziskali smo, katere osnovne pogoje mora izpolnjevati posameznik, da ga Nasa morda oceni kot vrednega opravljanja za mnoge sanjskega poklica.

Vesolja od blizu ne bo videl nihče brez ustrezne izobrazbe in izkušenj Prvo sito, skozi katerega padejo prijave kandidatov za nove astronavte, je preverjanje, če imajo ustrezno izobrazbo. Univerzitetna diploma je minimum, a ne katera koli. Kandidat mora biti diplomant ene od naravoslovnih ved (matematike, fizike, biotehnologije) ali inženir.

Ko je temu pogoju zadoščeno, sledi nadaljnje preverjanje akademske ali praktične izurjenosti. Kandidat z univerzitetno diplomo mora imeti vsaj tri leta delovnih izkušenj na svojem področju (šteje tudi poučevanje na osnovnošolski ali srednješolski ravni) ali pa biti pilot z vsaj tisoč urami držanja krmila (vojaškega) letala. Če ne izpolnjuje prvega ali drugega kriterija, mora kandidat na svojem področju imeti doktorat.

Kriteriji za sprejem v Nasin program urjenja astronavtov so bili včasih bolj specifični. Ob prvem naboru leta 1959 je Nasa sprejemala izključno kandidate z vojaškim ozadjem (letalske sile ali mornarica), vsi so morali imeti izkušnje z upravljanjem reaktivcev in inženirsko izobrazbo. Leta 1964 so izurjenost v pilotiranju potisnili na drugo mesto in v ospredje postavili akademske izkušnje, doktorat je bil eden od pogojev za sprejem med elito.

Dvometraši lahko pozabijo na službo astronavta Po izobrazbi so naslednje ovire, ki jih morajo preskočiti mogoči astronavti, telesne. Kandidati ali kandidatke morajo biti visoki med 157 in 190 centimetri (ob prvem izbiranju astronavtov leta 1959 so bili zaradi prostorskih omejitev v kapsuli Merkur izključeni vsi kandidati, višji od 180 centimetrov) ter v dobri telesni pripravljenosti.

Njihov krvni tlak med sedenjem ne sme presegati 140/90 mmHg (milimetrov živega srebra, enota za merjenje krvnega tlaka). Imeti morajo tudi popoln vid brez dioptrije. Nasa sicer dopušča korektivne laserske operacije oči, če je od njih minilo že najmanj eno leto.

Po zadetku na Nasini loteriji še dve leti čakanja na dobitek, pri čemer kandidati ne sedijo križem rok Peščica kandidatov, ki se prebije skozi vse Nasine teste psihofizičnih sposobnosti in številne zdravstvene preglede ter osebne razgovore, se odpravi na dveletne priprave v Houston, natančneje v vesoljski center Lyndon B. Johnson (ime je dobil po nekdanjem predsedniku ZDA).

Tam jih čaka urjenje s potapljanjem, prestajanjem centrifugalnih sil, privajanje na delo v breztežnostnem prostoru (tega dosežejo na prirejenih potniških letalih, ki letijo v parabolah) in delo z roboti ter učenje ruščine (za interakcijo s kozmonavti na Mednarodni vesoljski postaji).

Kandidati, ki dveletno urjenje opravijo najbolj uspešno, postanejo astronavti. Ostali dobijo različne strokovne in inženirske službe pri Nasi.