#MaleZmage: Tekači, znate namestiti čip na tekaške copate?

Sistem merjenja s pomočjo čipov poteka na principu oddajnika in sprejemnika. Čip zaznavajo elektronske preproge, nameščene na štartu, progi in cilju. Čip ne vsebuje baterij, ampak se aktivira, ko pride v magnetno polje, kjer odda kodo, preproga pa kodo sprejme in jo prenese v računalnik. Takšen način merjenja časov je v praksi že precej let.

Nekateri organizatorji se že poslužujejo nove tehnologije merjenja časov, kjer se čipi prilepijo na zadnje strani štartnih številk, a na letošnjem ljubljanskem maratonu te novosti še ne bo.

Čip najlažje namestite na vezalke, vendar upoštevajte, da je na nekaterih tekmovanjih čip treba vrniti. V tem primeru ni priporočljivo, da čip namestite preveč proti prstom, saj bo razvezovanje dolgotrajno in po pretečenih mnogih kilometrih tudi naporno, lahko pa tudi napravite gnečo, kar tekmovalcem za vami ne bo prav všeč.

Izogibajte se pričvrstitve s pomočjo paščka

Mogoča je tudi pričvrstitev okoli gležnja, vendar morate biti v tem primeru pazljivi, da paščka za čip ne zategnete preveč ali premalo. V obeh primerih se lahko zgodi, da vas med tekom začne žuliti. To možnost so tekači v zadnjem obdobju že povsem opustili, tudi organizatorji pa redko ob čipu delijo tudi paščke za okoli gležnja.

Zakaj v rezultatih ob svojem imenu najdemo dva različna časa

To je najbolj praktičen način namestitve čipa na tekaški copat. Foto: Peter Kastelic Organizator v rezultatih objavi bruto čas, to je čas od štartnega strela pištole do prečkanja preproge v cilju. Neto čas, ki ga bodo tekmovalci po maratonu tudi lahko našli med rezultati, pa je čas od prečkanja štartne do prečkanja ciljne preproge. Bruto in neto čas se lahko močno razlikujeta pri tekmovalcih, ki štartajo povsem na koncu štartne vrste, saj lahko potrebujejo tudi nekaj minut, preden prečkajo štartno preprogo.

Končni vrstni red tekmovanja najboljših tekmovalcev temelji na bruto času, že kar nekaj let pa rekreativne tekače organizatorji razvrstijo po neto časih, kar je precej bolj pravično, predvsem pa se s tem prepreči rinjenje tekačev v prve vrste, saj se bo njihov čas začel meriti šele, ko bodo prečkali štartno linijo in zato takšno dejanje ni smiselno, saj z njim nič ne pridobite.

Obstaja več vrst čipov

Tehnologija merjenja časov s čipom je znana po vsem svetu, ker pa so želje uporabnikov različne, je proizvajalec razvil tudi več vrst čipov, ki se ločijo po barvah.

Na ljubljanskem maratonu boste tekli z belimi čipi. Kdor ima doma rumeni ali lastniški čip, lahko teče z njim, ob tem pa bo plačal tudi nekoliko nižjo štartnino. Foto: Peter Kastelic Rumeni ali lastniški čip lahko uporabnik kupi ali pa si ga sposodi ter ga (načeloma) uporablja na tekmovanjih po vsem svetu. Pri izposoji je treba vplačati depozit kot zagotovilo za vrnitev. Če čip ni vrnjen v dogovorjenem času, se domneva, da je kupljen.

Črni čipi se izdajo za določeno tekmovanje, so uporabni zgolj na tem tekmovanju in niso na prodaj. Tekmovalci morajo čip vrniti, ko prečkajo ciljno črto. Nekatera tekmovanja uporabljajo te čipe v kombinaciji z rumenimi, kar pomeni, da lahko lastniki tekmujejo s svojimi čipi.

Beli čip je čip za enkratno uporabo. Po tekmovanju se ga ne vrača, ampak se ga lahko vzame kot spomin na dogodek. Prednost je, da v cilju ni dolgih vrst pri vračanju čipov. Čip ni uporaben na nobenem drugem tekmovanju. Bele čipe uporabljajo tekmovalci na večini tekaških dogodkov pri nas, tudi na ljubljanskem maratonu.

Modri čip lahko tekmovalci po prvi uporabi shranijo. Ob vsaki naslednji uporabi je treba plačati določen znesek, v nekaterih državah pa se znesek plača enkrat letno. Modri čip je uporaben zgolj znotraj določene države.