Krak recesije oplazil tudi slovensko Obalo

Na dan, ko se je živo srebro živahno povzpelo vse do 34 stopinj Celzija, slovenski prevozniki pa so se po "primorki" v znak protesta v polžji koloni valili proti Kopru, smo se ustavili v treh slovenskih obmorskih krajih, se zaklepetali z nekaterimi turisti in obalnimi delavci ter primerjali nekaj osnovnih cen. Morsko izvidnico s fotografom začneva v Simonovem zalivu v Izoli, ki je nekakšen paradiž za družine z majhnimi otroki. Kanglice, lopatke in podobno zasedajo večji del obalnega pasu.

Ko najprej poravnava petevrski račun za parkirnino, naju Aldin, pobiralec vstopnine v Simonovem zalivu, "razvedri" z novim, čeprav priznam, mini stroškom. Dva evra in pol je namreč treba odšteti za vstopnico, ki prinaša "le" plažo, medtem ko boste za ležalnik in dežnik ter celo tobogan (za eno vožnjo boste odšteli 60 centov) namenili dodatne cekine. "Veliko je pritožb," prizna, a vsaj za domačine je poskrbljeno. Ti za sezonsko vstopnico odštejejo borih 20 evrov.

Naslednji postanek opravimo pri obveznem členu obalne varnosti, reševalcu iz vode. V izmeni sta med tednom običajno dežurna dva, za konec tedna pa nad varnostjo kopalcev "bedijo" trije reševalci iz vode. Kot pravi Igor, moraš biti pri tem delu pozoren na vse.

"Utapljanj je k sreči malo, večkrat nudimo kakšno pomoč pri dehidraciji in utrujenosti, ravno včeraj smo oživljali starejšo gospo," pove in razkaže zdravniško opremo, kamor sodita tudi defibrilator in kisikova bomba. Kaj pa vinjeni najstniki, me zanima. "Ja, tudi ti so pogosto naši gostje. Seveda! Vsak toliko vidim kaj takšnega, česar ne bi smel, še posebej na pedalinih na morju (smeh), tukaj na obali pa seksa ne dovolimo in jim svetujemo, naj se spravijo kam drugam."

Ko iščem predstavnike tuje govorečih gostov, je moj uspeh polovičen. Naletim namreč na pol Slovenca in pol Norvežana, sedemletnega Josteina, ki smo ga takole zmotili med eno izmed vratolomnih voženj na toboganih, ki mu bodo tudi na, kot je dejal, vedno mrzli Norveški, ostali v "vročem" spominu.

Obisk Izole ne bi bil pravi, če se ne bi ustavili tudi pred hotelom, kamor trumoma derejo jate slovenskih upokojencev. Hotel Delfin je namreč priljubljeno stičišče upokojencev in, kot nam povedo upokojenke Ana, Alma in Irena, je bivanje v njem treba rezervirati že leto dni vnaprej. Ne skrivajo navdušenja nad kakovostjo hotelskih storitev, gostoljubnosti in ugodnih cen, imajo pa kar nekaj pripomb na račun urejenosti bližnje plaže in čistoče morja, zato se raje namakajo v hotelskem bazenu. Tudi večerno življenje jih še vedno privlači, a, kot v šali pravijo, zanje – tri vdove – vdovcev pač ni na pretek …

Naš naslednji sogovornik je Matej, Primorec, ki se ukvarja z organizacijo team buildingov na jadrnici. "Interesentov ne manjka, dobivamo celo goste iz tujine," pravi. "Na morju pripravimo regato, gostje se preizkusijo v plovbi, hkrati pa čas izkoristijo še za sončenje, plavanje, skratka, uživanje," pripoveduje, medtem ko pregleduje zadnje detajle na jadrnici.

Portorož, nekoč pravi magnet za mlade, ki so ob poletnih koncih tedna s "kljunčkanjem" pečatili prve ljubezni, je ob našem obisku relativno prazen.

S to ugotovitvijo se strinja tudi Sretan Puc, vodja portoroške plaže, ki je kratek in jedrnat: "V Portorožu lahko tržimo le mivko in travo, ki ju je dal Bog, ter pomole, ki so nekaj posebnega. Imamo še nekaj zasebnih lokalov, ki s svojo profesionalnostjo poskrbijo za urejeno okolico, potem pa se konča."

Kot smo izvedeli iz neuradnih, a zanesljivih virov, v Portorožu, tako kot je to že praksa v tujini, razmišljajo o postavitvi bazenskega kompleksa s pripadajočo infrastrukturo kar na plaži ali na pilotnih stebrih v morju. Časovni okvir izvedbe projekta je za zdaj v rokah vedeževalcev …

Čeprav naj bi bili mladi na splošno naklonjeni kopanju v bazenih, pa sta se proti njim odločno izrekli Katja in Lea, ki na portoroški plaži pogrešata več zabave, glasbe in "akcije", medtem ko se s travo, ki je v šopih plavala ob obali, nista pretirano obremenjevali.

Če smo bili do zdaj večinoma abonirani na nizkocenovne storitve, smo želeli preveriti tudi luksuzno plažo Meduza in odkriti vzrok njene zasoljene vstopnice – 20 evrov. Če ste mislili, da vstopnica vključuje tudi kosilo, vas moramo razočarati, saj ponuja le udobje ležalnika in senco dežnika. Najino radovednost so hitro ustavili fantje – ti so gostom stregli pijačo in narezane lubenice – in gospa, ki je na prvi pogled sprejemala naročila za masaže. Ti so naju po odgovore napotili na "višje inštance."

Če so večino gostov na plažah, ki jih omenjamo zgoraj, predstavljali Slovenci, pa je pred hotelom Piran v istoimenskem kraju mrgolelo tujih turistov. Med njima sta bila tudi Švicarja Flavio in David, ki sta Piran izbrala za tridnevno postojanko na poti med Zagrebom in Ljubljano. "V Piranu je lepo, precej spominja na Italijo," sta bila kratka.

Z opazko naravnih lepot Pirana se strinja tudi Alenka, ki tam živi že celih 44 let in ugotavlja, da je Piran pred ravno toliko leti doživljal svojo zlato ero. "V mestu takrat še ni bilo prometa, domačini pa so še znali pomesti vsak pred svojim pragom." Kritična je do ustavljanja avtobusov na Tartinijevem trgu, ki onesnažujejo okolje, in pomanjkanja kabin za preoblačenje, da si "lahko za koščkom platna preoblečeš vsaj kopalke." Tudi ona opaža, da je na obali bistveno manj turistov kot lani. "Pozna se tako v lokalih kot na sprehajališčih."

Tudi piranski slaščičar Fitim, čigar družina se s slaščičarstvom ukvarja že tretjo generacijo, opaža, da je letos bistveno manj gostov kot lani. Turisti najraje povprašujejo po čokoladnem in vaniljevem sladoledu in se odžejajo z "aperolspritz". Če ga želite pripraviti tudi sami, še mini recept: penina, 3 dcl malvazije, 1 dcl mineralne vode, 0,4 l Aperola, košček pomaranče in kocka ledu.

A kljub recesiji, ki ni pogodu turističnim delavcem, vseeno končajmo optimistično. Manj turistov zagotovo pomeni več možnosti, da si izborite razkošnejši košček slovenske plaže, bržkone krajše vrste pred tobogani, hitrejšo postrežbo, morda celo znižanje cen.

Turist lahko sanja, mar ne?