Nedelja, 2. 2. 2020, 20.08
4 leta, 5 mesecev
Nenavadna zapuščina najbogatejšega kriminalca vseh časov
Zloglasni kralj kriminala poskrbel, da ga še ne bodo pozabili
Pablo Escobar, nekdanji kolumbijski kralj kokaina in najbogatejši kriminalec vseh časov, si je na vrhuncu moči in vpliva na svojem posestvu v Kolumbiji zgradil domači živalski vrt in ga napolnil z eksotičnimi živalmi z drugih celin. Ko je Escobar leta 1993 umrl, so kolumbijske oblasti večino živali razselile v okoliške živalske vrtove. V divjino so spustili le štiri povodne konje, ki so se do danes močno namnožili. Nekateri znanstveniki opozarjajo, da je treba ukrepati zelo hitro, preden bo prepozno, drugi pa menijo, da je rastoča kolumbijska populacija povodnih konjev v resnici dobra stvar.
Vhod na haciendo Napoles, kjer so bili doma povodni konji Pabla Escobarja. Posestvo je dolga leta samevalo, v zadnjem desetletju pa so ga zasebniki poskusili obuditi kot tematski zabaviščni park z dinozavri in bazeni.
Pablo Escobar je živalski vrt na svojem glavnem posestvu oziroma haciendi Nápoles zgradil konec 80. let prejšnjega stoletja in dal vanj pripeljati večinoma afriške živali, kot so sloni, nosorogi, antilope, žirafe, noji, različne vrste tropskih ptic in povodni konji. Ti so bili štirje, Escobarjevi sodelavci so jih kupili v New Orleansu v ZDA.
Po smrti kralja kokaina so povodni konji ostali prepuščeni samim sebi
Potem ko je Escobar 2. decembra 1993 umrl po strelskem spopadu s kolumbijsko policijo, so tamkajšnje oblasti začele prazniti njegov domači živalski vrt. Tam so na prostem pustili le povodne konje, saj so presodili, da bi jih bilo pretežko preseliti drugam.
Povodni konji so znani po tem, da niso ravno naklonjeni stiku z ljudmi, temveč so lahko tudi izjemno napadalni. To je bil eden od poglavitnih razlogov, zakaj Escobarjevih povodnih konjev niso preselili drugam, temveč so jih pustili v njihovem ribniku v živalskem vrtu in jim preprosto odprli izhodna vrata posestva.
Četverica se je do leta 2007 namnožila na 16 primerkov in svoje ozemlje razširila vse do reke Magdalene, ki je od posestva Nápoles oddaljena okrog 14 kilometrov.
Število Escobarjevih povodnih konjev se je do danes povečalo že na 80, kar pa po mnenju znanstvenikov, ki so svoje najnovejše ugotovitve objavili v publikaciji Ecology, lahko predstavlja potencialno veliko težavo za kolumbijski vodni ekosistem.
Živalski tank, ki lahko tehta poldrugo tono, se "pokaka" zelo konkretno. Ko se to začne nabirati ...
Povodni konji se namreč hranijo na kopnem, blato pa nato odlagajo v površinske vode. Ker gre za velike količine blata, pa s tem spreminjajo njihovo kemično sestavo.
Ker blato deluje kot gnojilo, v rekah in predvsem jezerih, ki so jih pod drobnogled skupaj vzeli ameriški in kolumbijski znanstveniki, lažje uspevajo invazivne vrste alg in bakterij.
Ker so pravi biološki tanki, povodni konji z rinjenjem skozi blatna mokrišča ustvarjajo nove vodne kanale ter rečno in jezersko vodo preusmerjajo tja, kjer je prej ni bilo, s čimer dodatno motijo vodni ekosistem, opozarjajo znanstveniki.
Razlike med kemično sestavo jezer, v katerih se zadržujejo Escobarjevi povodni konji, in jezer, v katerih jih ni, so opazne, a za zdaj sicer ne prav velike, pravijo znanstveniki.
To sicer ne pomeni, da ni razlogov za skrb, saj število povodnih konjev narašča eksponentno. V nekaj desetletjih bi jih lahko bilo že več tisoč, opozarjajo znanstveniki.
Escobarjevi povodni konji so se v prvih štirinajstih letih po smrti kralja kokaina s štirih pomnožili na šestnajst primerov, v naslednjih trinajstih letih pa na več kot 80. Do leta 2030 bi jih bilo po ocenah znanstvenikov lahko že med 150 in 200.
Takšna populacija povodnih konjev ne bi le močno vplivala na kakovost kolumbijskih površinskih voda, temveč tudi na živalsko kraljestvo tamkajšnjih rek. Mogoči bi bili tudi konflikti s tamkajšnjim prebivalstvom - znano je, da se povodni konji, ki živijo v divjini, z ljudmi ne razumejo najbolje in so do njih lahko zelo napadalni.
Znanstveniki v študiji kolumbijske oblasti pozivajo k čimprejšnjim ukrepom za zajezitev naraščanja njihove populacije, a za zdaj še nimajo konkretnih predlogov. Kot pravijo, se je s povodnimi konji zaradi njihove agresivnosti težko soočiti, a bi bilo to vseeno lažje zdaj, ko jih je 80, kot pa čez nekaj deset let, ko jih bo na tisoče.
Precejšen del prebivalcev Medellina, kjer je preživel večji del življenja, ga je sicer videl kot neke vrste Robina Hooda, a Kolumbija si od kriminalnih dejavnosti Pabla Escobarje in njegovega mamilarskega kartela še vedno ni povsem opomogla, pa čeprav je od njegove smrti decembra lani minilo že 26 let.
Nekateri menijo, da je prisotnost povodnih konjev v Kolumbiji dobra stvar
Poljudnoznanstvena revija National Geographic je pred dnevi poročala, da je danski biolog Jens-Christian Svenning leta 2017 objavil študijo, v kateri je postavil hipotezo, da lahko Escobarjevi povodni konji kolumbijski naravi prinesejo blaginjo.
V Južni Ameriki namreč ne obstaja več noben drug velik rastlinojedec, ki bi vodne ekosisteme lahko spreminjal oziroma vzdrževal na način, kot to lahko počnejo povodni konji.
Za povodne konje je Kolumbija pravi raj. Ker jih je za zdaj še zelo malo, se jim ni treba boriti za hrano, ki je je sicer v izobilju, sušnih obdobij tako rekoč ni, obenem pa v nasprotju s svojimi afriškimi sorodniki v Južni Ameriki nimajo naravnega plenilca.
Vnos hranilnih snovi v vodo prek njihovega blata, na primer, lahko po mnenju nekaterih znanstvenikov povzroči večjo biotsko raznovrstnost in določenim živalskim vrstam prepreči dominacijo.
Preberite tudi:
2