Petek, 10. 7. 2009, 10.55
1 leto, 1 mesec
Skrajni čas je za vstop Slovenije v telemedicino
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2
Med ustanovami, ki želijo izkoristiti telemedicino je tudi Psihiatrična klinika v Ljubljani. Več o tem je za SiOL povedal direktor klinike prof. dr. Bojan Zalar.
Mobilna telefonija in širokopasovna omrežja, pravzaprav telekomunikacije nasploh, so korenito spremenile naš vsakdanjik. Prednosti sodobnih komunikacijskih tehnologij največkrat zaznamo kot bistveno izboljšano osebno komunikacijo in stalno dosegljivost, a prav nove storitve, ki izkoriščajo zmogljiva širokopasovna in mobilna podatkovna omrežja, odpirajo nova obzorja in krepijo kakovost življenja tudi tam, kjer so sicer prikrajšani za dobrine, ki jih v razvitih družbah jemljemo kot samoumevne.
Tudi z novimi telekomunikacijskimi storitvami kot so širokopasovni dostop v gospodinjstvih, mbilna televizija, mobilni internet, internetna televizija, videotelefonija itd. se oči javnosti prepogosto omejujejo zgolj na osebne telekomunikacijske storitve in tako zlahka spregledajo številne druge možnosti, ki jih te tehnologije in na njih zasnovane storitve prinašajo.
Sem zagotovo sodi telemedicina, ki bi jo v splošnem lahko opredelili kot zagotavljanje hitrejše ali učinkovitejše zdravniške oskrbe ob uporabi sodobnih telekomunikacijskih storitev in tehnologij.
Premaga razdalje in skrajša odzivne čase
Morda največje, vsekakor pa zelo odmevne učinke telemedicina dosega pri zagotavljanju zdravniškega ukrepanja tam, kjer običajne zdravstvene skrbi ni, ali kjer bi v nujnih primerih prihod zdravnika do zdravljenca predstavljal nenadomestljivo izgubo časa. Telemedicina lahko tudi v najbolj razvitih družbah naredi veliko več, saj je čas postavljanja diagnoze s posredovanjem relevantnih podatkov o oddaljenem pacientu ali poškodovancu lahko bistveno krajši. Ko gre za življenje, je vsaka sekunda neprecenljiva.
Gotovo ne preseneča, da je telemedicina vroča tema tudi izven medicinskih krogov. Že več let, denimo na največjem vsakoletnem svetovnem dogodku informacijske in komunikacijske tehnologije CeBIT v Hannovru, je telemedicina ena izmed udarnih tem, kjer predstavljajo zanimive novosti predvsem pri obravnavi težko obolelih in kroničnih bolnikov (o tem na naših portalih redno poročamo).
Prvi koraki
Kaže pa, da se bo to v kratkem spremenilo na boljše, saj je ministrstvo za visoko šolstvo z objavo razpisov za razvoj centrov odličnosti prevzelo vajeti tudi na področju telemedicine. Med ustanovami, ki so se skupaj s svojimi partnerji prijavili na ta razpis, je tudi Psihiatrična klinika Ljubljana, katere direktor je prof. dr. Bojan Zalar.
Kaj so po vaši oceni poglavitne prednosti, ki jih telemedicina prinaša v vsakodnevno delo zdravnikov?
Razvoj tehnologije je vedno vplival na dejavnost v medicini. Konec 19. stoletja, ko se je pojavila elektrika, se je relativno kmalu za tem pojavil elektrošok. Vsaka tehnološka modernizacija, vsak uspeh ima vpliv na stroko, ali celo na več strok. Ko so se pojavili brezžični komunikacijski sistemi, se je pojavila tudi ideja, da se bodo prenašale rentgenske slike, da bo nekdo, ki je morda bolj vešč interpretacij, te slike lahko komentiral na drugi strani sveta ali pa bodo služile za pridobitev drugega ali poglobljenega strokovnega mnenja. Pojav telemedicine bo slej ko prej začel vplivati na reorganizacijo zdravstvenega sistema. Časi so zreli za spremembe in spremembe se bodo dogajale. Telemedicina bo prav gotovo vplivala na uporabnika zdravstvenih storitev, hkrati pa tudi na zdravstveno osebje v širšem smislu, ne samo na zdravnika; vplivala pa bo tudi na kvaliteto življenja posameznika v družbi in strokovnjakov. Mislim, da bodo vsi ti parametri zadovoljeni in sprememba bo precejšnja.
Zagotovo. Ideje o pokrivanju najbolj oddaljenih krajev so obstajale že pred leti. Tako se je nek drug strokovnjak približal človeku, ki je potreboval zdravstveni ukrep in je ta nadzor na daljavo lahko celo vodil. Tudi ključne informacije so se lahko pretakale na velike razdalje vse do analitskega centra, običajno je to bil klinični center, ki je potem ustrezno reagiral. Ta ideja še živi in tako bo ostalo tudi v bodoče. Mislim, da se bo to še izboljšalo; v primeru, ko bo uporabnik zdravstvenih storitev lahko uporabil tudi aparaturo in bo pri sebi lahko opravil meritve oz. analize in jih poslal v analitski center, se bo na daljavo lahko tudi ustrezno ukrepalo.
V Sloveniji se še čaka, a se čaka tudi v Evropi in svetu. Obstajajo pilotske študije, objavljajo se uspehi, pa vendarle nikjer popolnoma ne zaživijo. Rekel bi, da ta hip niti nismo tako zadaj, je pa skrajni čas, da se tega resno lotimo. Po mojih informacijah v to vstopajo vse države in tiste države, ki bodo zaostajale, bodo morale znanje, sisteme in postopke uvažati. Vse države so čakale tudi na to, da se jim zagotovijo širokopasovne povezave, a mislim, da na to ni potrebno čakati. Potrebno je izpeljati serijo postopkov, ki bodo takoj prevedljivi v sistem širokopasovne uporabe.
Tudi Slovenija ima odročne kraje, sicer ne po kilometrih, po geografski strukturi pa. Še vedno potrebujemo preveč časa, da pridemo v nekatere predele Slovenije. To dejstvo – oddaljenost – lahko takoj pokrijemo. Tako organiziran zdravstveni sistem lahko zagotavlja predvsem element preventive; to pomeni, da preiskovanec sam opravi določeno meritev z napravo, ki pošlje podatke v strokovno usposobljen center, kjer jih bodo interpretirali in vrnili povratno informacijo. To lahko, kadar je potrebno, sproži temeljite preiskave, ki jih opravijo v zdravstvenih ustanovah in ki bodo – tudi zaradi dragih naprav, na katerih jih opravijo – ostale nenadomestljive. Drug element je nadzor nad kroničnimi boleznimi, kjer se z uporabo telemedicine lahko preskoči številne vmesne korake, čakalne dobe in celo obstranska tveganja, ki so povezana z običajnim zdravljenjem. Lečeči zdravnik lahko odredi nadaljevanje zdravljenja in uporabnik lahko gre dejansko le še v lekarno po zdravilo. To pa je organizacijska sprememba in želim si, da s pridobljenimi organizacijskimi rezervami preidemo na višje standarde. Tretji element so klinične povezave, denimo ko pri obravnavi kapi sodeluje nevrolog, ki sicer ni prisoten v vsaki zdravstveni ustanovi. Potem so tu še rehabilitacijski postopki, kjer je odprt zelo širok prostor ter konference in izmenjave mnenj pri zelo zapletenih primerih.
Na Ministrstvu za zdravje so uvedli program e-Zdravje (informatizacija slovenskega zdravstvenega sistema 2005-2010), ki zori po svoje in je v skladu z evropskim razvojem. Vendar, kolikor mi je znano, niso zajete, recimo, meritve na domu. Gre bolj za pristop k organizaciji podatkovnih zdravstvenih baz in upravljanje s temi bazami.
V povečevanju starejše populacije smo sprva videli veliko možnost uporabe telemedicine. Starostniki imajo precej težav, ki jih obravnavajo druge zdravniške stroke in smo projekt zato zastavili širše. Ob tem se nam je priključilo še nekaj enot kliničnega centra ter javne in zasebne zdravstvene ustanove in posamezniki, ki opravljajo podobne meritve kot psihiatrija in iz njih pridobijo zase koristne podatke. Odločili smo se za meritve avtonomnega živčnega sistema, ki so uporabne na širšem delu medicinskega področja. Temu bomo lahko priključili serijo drugih meritev, ki pa morajo biti v neinvazivni obliki, primerni za uporabo na domu in dostopni za vse uporabnike. Pokrivamo vsa področja v organizaciji zdravstvenega varstva in povezavo zdravstvenih ustanov.
Ta bojazen je odveč. Ob prihodu računalnikov se je pojavila prvič, a danes vidimo, da je situacija drugačna. Pri nekaterih se to sicer pojavi, a je računalnik vendarle delovno orodje, ki se ga moramo naučiti uporabljati v ustreznem obsegu. Odnos mora biti zdrav. Ocenjujem, da gre v tem primeru za pomoč, asistenco, drugačno organizacijo zdravstvene dejavnosti. Osebni stiki bodo ostali na višji ravni. Pogovorili se bomo o tistem, kar se tudi sicer želimo. Težko bo nek medij nadomestil tisto toplino in kvaliteto, ki jo predstavlja pristen medosebni odnos. Morda pa se bomo znebili le nekaterih nepotrebnih pogovorov pri zdravniku. Ljudje se včasih pridejo pogovarjati o temah, ki niso del zdravniške obravnave in v tem primeru je to samo dobrodošlo.
Ne zavedamo se še, kakšen bo doprinos te medicinske storitve. Če upoštevamo, da bo kvaliteta življenja zagotovo izboljšana, je to vrednost težko opredeliti. Že boljša organiziranost je prihranek, kvaliteta dela bo vodila do več pravilnih odločitev. Ne nazadnje je dobro izračunati, koliko nas stanejo napačne odločitve, ki jih je po nekaterih ameriških ocenah okoli 10 odstotkov in to je ogromno denarja. Privarčujemo tudi pri nepotrebnih zdravilih in posegih, ki so lahko plod zmote, lahko vršimo bolj smiselne storitve, vse te prihranke je težko prikazati v številkah. V začetku je telemedicina zanesljivo strošek, prepričan pa sem, da se bo na daljši rok veliko prihranilo.
Zaenkrat imam podatke, da Imperial College v Londonu dobro in strateško deluje na področju telemedicine in mi imamo vzpostavljeno sodelovanje z njimi. Tudi nekateri koncerni imajo dobre rezultate, a vendar ti nekako niso zaživeli. Razlogov, zakaj nekaj ne pride v prakso, je veliko in zgodovina nas uči, da morda najboljši sistemi ne pridejo vedno v prakso . Ko bodo razmere zrele na širšem področju, ko bodo še cenejše, se bo usul plaz, a takrat moramo biti spet previdni. Ko nekaj postane modna muha, je potem preveč široko aplicirano. Veliko bolj sem naklonjen vstopati po korakih in s tem doseči nek smiseln cilj.
