Ocenili smo: Dishonored

Kdo ima razlog za maščevalno krusado, na kateri ne manjka prerezanih goltancev, razčetverjenih varilcev žganih pijač in pomendranih podgan? Vsekakor Corvo Attano, nekdanji telesni stražar cesarice otoškega imperija, ki ima sedež v ribiški metropoli Dunwall, na las podobni Londonu z začetka preteklega stoletja.

Corvo je do cesarice in njene hčerke namreč čutil veliko naklonjenost in jima stal ob strani tudi v težkih časih, ko so podgane v deželico prinesle kugo, ki je med prebivalci Dunwalla na gosto začela sejati smrt. Žal ni predvidel državniškega prevrata, ki so ga zoper vladarico skovali njeni svetovalci, in se ob napačnem času znašel na napačnem kraju. Cesarica je med rebra dobila meč, hčerko so s sabo odvlekli okultisti, Corvo pa je bil ožigosan za izdajalca najvišje stopnje in nemudoma obsojen na smrtno kazen.

Zaveznike se vedno najde Šele v Dunwallski ječi igralec zares stopi v Attanove škornje in z nalogo prebiti se do prijateljev spoznava nadzorno shemo, ki je sicer zapletena, a popolnoma funkcionalna. Prebijanje iz zapora in poznejše lazenje po kanalizaciji, ki zelo spominja na uvod v Elder Scrolls: Oblivion, je obenem namreč tudi uvajalna stopnja, ki igralca seznani z osnovami tihotapljenja, zavijanja vratu ter bojevanja od blizu in daleč.

Igra se za popolnoma linearno začetno stopnjo pozneje pošteno odkupi z odprtostjo prizorišč. V različna okrožja mesta Dunwall Corva namreč potlej pošiljajo kolegi zavezniki oziroma lojalisti, kot si pravijo sami. Čemu? Corvo se želi maščevati vsem, ki so mu podtaknili umor cesarice, in si obenem oprati ime, lojalisti pa nameravajo njegovo slo po krvi izkoristiti v pridobitniške, a častne namene in z oblasti spraviti mestno stražo, kar nameravajo doseči s taktično odstranitvijo velikih živin. Kdo bi bil za vrsto takšnih misij bolj primeren kot v ravnanju z orožjem izredno izurjen Corvo Attano?

Maska, samostrel in črno znamenje

Simbol igre Dishonored je maska, v katero Attano diha večji del svoje odisejade po ulicah in strehah Dunwalla. Poleg tega, da ima na mestne srajce in veljake zastraševalen učinek, Corva ščiti pred zloglasno podganjo kugo in ponuja osnovno zaščito pred udarci.

Igra nas že zelo zgodaj seznani s krepeloma, ki se konec koncev kljub relativni preprostosti izkažeta za najbolj učinkovita od vseh – Corvovo sabljico in samostrelom, s katerim lahko prožimo bodisi zgolj priostrene bodisi uspavalne puščice. V inventarju se sicer znajdejo tudi samokres, konvencionalne in lepljive granate, s katerimi se da fino zabavati, pa neke vrste mini kasetna bomba in zdravilni ter klasični mana eliksir.

Mana? Saj Dishonored ni Diablo! Kdo bi si mislil, a tudi v Dunwallu obstajajo sile, ki so močnejše od opletanja s sabljicami. Corvo Attano to spozna že zgodaj, saj se nekega jutra namesto v lastni sobani zbudi v sanjskem svetu, kjer mu skrivnostni Outsider podari dostop do magičnih moči, o katerih lahko navadni smrtniki le sanjajo. Nova znanja Corvo med igro pridobiva z iskanjem run, ki jih lahko nato zamenja za eno od deseterice posebnih sposobnosti, ki segajo od teleportiranja do nadzorovanja živih bitij, zamrzovanja časa in hitrejšega obnavljanja zdravja.

Igra mačke s podganami Z bodalom, samostrelom in magijo se lahko Corvo za dosego cilja spusti v odprt boj, ki ne varčuje s črevci in kotalečimi se glavami, ali pa izbere alternativne poti, ki jih ni malo. Misije je tako mogoče opraviti brez enega prerezanega grla ali izstreljene strelice, za kar je potrebnega veliko iskanja zavetja senc in pošiljanja sovragov v "meževo deželo", a to navsezadnje ni Splinter Cell, saj zaradi odprtosti sveta in ofenzivnih danosti Dishonored spodbuja kreativnost pristopov.

Eksperimentiranje s kombinacijami orožij, magičnih sposobnosti in arhitekturo stopenj je izjemno nagrajujoče početje – obsedete lahko trop podgan in dobesedno požrete stražarje, nihate z vrvi in verig in jim z rezilom v roki skačete po glavah, z močjo vetra naboje in puščice naščuvate proti njim, v sobi, polni neprijateljev, ustavitev čas, sprožite granato in se skrijete za omaro – možnosti je kratko malo nešteto. Za nameček so osebki, s katerimi si je Corvo neprestano v laseh, dovolj sposobni, da praviloma ne zakorakajo naravnost pred puškino cev (se je pa zgodilo, da so ob nekaj priložnostih butasto stekli proti vklopljenemu električnemu pastirju, ki jih je seveda skuril instantno).

Poskrbite le, da se boste, če ste količkaj resen , Corvovih nalog lotili brez vklopljenih pomagal, saj ta izničijo potrebo po raziskovanju okolice – vse pomembnejše točke, kjer se je dobro "pofočkati", vam igra namreč servira na pladnju.

Seznama odlik še ni konec Dishonored teče na grafičnem pogonu UE3, ki sicer ni najnovejši, a bi rekel, da so razvijalci Arkane Studion iz njega iztisnili največ, kar se je še dalo. Igra je tudi odlično optimizirana za delovanje na starejših sistemih – uradne minimalne sistemske zahteve so pretirane, saj Dishonored tekoče deluje tudi na dvojedrnih procesorjih.

Slog je nekoliko risankast, kar se opazi pri osebah, ki so morda malce preveč trebušaste in glavaste, sta pa nesporno kakovostna njihova animacija in govor – vrstice besedila so namreč "odžebrane" vrhunsko, kar likom daje osebnost in karizmo, igralci pa nanje ne bomo pozabili v trenutku, ko bomo plošček z igro odložili v predal. Dunwall stilistično sicer zelo spominja na Mesto 17 iz Valvovega Half Life 2, saj zelo učinkovito prikaže turobnost, nemoč in teror, ki jih nad prebivalci metropole izvaja oblast.

Kako lahko onečastiš Dishonored? Pri razvoju tako velikopoteznega projekta, kot je Dishonored, bi lahko šlo narobe karkoli, pa vendar so se Arkane Studios potrudili zagotoviti odličen in spoliran izdelek, ki daje veliko pobude za ponovno preigravanje.

Še pomnite uvodno misel? Dishonored, spoj močne zgodbe, zapomnljivih glavnih in stranskih akterjev, gladkega in logičnega nadzora ter otipljivega sveta, kjer lahko barabe na oni svet spravimo na tisoč in en način, tržno skoraj zagotovo ne bo tako uspešen kot Modern Warfare 3, a bo po oceni zagotovo prednjačil pri vseh kritikih iger, ki dajo kaj nase. Tudi pri nas.

Splošna ocena: 93

Zvrst: Akcijska pustolovščina s pridihom igranja vlog Razvijalec: Založnik: Bethesda Igrala: PC, Playstation 3, Xbox 360

Lestvica ocen

1-10 - Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11-20 - Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21-30 - Igram, ker sem mazohist. 31-40 - Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41-50 - Igre bi se lotil samo v službenem času. 51-60 - Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61-70 - Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71-80 - Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81-90 - Odlična igra z elementi klasike. 91-100 - Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.