Nove konzole so lažna maska napredka

Streljačine, dirkačine in ploščadnice s spremljavo histerično bliskajočih zaslonov, spremljavo nizkih hrumečih basov in tržnikov ter hostes, ki poskušajo zakriti vse pomanjkljivosti in poudariti bleščeče novosti iger, igričarskih naprav in raznorazne zabavne tehnologije. Los Angeles, mesto (lažnega) blišča, je tokrat postal svetišče častilcev najbolj napredne in razvijajoče se zabavne industrije sveta iger, ki jih že dolga leta ne igrajo samo otroci in nadobudni najstniki. Povprečni igralci namreč živijo v tretjem desetletju svojega življenja in si tako želijo bolj razvejane, zapletene, odrasle tematike te razmeroma nove zvrsti umetnosti. Množica dobrih, a generičnih nadaljevanj Založniki si želijo vedno novih podvigov in prodajnih rekordov v še kako zeleni veji industrije, a se hkrati oklepajo preverjenih receptov. Tako so na sejmu E3 predstavili množico nadaljevanj: Skylanders 3, Battlefield 4, Assassin's Creed 4, Gran Turismo 6, Mario Kart 8, Call of Duty 10, Fifa 14, Final Fantasy XV. V novih paketih pa se skriva enaka vsebina z nekaj dodanimi lastnostmi in brez pretirane inovativnosti.

Sony in Microsoft sta sicer (skoraj) v popolnosti predstavila novi konzoli PlayStation 4 in Xbox One, na katerih bomo poganjali igre (skoraj) nove generacije. Vendar pa se bolj čuječnemu opazovalcu zdi, da so bili aplavzi in navdušenje nad napovedniki novih igričarskih spektaklov le maska, tako značilna za filmsko lokacijo sejma. Resnici na ljubo so bile predstavitve iger podobne druga drugi, tako kot bi neštetokrat gledal en in isti dražilnik. Vsebino bi lahko skrčili na vojsko in orke, streljanje in druge oblike boja. Seveda smo opazili tudi izjeme, na primer indie igro za PlayStation – Octodad: deadliest Catch, v kateri glavni junak – hobotnica – poskuša uspeti v poslovnem svetu.

Namesto v zgodbo sredstva vlagajo v grafiko in fiziko Ne pravimo, da bo igralno navdušujoča, a kje je (poleg striktno tehnološkega) resnični napredek velikih naslovov. Igre so si podobne kot jajce jajcu in večina sredstev je vloženih v napredno fiziko, izboljšano grafiko, namesto da bi bil poudarek na raznoliki tematiki, zanimivih in razvejanih zgodbah, ki razvnamejo domišljijo igralca. Predstavniki raje poudarjajo nepomembne napredke, ki se banalizirajo na realizem razbrazdanega puškinega kopita in boljšega simuliranja kontaktov pri igranju nogometa.

Seveda so računalniki še kako učinkoviti pri preračunavanju vektorjev in tridimenzionalnega prostora, veliko težje pa je plačati in v razvoj vplesti velike ume iz sveta pisane umetnosti. Le kdo bo našel novega Tolkiena?

Zvrsti so preprosto preveč omejene in ukalupljene, založniki si želijo gotovega zaslužka, medtem pa majhni založniki izdajajo neznane, a še kako dobre, pa čeprav neizbrušene igre, ki jim javnost ne namenja dovolj pozornosti. Se bomo torej kdaj naveličali iger, ki nam jih za tovarniškim tekočim trakom prodajajo veliki igralci?

Iluzija uspeha? Odkriti in priznati si moramo srčiko težave, ki nedvomno ni v tem, da je v igrah preveč nasilja in dvomljivih moralnih odločitev, ampak v tem, da igre ljudi vse bolj vodijo v slepe ulice navideznega napredka in iluzije doseganja cilja. Sprejeti moramo dejstvo, da virtualni dosežki in nagrade nimajo nikakršne resnične vrednosti poleg tega, da nas zabavajo in zamotijo. Ravno nasprotno kot med branjem romana in gledanjem filma moramo med igranjem igre opravljati naloge, da na koncu doživimo občutek uspeha, zaključka, dosežka. Ko pa ugasnemo napravo, je vse samo iluzija in vse bolj se zdi, da se je vanjo ujela tudi igričarska industrija.