Igre, ki so najbolje pokazale grozote 2. svetovne vojne (video)

Red Orchestra 2: Heroes of Stalingrad (2011) RO2 je prvoosebna strelska igra za več igralcev, ki se še posebej osredotoča na bitko za Stalingrad. Od drugih tovrstnih iger jo loči neizprosen realizem, saj na let izstrelkov vplivata gravitacija in vrtenje, pogosto pa je usoden že en sam zadetek.

Heroes of Stalingrad igralcu zmagovanje otežuje tudi s pomanjkanjem kakršnihkoli informacij o preostalem strelivu, kar pomeni, da si mora zapomniti, kolikokrat je že pritisnil na petelina. Ujčkanju ni namenjen niti sistem kritja – že res, da se je mogoče skriti za praktično vse objekte, a večina (deske, tanka kovina, drevesa) prepušča sovražne izstrelke. V Red Orchestra 2 zares varni nismo nikoli.

Serija Red Orchestra (prvi del, Ostfront 41-45, je izšel leta 2006) se je sicer rodila iz moda (ljubiteljskega dodatka) za igro Unreal Tournament 2004. Medal of Honor: Allied Assault (2002) Seznam iger s tematiko 2. svetovne vojne je nemogoče sestaviti brez omembe MoH: Allied Assault. Igre, ki je navdihnila studio Infinity Ward. Ta je eno leto pozneje izdal prvi Call of Duty in začel dinastijo, ki se je ohranila do danes.

Zakaj je Allied Assault tako poseben? Prvoosebna igra, v kateri stopimo v čevlje zavezniških vojakov na evropskih tleh, vsebuje eno najboljših stopenj v zgodovini računalniških iger – legendarni desant na plažo Omaha, izposojen naravnost iz nesmrtnega Spielbergovega filma Reševanje vojaka Ryana.

Medal of Honor: Allied Assault seveda ni bil le omenjena kampanja, temveč v celoti izvrstna igra. A vendar si je malokdo zapomnil kampanjo v Alžiriji, vsi pa še danes na pamet vedo, za katero tankovsko oviro se je bilo treba skriti na Omahi, da nas ni pokosil nemški mitraljez.

Hidden&Dangerous (1999) in nadaljevanje H&D 2 (2003) V Hidden&Dangerous smo v vlogi pripadnikov specialnih enot britanske organizacije SAS opravljali misije po vsej z nacisti okuženi Evropi. Pot nas je med drugim zanesla v Jugoslavijo, na sever Italije, na obalo Norveške in celo v srce Nemčije, kjer smo sabotirali proizvodnjo raket V2. Pred vsako kampanjo smo izbrali osem vojakov, ki so se razlikovali glede na bojne sposobnosti (natančnost streljanja, reakcijski čas, prikritost delovanja). H&D je uspešnica deloma postala zaradi prostega pristopa do reševanja misij in realističnih poškodb (zadetek v zgornji del telesa je praviloma pomenil smrt), deloma pa tudi zaradi bombastične ocene v PC Gamerju, ki ji je podelil visokih 93 odstotkov.

Nadaljevanje H&D 2 je bilo narejeno po istem kopitu. Obiskali smo lokacije zunaj Evrope (severna Afrika, Mjanmar), misije so bile še malce bolj raznolike, imeli pa smo tudi malce več svobode pri reševanju posameznih nalog. Pri tem so nam pomagali izboljšani glasovni ukazi, s katerimi smo po opravkih pošiljali soborce (na posamezno misijo smo lahko vzeli štiri vojake) in celovitejši taktični zemljevid.

The Saboteur (2009) Saboter nas je odpeljal v okupirani Pariz, kjer smo se pridružili borcem za svobodo in tisočletni rajh izpodrivali iz mestnih četrti. Pri tem smo plezali po pariških strehah, sestreljevali cepeline in dirkali z avtomobili, pa seveda zlezli tudi na Eifflov stolp. Zaradi svobodnega gibanja po velemestu in podeželski okolici se je Saboteurja prijel vzdevek "Grand Theft Auto med 2. svetovno vojno".

IL-2 Sturmovik (2001) Čeprav bo letos dopolnila 14 let, IL-2 Sturmovik še vedno velja za eno najboljših letalskih simulacij, umeščenih v obdobje 2. svetovne volje. Radi smo jo igrali zaradi izjemnega vzdušja, raznolikih misij, številnih letal, ki so bila na voljo za pilotiranje (v izvirniku jih je bilo kar 31, dodatki so nabor še razširili), in načina za več igralcev – hkrati se jih je lahko merilo kar sto.

Prisoner of War (2002) Malce obskurna igra, ki se je najbrž ne spominja nihče več, ni slovela ne po izjemni igralni mehaniki ne po kdo ve kako izvirni zgodbi. A bila je ena redkih, če ne kar edina igra, ki je dogajanje postavila v nemško taborišče za vojne zapornike. Iz njega je bilo seveda treba pobegniti, kar smo storili s plazenjem po sencah in kopanjem predorov.

Call of Duty (2003) in Call of Duty 2 (2005) Začetek serije Call of Duty, ki bo v kratkem dobila že 12. nadaljevanje (Black Ops III), so mnogi obtoževali, da preveč spominja na Medal of Honor. To pravzaprav ni bilo nič slabega – igra je bila odlična, hitra, napeta akcija, ki smo jo doživeli na strani zaveznikov. Najbolj smo si zapomnili stopnjo v Stalingradu, kjer smo se trudili preživeti kot vojak s puško, v kateri ni bilo streliva.

CoD 2 je bolj kot po kampanji za samotnega igralca znan po načinu za igranje prek spleta. Oktobra bo upihnil že deseto svečko, pa ima še vedno precej aktivnih igralcev.

Commandos (1998–2001) Realnočasovna akcijska strategija Commandos je igralca postavila v vlogo britanskih specialcev, ki so za hrbtom nemškega (in japonskega) sovražnika opravljali sabotaže, umore in reševanja pomembnih zaveznikov. V prvih treh (in edinih res kakovostnih) igrah serije (Behind Enemy Lines, Beyond the Call of Duty in Men of Courage) smo nadzorovali slabo deseterico vojakov z različnimi spretnostmi, med drugim ostrostrelca, vohuna, voznika in zeleno baretko, mojstra vseh obrti.

Battlefield 1942 (2002) Začetek ene najbolj vročih igričarskih franšiz današnjih dni sega v leto 2002, ko je založnik Electronic Arts izdal BF 1942, eno prvih prvoosebnih akcijskih iger za več igralcev s tematiko 2. svetovne vojne. V njej smo lahko na strani zaveznikov ali sil osi sodelovali v večini najbolj znanih bitk v Evropi, severni Afriki in na Pacifiku.

Pred začetkom spopada smo določili, kakšen vojak želimo biti (navaden pehotnik, ostrostrelec, nosač raketometa ali "dohtar"), za zmago pa ni bilo pomembno le ugonabljanje nasprotnikovih enot, temveč obvladovanje po stopnjah posejanih nadzornih točk. Upravljali smo lahko tudi številna vozila – tanke, letala, džipe.

Company of Heroes (2006) Strategija Company of Heroes igralca postavi v vlogo vojaškega poveljnika med zavezniško invazijo okupirane Evrope junija 1944. Za dosego zmage je na vsaki stopnji nujno zanašanje na vzpostavitev oskrbovalnih linij, prek katerih vzdržujemo bazo in rekrutiramo okrepitve.

Ključno je taktično razporejanje razpoložljivih enot, saj lahko sovražnik napade iz katerekoli smeri in nam pokvari načrte. CoH ni za tiste, ki ne marajo mikroupravljanja, bo pa na kožo pisan igralcem, ki imajo radi vsesplošno uničenje. Od stopenj po izmenjavi ognja pogosto ostanejo le kraterji.