Elektronsko okno v svet pred izumom barvne palete

Še preden so starši pri banki zastavili družinsko premoženje in domov privlekli multimedijski zaklad, barvni Goldstar z videorekorderjem, je v zelo zgodnjih devetdesetih v dnevni sobi brlel črno-bel Iskrin TV-zabojnik. Kabelskega priključka še ni bilo, zato sem kot mlad, zvedav junec slabo prvo polovico desetletja preživel izključno ob nacionalki, žlobudranju v nemščini na "orf ajnc" in seveda obveznem sneženju. Drobcena antena, ki se je s parketom srečala vsakič, ko se je ob njen kabel spotaknil naključni mimoidoči stanovalec, nevidnih lovk preprosto ni mogla stegniti dlje.

Kljub sliki, ki bi bila ob današnji visoki jasnini videti kot Motherwellovi abstrakti, sem na monokromatskem zaslonu prvič uzrl zgodovinske prelomnice in svetovna čudesa – slovensko zastavo, Kekca, Eifflov stolp in nogomet. Televizor, ki je pravzaprav zaslužen za moje spoznanje, da svet ni omejen le na blokovsko stanovanje in desetminutno vožnjo do babice, danes najbrž teptajo kolesa tovornjakov na deponiji, a nič ne de. Pomembno je namreč, da na smetišče takšne ali drugačne zgodovine skupaj s fosfornimi zasloni ni romala tudi časovnica ene najbolj pomembnih iznajdb človeštva.

Sto let idej Prepričanje o tem, da je TV domena zgodnjega 20. stoletja, je do neke mere zmotna, saj se je televizijska saga začela precej bolj zgodaj, soustvarjali pa so jo nekateri največji svetovni umi na področju elektromagnetizma.

Obdobje komunikacije prek elektronskih medijev sta s svojimi odkritji namreč že leta 1831 začela genialna Michael Faraday in Joseph Henry, z njunimi zamislimi pa se je dobrih 30 let pozneje ovenčal Abbe Giovanna Caselli in prek žice kot prvi človek posredoval mirujočo sliko.

Prelomnica je bilo delo ameriških znanstvenikov Maya in Smitha, ki sta leta 1873 s pomočjo elementa selena našla način za pretvorbo slik v električne signale – zadevo je štiri leta pozneje prevzel bostonski garažni izumitelj George Cary in predstavil "selensko kamero", napravo, ki bi ljudem omogočila "videti elektriko". Istega leta je Eugene Goldstein prvič uporabil izraz katodni žarek, s katerim je opisal svetlobo, ki nastane ob prehodu električnega toka skozi vakuumsko cev. V 80. letih 19. stoletja sta o telefonu, ki bi zmogel poleg zvoka prenašati tudi podobe, konkretno razpravljala tudi veleuma Edison in Bell.

Od idej k dejanjem Točno ob prelomu stoletja je Pariz organiziral svetovni sejem, na katerem se je odvil premierni mednarodni kongres elektrike. Rus Constantin Perskyi je takrat prvič v dokumentirani zgodovini izustil besedo televizija. Njen razvoj se je v sledečih letih odvil v dve smeri: mehansko, ki je bila zasnovana na rotirajočih se kovinskih diskih Paula Nipkowa, in električno, ki je gradila na katodni cevi.

Prevladala je druga, in Philo Harnsworth, ki ga mnogi poznajo tudi kot pionirja moderne televizije, je leta 1927 na ameriškem patentnem uradu uspešno prijavil prvi popoln električni televizijski sistem, njegov konkurent Charles Jenkins, ki se je dolga leta trudil z mehanskim dizajnom, pa je pozneje prejel licenco za oddajanje TV-signala številka ena in leta 1930 predvajal prvi TV-oglas. Istega leta je redno oddajanje programa začel tudi britanski BBC. Zaradi izredno eksotične cene nove tehnologije se televizija ni prijela takoj – med poletnimi olimpijskimi igrami pod okriljem nacistične Nemčije leta 1936 naj bi bilo na globalni ravni tako v uporabi približno 200 TV-sprejemnikov.

Triumf Jesseja Owensa so gledalci na svoje zaslone prejeli prek prve izvedenke bakrenega koaksialnega kabla, imenovane L1, ki je zmogel istočasno prebaviti bodisi 480 telefonskih klicev bodisi en sam televizijski program. Primerjava – kapaciteta kabla L5, ki je bil stalnica 70. let preteklega stoletja, je bila 132 tisoč klicev in več kot 200 TV-programov.

Slovenci smo morali na TV-revolucijo počakati vse do leta 1949, ko je bil v Ljubljani ustanovljen prvi televizijski studio. Ta je redni program začel oddajati šele čez slabo desetletje.

Črno-beli signal Zaslon črno-belega televizorja je prevlečen z belim fosforjem, na katerega sliko na podlagi električnega signala riše žarek elektronov. Kako se podoba pojavi na celotni površini zaslona?

Sistem magnetnih tuljav v notranjosti televizorja poskrbi za pomikanje žarka elektronov po vnaprej določenem diagonalnem vzorcu vzdolž zaslona. Žarek osvetljuje eno fosforno linijo za drugo, pri čemer se od leve proti desni pomika proti spodnjemu robu zaslona. Ko doseže skrajni spodnji desni kot, se vrne na začetek in postopek se ponovi.

Za lažjo predstavo si oglejte zgornji graf. Črne črte predstavljajo linije, ki jih "barvajo" elektroni, zelene diagonale vračanje žarka na levo, rdeča daljica pa vertikalno vračanje projektila elektronov v zgornji levi rob zaslona.

Med osvetljevanjem posameznih fosfornih linij se raven intenzivnosti delovanja žarka spreminja, s čimer ustvarja različne odtenke črne, sive in bele barve. Ker so razmiki med (v tem primeru črnimi) črtami minimalni, jih naši možgani vidijo kot zaključeno celoto oziroma sliko. Na zaslonu črno-belega TV-sprejemnika je v povprečju sicer 480 s prostim očesom od blizu zelo dobro vidnih fosfornih črt. Osveževanje načeloma ni težava, saj žarek elektronov vzorec na celoten zaslon nariše kar tridesetkrat. Barvno zmagoslavje Začetek konca črno-bele televizijske ere je nastopil leta 1972, ko je število barvnih TV-sprejemnikov v gospodinjstvih prvič preseglo število inferiornih monokromatskih sorodnikov. Precejšen udarec je črni belini zadal tudi JVC s standardom VHS.

Čeprav bi pričakovali, da je v razvitem svetu že davno pozabljena, se črno-beli televiziji nekateri še ne mislijo odpovedati. Glede na nedavno majsko raziskavo BBC-ja v pretežno sivi barvni lestvici 46 let po začetku rednega oddajanja barvnega programa na BBC2 še vedno uživa vsaj 13 tisoč britanskih gospodinjstev, ki se svoji definiciji multimedijskega udobja ne želijo odpovedati zaradi obveznega televizijskega prispevka. Z gledanjem črno-belih poročil letno namreč prihranijo več kot 120 evrov.