Če ta akumulator polijete, ga preprosto ne bo več!

Pojem "transient electronics", lahko bi ga prevedli kot kratkotrajna elektronika, se nanaša na najrazličnejše oblike vezij, ki se samodejno uničijo praviloma v dotiku s tekočino, svetlobo ali toploto. Toda prave kratkotrajne naprave, katere življenjska doba je zaradi njenega namena vnaprej določena, ni, dokler ni samouničujoč tudi njen vir energije – česar znanstveniki do zdaj še niso razvili.

Voda ga uniči v pol ure

Znanstveniki iz ameriške univerze Iowa v istoimenski zvezni državi so razvili samouničujoči se litij-ionski akumulator, ki lahko zagotavlja napetost 2,5 volta. Po opravljenem poslanstvu, uničenje akumulatorja sproži kar sam polimer, v katerega so vgrajene. Ta se sprva v vodi napihne, nato pa razbije akumulator na obilo majhnih koščkov – njegovi nanodelci se ne uničijo, temveč razletijo. Samouničenja je konec v 30 minutah.

Prototip, ki so ga razvili, je sicer velik le 30 kubičnih milimetrov in zmore zagotavljati le 15 minut energije za preprost in majhen namizni kalkulator, a so raziskovalci, skupino je vodil Reza Montazami, prepričani, da bodo tehnologijo lahko uporabili tudi pri večjih in zmogljivejših členih. Ob tem poudarjajo, da bodo večji in zmogljivejši členi gotovo potrebovali več časa za samouničenje.

Kdo bi si želel samouničujoče se akumulatorje?

Medtem ko se nam kot uporabnikom pametnih telefonov in drugih izdelkov osebne in zabavne elektronike kolca predvsem po napravah, ki bi lahko med dvema napajanjema zmogle nemoteno delovati čim več časa, nam morda ne uspe takoj pomisliti, kdo bi si želel tak samouničujoči se akumulator.

Toda razvoj na tem področju z veliko zanimanja spremljajo proizvajalci medicinske opreme, predvsem za diagnostiko v notranjih organih ter za razne implantate in protetiko, saj bi s tem odpadla potreba po dodatni kirurški operaciji zaradi odstranjevanje merilnika ali medicinskega pripomočka. Prav tako tudi vojska in tajne službe, ki v tem vidijo varovalo, kako preprečiti, da elektronske naprave in podatki na njih ne pridejo v sovražne roke.

Montazami in njegovi kolegi so svoje odkritje podrobno opisali v znanstveni reviji Journal of Polymer Science, in sicer v oddelku B, namenjenem polimerni fiziki.