Če ni kaznivo, še ne pomeni, da je primerno

Od leta 2009 do leta 2012 se je kar za petnajstkrat povečalo število anonimnih prijav sovražnega govora in nezakonitih vsebin, ki so jih prejeli na slovenski prijavni točki Spletno oko.

Od lanskih skoraj pet tisoč prijav so jih skoraj sto posredovali na policijo, predvsem je šlo za nedopustno obravnavanje po narodnostni in verski osnovi ter glede na spolno usmerjenost, nam je pojasnila Lija Mihelič, koordinatorka projekta Spletno oko, ki deluje pri Centru za varnejši internet Slovenije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Četudi ni kaznivo, je še vedno lahko žaljivo in škodljivo

Delež prijav, ki končajo na policiji in v manjši meri s kazenskimi ovadbami, je razmeroma majhen, ker med vsebinami, ki so žaljive in so marsikoga žaljive, prevladujejo tiste, ki v večini primerov niso kaznive.

"Zato se predvsem od spletnih portalov pričakuje, da dosledno moderirajo sporne komentarje, in seveda od uporabnikov, da se zavedajo odgovornosti, ki jo prinaša svoboda izražanja," opozarja Miheličeva. "Pomembno se je namreč zavedati, da se pravica do svobode izražanja konča tam, kjer se začne pravica drugega, ki ga žalimo."

Kodeks za regulacijo sovražnega govora že skoraj tri leta …

Spletno oko je sicer decembra 2010 s šestimi večjimi spletnimi portali v Sloveniji, med njimi tudi prednikom našega današnjega medija, podpisalo kodeks za regulacijo sovražnega govora. Ta omogoča neposredno prijavo sovražnega govora tako Spletnemu očesu kot tudi upravitelju portala, zato je prijave mogoče obravnavati dvotirno: "Na eni strani se ugotavlja kaznivost vsebine in se jo v primeru domnevne nezakonitosti posreduje naprej na policijo – to je delo Spletnega očesa –, na drugi strani pa upravitelj portala poskrbi, da je prijavljena vsebina, ki krši pravila portala, čim prej umaknjena s portala."

… a žaljivk je v komentarjih pod prispevki vedno več

A je žal videti, da plaza žaljivih in neumestnih komentarjev to še ne more ustaviti. Vedno aktualnejša zato postaja pobuda, da bi se z ukinitvijo anonimnosti poskusilo učinkoviteje zajeziti poplavo neprimernih komentarjev.

"O tem je bilo v preteklosti že kar nekaj govora, a je pri takih odločitvah vedno treba pogledati sorazmernost ukrepa, namreč ali so rezultati nekega ukrepa sorazmerni in uravnoteženi s posledicami, ki nam jih tak ukrep prinese," je povedala naša sogovornica, ki meni, da ukinjanje anonimnosti ni omejevanje svobode govora. "Posameznik lahko še vedno izrazi, kar misli, tega mu preverjanje identitete pač ne more odvzeti. Seveda pa je vprašanje, ali bo posameznik z imenom in priimkom dejansko upal izraziti, kar misli, s tem pa se izgubita dinamika in čar spletnega komuniciranja."

Srednja pot bi lahko zadovoljila vse

Miheličeva zato opozarja, da je mogoča tudi srednja pot – da je identiteta uporabnika znana zgolj portalu, preostalim uporabnikom pa ne. "S tem bi se portalu omogočilo večji nadzor nad uporabniki in dejansko možnost onemogočanja komentiranja nekomu, ki ponavljajoče krši pravila portala," je še povedala, a obenem priznala, da to v poplavi uporabniških imen in elektronskih naslovov zdaj žal ni mogoče.

Tudi za to predlaga rešitev: "Lahko bi bilo preverjanje identitete vezano na telefonsko številko ali domač naslov, na katerega uporabnik prejme geslo za dostop do komentiranja."

Še tistih nekaj, ki zahtevajo osebne podatke, jih ne preverjajo

Naša praksa pa je pri tej problematiki še vedno daleč od zgoraj predlaganih rešitev in so komentarji pod spletnimi prispevki namesto zanimive, živahne in poučne razprave (da, so tudi koristni, spodbudni in vredni komentarji, a jih je v poplavi drugačnih težko najti) večinoma postali deponija neužitnih frustracij in agresivnih izpadov.

Le redki spletni mediji in portali pri nas in v naši bližnji okolici so dostop do komentarjev omogočili prek računov na družbenih omrežjih, mnogi niti tega. "Kolikor je nam znano, se za pristop preverjanja identitete ni odločil še noben spletni portal v Sloveniji. Nekateri sicer ob registraciji zahtevajo osebne podatke, vendar jih po naših informacijah ne preverjajo.

Se je pa za ukinitev anonimnosti odločil nek češki portal," je povedala koordinatorka projekta Spletno oko.

Upanje umira zadnje, toda …

Odgovorni urednik našega medija Uroš Urbas je eden od tistih, ki je prepričan, da je ukinitev anonimnosti pri spletnem komentiranju absolutno nujna za psihično zdravje komentatorjev in bralcev ter celo družbeno koristna za slovensko demokracijo. A zakaj se to potem ni še nikjer, tudi pri nas, uveljavilo?

"Ves čas smo vendarle upali, da bo kultura spletnega komuniciranja v Sloveniji ohranila najmanj spodobno raven, a se to žal ni zgodilo. Upanje sicer umira zadnje, a je v tem primeru res že v zadnjih izdihljajih."