Sobota, 28. 12. 2024, 22.01
16 ur, 10 minut
Mateja Malnar Štembal: Inflacija lideršita
To kolumno začenjam z mislijo na fanta, ki je 28. decembra 1990 v Ljubljani sedel na vlak in izstopil v Postojni. Povedal mi je, da je močno snežilo, on pa v športnih copatih. Takrat zeleni dvajsetletnik, prepričan, da mu nič ne more do živega.
Ta fant je šel na obvezno služenje vojaškega roka. Takrat še v JLA. V jugoslovansko vojsko. Da bo znal obuti vojaške škornje in braniti domovino. Toda katero?
Fant se je na služenje vojaškega roka podajal z veliko kepo v grlu in z bridkim srcem. 23. decembra 1990, na plebiscitu, je pri vprašanju "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" obkrožil DA. Kot eden od 1.289.369 volivcev (95 odstotkov tistih, ki so se udeležili plebiscita, oziroma 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev). Zakon je takrat določal, da bo plebiscit uspel, če bo za samostojno Slovenijo glasovala večina vpisanih v volilne imenike. Za samostojno Slovenijo je moralo glasovati vsaj 750.000 volivcev.
Slovenska skupščina je izid uradno razglasila 26. decembra 1990. In od takrat praznujemo to zgodovinsko odločitev. Najprej se je praznik imenoval dan samostojnosti, leta 2005 pa je postal praznik samostojnosti in enotnosti.
Pa smo res še tako enotni, kot smo bili?
Enotni v božičnem potrošništvu
Poznam kar nekaj ljudi, ki še vedno ne vedo, kaj praznujemo 26. decembra. Ta datum še vedno služi za most med praznovanjem božiča in novega leta. Da je dela prost dan, začutimo tudi zato, ker so zaprte trgovine in ne moremo drveti v nakupovalna središča po še zadnje nakupe.
Veseli december je čas, ko trgovci največ zaslužijo. Ponosna sem sicer, da moja noga v decembru ne stopi skoraj v nobeno trgovino. Upira se mi nakupovanje tega in onega, najraje podarim čas, ogled predstave – tistim, ki to potrebujejo. Vem, da gre na kupček za izpolnitev neke želje, tudi zdravstvene, najraje denar.
Sram pa me je, da sem ena tistih, ki ob tem in drugih praznikih ne obesijo slovenske zastave.
Zakaj tega ne naredim? Ker niti zastave nimam. Pa sem nekoč na pobudo ameriškega sorodnika skoraj postala uradna zastopnica za prodajo slovenskih zastav. Da bi jo imel vsak dom.
Po spletu kupim vse od lepilnega traku za popravilo komarnika do kavča, nakupa zastave se pa še kar nisem lotila. Kar nameravam storiti še letos.
Vestno obešanje zastave je ena mojih zavez za 2025. In tudi fanta iz začetka zgodbe.
In tudi drugim svetujem: začnimo s posebno kampanjo. Jaz jo bom obesila, spodbudila sosede in tako naprej.
Slovenijo čutim
Saj vem, da obešanje zastav ne pripomore k občutenju države. Z njo ali brez nje sem še vedno zelo ponosna na svojo državo, na to smelo odločitev na plebiscitu 23. decembra 1990. To je bilo moje prvo uradno glasovanje, moje prve volitve. Tudi osemnajstletna jaz sem bila ena od 1.289.369 volivcev.
Se mi pa na žalost včasih zazdi, da danes živim v najmanj treh Slovenijah. Še vedno nas je uboga dva milijončka, pa se preštevamo na leve, desne, črne, bele, se zmerjamo, ne dopuščamo različnih mnenj … Je samo prav ali pa samo narobe. In za to v veliki meri "krivim" politiko. Kljub leporečju nas politiki ne združujejo.
Zdi se, da je šport še edina stvar, ki nas tu in tam poveže. Menim pa, da ne smemo dovoliti, da nam politika in politkanstvo priskutita ljubezen do države. Slovenija ni politika. Sita pa sem politikov. To priznam. Zato, ker mi prav oni hote ali nehote vlivajo občutek, da živim v treh državah. Eni ne morejo pomagati, drugi pa si ne morejo pomagati.
Pred objavo prazničnih poslanic se že kar bojim, da bodo sestavili kak Band Aid in skovali kakšno popevko, saj se slišijo sladkobni pozivi k sodelovanju, slogi, spoštovanju, soustvarjanju za prihodnost …
Z vsem se strinjam, a kaj, ko potem dan za dnem poslušamo in gledamo pravo vrtčevsko prerekanje, kdo je komu vzel igračo, kdo koga ne bo poslušal, kdo bo komu zagodel in mu namazal med okoli ust in kdo bo koga po prstih, ker ga ni spustil v hišico.
Rok uporabe se izteka
Politika je postala marketing hitro pokvarljivih izdelkov, ki se že bližajo roku uporabe, pa je treba iz njih iztržiti še nekaj, da ne bo preveč zaloge.
In ker na družbenih omrežjih največ gledanosti prinaša video, moramo spremljati še video prispevke, v katerih naše političarke in politiki igrajo svoje vloge po napisanem scenariju in z vsakim novim dokazujejo, da je avtentičnost že zdavnaj splavala po vodi.
Po mojem mnenju bi morali pomisliti, da je manj več in da je vsebina pred formo. Ni važno, da so popularni, pomembne so rešitve, ki jih prinesejo na mizo. In če že igrajo, naj ta igra ne bo tako amaterska in prozorna.
Politiki s sejanjem sovraštva in sovražnega govora ne sejejo zla samo v dvoranah. Če so otroci ogledalo svojih staršev, smo državljanke in državljani Slovenije nedvomno ogledalo naših političark in politikov. In ti s sejanjem sovraštva in sovražnega govora ne sejejo zla samo v dvoranah, temveč se to prelevi v medijsko poročanje, od tam pa v resnično življenje.
Zaupanje v politične institucije ni bilo nikoli visoko. In tako ostaja še danes. Velikokrat je povezano z različnimi aferami in vprašljivimi odločitvami, kar verjetno ne bo nikoli izginilo. V devetdesetih letih so nas denimo najbolj pestile ekonomska stabilnost, osamosvojitev in vzpostavitev pravne države, danes pa nas bolj skrbijo podnebne spremembe, zdravstvo, gospodarska stabilnost in digitalizacija.
Pravi voditelji so po mojem mnenju tisti, ki navdihujejo s svojimi dejanji in vrednotami, ne z nazivi ali praznimi besedami. Pravi voditelji so tisti, ki jim ljudje sledijo, tudi če se sami nikoli ne razglašajo za vodje.
Največja razlika med takrat in zdaj pa je občutek stabilnosti. Devetdeseta so bila prežeta z negotovostjo in prilagoditvijo na nove razmere, danes pa se spopadamo z bolj globalnimi izzivi in ohranjanjem kakovosti življenja. Za to moramo poskrbeti tudi sami. Z liderkami in liderji oziroma voditeljicami in voditelji ali brez njih. Kot je rekel Johnf Fitzgerald Kennedy: "Ne sprašujte se, kaj lahko država naredi za vas – vprašajte se, kaj vi lahko naredite za državo!" Malo je znano, da je Kennedy "kaj bo država naredila za vas" med samim govorom spremenil v "kaj lahko država naredi za vas".
Leadership je en navaden lideršit
Še devet dni lahko glasujemo za besedo leta, ki jo vsako leto izbira Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Lansko leto je bila beseda ujma, v tem trenutku pa lahko izbiramo med hibridno delo, omrežnina, kajtanje, brutalno, učitelji, dvoživka, komisarka, bojler, odklop, genocid in zet.
Tudi jaz imam svojo besedo leta. Ki pa je ne maram. Priznam.
In sicer je to angleška beseda leadership – voditeljstvo –, ki je vse prevečkrat en navaden lideršit.
Beseda je postala fraza. Izgubila je svojo pravo težo. Pravi voditelji so po mojem mnenju tisti, ki navdihujejo s svojimi dejanji in vrednotami, ne z nazivi ali praznimi besedami. Pravi voditelji so tisti, ki jim ljudje sledijo, tudi če se sami nikoli ne razglašajo za vodje.
Pravi voditelji navdihujejo s svojimi dejanji in vrednotami. In ja, potrebujemo jih, tako kot športna ekipa potrebuje trenerja.
Žal pa je tistih pravih vedno manj.
Novodobni voditelji pogosto delujejo brez osnovne etike in integritete. Razglašajo se za voditelje, pa ne poznajo osnovnega bontona. Ob prihodu na delovno mesto denimo niti ne pozdravijo zaposlenih, v elektronski komunikaciji se z zaposlenimi pogovarjajo kot z roboti, brez prosim in brez hvala, začetni pozdrav pa je že popolnoma odveč. Takim bi svetovala uporabo umetne inteligence.
Pred vsebino dajejo prednost samopromociji, prizadevanje za lastno podobo nadomesti odgovornost do skupnosti. Vodijo z manipulacijo, zaupanje in sodelovanje sta običajno površinska premaza.
Pa vendar nas lahko tako prelisičijo, da verjamemo vanje kot v Božička ali pa dedka Mraza.
Jaz pa še vedno raje verjamem v nas punce in v fante, ki smo leta 1990 verjeli, da so sanje dovoljene vsak dan. Vendar pa tudi kaj naredimo zanje. Eden po eden.
En glas se zlije v milijone
To je več kot nazorno dokazal Inštitut 8. marec s kampanjo "Moj glas, moja izbira" za varno in dostopno umetno prekinitev nosečnosti v Evropi.
Uspelo jim je zbrati milijon podpisov za državljansko pobudo za konkretne spremembe, ki bi vplivale na življenja milijonov žensk v EU.
In kot so zapisali: "To ni čudež. To je moč skupnosti. Dokazali smo, da skupaj lahko dosežemo vse."
Fantov, ki bi danes šli v slovensko vojsko s kepo v grlu in z bridkim srcem, ni več. Lahko služijo domovini, če se tako odločijo.
Fanta iz začetka zgodbe sem spoznala avgusta leta 1991. Rešil me je pred nadležnim plesalcem. Rada rečeva, da je bilo to po desetdnevni vojni za Slovenijo, ki jo je po pobegu iz vojske bojeval v slovenski policiji.
Po triintridesetih letih še vedno misli, da mu nič ne more do živega.
Siolova kolumnistka Mateja Malnar Štembal je zgodovinarka, strokovnjakinja za komuniciranje in podpredsednica Združenja Ona ve. Ljubiteljica zgodnjega vstajanja, sončnih vzhodov in zahodov, hvaležna za življenje in vse sekunde v njem. Kolumne na Siolu običajno objavlja na četrto nedeljo v mesecu.