Cefranje otrok in zaslužkarstvo v ločitvenih postopkih

V Sloveniji se letno loči nekaj več kot 2.100 parov. Po podatkih Društva staršev DOOR je letni strošek ločitvenih postopkov vsaj deset tisoč evrov na posameznega starša. Denarno pogačo v višini okroglih 42 milijonov evrov letno si delijo poklicni udeleženci v njih. Večino dobijo odvetniki, razliko sodni izvedenci.

Slovenske ločitve se predvsem zato, ker se nanje naveže kar nekaj kazenskih zadev – prijave nasilja so redni spremljevalec visoko konfliktnih ločitev –, praviloma razvlečejo na več let. Takoj ko eden od staršev zahteva vključitev sodnega izvedenca, se postopki podaljšajo za od dve do štiri leta.

Eno leto je čakalna doba, drugo leto je čas za pogovore in pripravo poročila, nato se zadeva ponovi, ker eden od staršev s poročilom ni zadovoljen in zahteva drugega izvedenca. In po ugotovitvah forenzičnega psihologa dr. Igorja Areha so izvedeniški testi sploh neustrezni.

Ločitev je visoko konfliktna takoj, ko se začne urejati na sodišču in ko se začnejo uporabljati termini: tožeča – toženi, stranka – nasprotni udeleženec, kriv – nedolžen ...

V sodno-socialnih postopkih ločitev pogosto ni enostavno določiti, kdo je žrtev in kdo nasilnež, saj se obe pojavni obliki nasilja – psihično in fizično – prepletata. Pogosto celo med tremi akterji: otroci–žena–mož, kar dodatno zaplete dinamiko iskanja vzrokov za nasilje. Tako močno, da vse skupaj spominja na nerešljivo dilemo o kuri in jajcu: katero nasilje je bilo prej?

Če pojavne oblike nasilja iz akademskega okolja prenesemo v realno družinsko okolje, pri tem vprašanju zaznamo povsem praktičen problem. Navajamo dve niti ne tako izmišljeni situaciji:

1. Mati svojo hči prepričuje, da je oče ne mara. Oče vpije nad to mamo, ker je zaznal neresnično manipulativno vplivanje na svojo malo princesko. Kdo je začel nasilno delovanje?
2. Žena je začela skakati čez plot in mož jo zaradi tega ozmerja s "kurbo". Kdo je začel nasilno delovanje?

Koga je v takih primerih treba odstraniti iz družinskega okolja, kot to predlagajo nekateri strokovnjaki? In kdo od obeh nasilnežev se lahko sklicuje na 22. člen Kazenskega zakonika (silobran)?

Od staršev ob njihovi čustveni razrvanosti, ki je posledica dolgoletnega in izčrpavajočega pravdanja za nekaj, kar sploh ni deljivo – skupni otroci –, ni resno pričakovati racionalnega vedenja. Foto: Shutterstock

Odgovorni na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ministrstvu za pravosodje in vrhovnem sodišču vidijo rešitev za dolgoletne ločitvene postopke v povečevanju, celo podvojitvi števila izvedencev. Temu je namenjen tudi aktualni projekt ministrstva za pravosodje, Sveta Evrope in Evropske komisije, katerega cilj je Slovenijo postaviti kot vodilno državo pri spodbujanju standardov otrokom prijaznega sodstva med državami članicami Evropske unije. Zelo ambiciozen cilj glede na to, da je danes Slovenija s štiri in več let trajajočimi visoko konfliktnimi ločitvenimi postopki vodilna država zgolj v "cefranju otrok".

Že leta 2022 je vrhovno sodišče kot eno izmed rešitev za pomanjkanje sodnih izvedencev po opravljeni podrobni analizi predlagalo sodiščem, naj večkrat opravijo neformalni (!) razgovor z otrokom. Avtorji analize se očitno ne zavedajo, kakšno breme s tem nalagajo mladoletnim otrokom. In posledično občutke krivde, ko odrastejo.

Pri tem gre tudi za smiselno kršenje 236. člena Zakona o kazenskem postopku (oseba, krvni sorodnik obdolženca se lahko odreče pričevanju) in Konvencije o otrokovih pravicah (v primerih nasilja nad otroci).

Nepravdni ločitveni postopki niso nikoli zares zaključeni. Stranka v postopku jih lahko ponovno odpre, takoj ko pride do spremembe stanja. To je lahko že spremenjena starost otroka. Lahko je tudi prijava nasilja.

Po izjavi direktorja Psihiatrične klinike Ljubljana Bojana Zalarja je devet od desetih prijav (spolnega) nasilništva lažnih. Nekaznovanje lažnih ovadb, dolgoletno dokazovanje nedolžnosti v primeru lažnih ovadb nasilništva, nekaznovanje kršenja sodb o stikih … ne pomeni "zgolj" kršenja 27. in 54. člena Ustave RS, pomeni predvsem nepovratnost škode, narejene odraščajočemu otroku.

Odgovorni za katastrofalno stanje krivijo starše. Od staršev ob njihovi čustveni razrvanosti, ki je posledica dolgoletnega in izčrpavajočega pravdanja za nekaj, kar sploh ni deljivo – skupni otroci –, ni resno pričakovati racionalnega vedenja. Ravno diskriminatoren sodni sistem, neustrezna zakonodaja, nestrokovnost izvedencev, neodločnost sodnic in predvsem agresivno/neetično vodenje strank s strani odvetnikov vodijo v smer neizprosnega boja in "cefranje otrok", vključenih v ločitvene postopke.

Iztok Ivančič, predsednik Društva za otroke, očetovstvo in resnico (DOOR), Ljubljana