Ponedeljek, 7. 4. 2014, 12.06
2 leti
Zvoki socialističnih siren
To nedvomno velja za socialistično ideologijo. Tu seveda ni govora o njeni zmerni, socialdemokratski različici, ki sprejema parlamentarno demokracijo in tržno gospodarstvo, ampak o njeni radikalni, revolucionarni, z marksizmom navdihnjeni različici, ki si prizadeva za odpravo kapitalistične ureditve. Gre za ideologijo, ki jo je francoski mislec Raymond Aron poimenoval opij za intelektualce; ideologijo, ki je imela kljub visokoletečim zamislim in obljubam (ali pa prav zaradi njih) zelo pogubne posledice za življenje ljudi. Kljub temu da je usoda komunističnih režimov vzhodne in srednje Evrope (ter drugod) dokazala ne samo neučinkovitost, ampak tudi izjemno represivnost tovrstne družbene vizije, se je v zadnjem desetletju znova zgodila revitalizacija teh idej.
Tako je skorajda vsak režim in vsak voditelj, ki nasprotuje Zahodu, od Castra do Putina, deležen podpore teh krogov. Pri tem ne gre nujno za zgolj socialiste vseh vrst, ampak lahko gre tudi za nacionaliste ali za verske fundamentaliste, torej za nosilce ideologij, ki jih levičarji v načelu odločno zavračajo. Medtem ko so širjenje zahodnega vpliva in mednarodni posegi zahodnih držav, predvsem ZDA, nekaj, kar je obsojanja vredno, je enako vedenje drugih, na primer Rusije, nekaj normalnega ali celo zaželenega.
Seveda tem protizahodnim levičarjem niti na misel ne pride, da ne bi intenzivno uporabljali vseh – tehnoloških in preostalih – pridobitev sodobnega sveta, ki jih je v veliki večini proizvedla zahodna, ne katera druga civilizacija. Tako veselo brskajo po medmrežju, se pogovarjajo po mobilnih telefonih in beležijo svoje modre misli na prenosnih računalnikih, kar je vse nastalo v okviru "gnilega kapitalizma". In če se jim odpre možnost poklicnega delovanja v tujini, si za to ne izberejo Havane ali Pjongjanga, ampak katerega od krajev v zahodni Evropi ali Severni Ameriki; torej v središču kapitalističnega sveta.
Tako obstaja precejšnja povezanost med obsegom javnega sektorja in močjo levice v določeni državi. Tam, kjer je v veljavi načelo vitke države, kot je na primer v anglosaškem svetu, je levičarstvo politično razmeroma šibko, saj tudi stranke, ki veljajo za levo usmerjene, zagovarjajo precej sredinsko politiko (primer britanskih laburistov). Medtem pa v državah z obsežnim javnim sektorjem igra levica zelo pomembno vlogo. In bolj kot je sistem etatističen – kar je na primer značilno za južnoevropske države – več je elementov levičarskega radikalizma.
Posledica tega je negativna selekcija, ki prežema vsa družbena področja, tudi vrhove državne politike. Značilen primer tega je ravno zdajšnja vladna zasedba. Na čelu s predsednico vlade, ki pooseblja kombinacijo omejenosti, nesposobnosti in arogance; kjer malodane vsaka njena izjava, obtožba, izgovor ali hvalisanje pomeni žalitev za inteligenco državljanov. In ravno tako selekcioniran "kader" je glavni nasprotnik sistemskih sprememb; takšnih, ki bi privedle do stanja, v katerem bi ideje vrednotili glede na to, kako se obnesejo v realnosti.