Petek, 4. 11. 2022, 22.02
1 leto, 4 mesece
Žiga Turk: Nova generacija proti novemu razredu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,33
76
V slovenski politiki imamo dve trajnostni temi – trajnostni v smislu, da lahko trajata, da se nikoli ne izčrpata, da sta darilo, ki daje in daje in daje. Namreč partizane in domobrance ter Janšo in Kučana. Ko je na enem ali drugem polu treba preusmeriti pozornost od neprijetnih zadev, ko je treba poenotiti prepirljive frakcije ali pa ko je treba razpihati ljudske strasti, politiki govorijo o tem. Nič drugače ni na prihajajočih predsedniških volitvah. No, je drugače. Na pol. Na ti karti igra Nataša Pirc Musar, ne pa tudi Anže Logar.
Težave v raju
Svet okrog nas je nestabilen. Vojna v Ukrajini je komajda še omejena na Ukrajino, v hibridni vojni smo že zraven. V njej se kot orožje uporabljajo energenti, kibernetski napadi in hrana. Energetska kriza še ni pokazala zob zaradi prijaznega globalno segretega oktobra. Inflacija sproti požira plače in prihranke. Covid še ni premagan. Odzivi na podnebno krizo napovedujejo brezglavo uničenje stroja, ki je skrbel za naraščajoče blagostanje, prehranjenost in zdravje. Evropa in Slovenija demografsko nazadujeta, brez dobrih možnosti, kako in od kod bosta nadomestili upad rojstev.
Kot je rekel Josep Borrell, pa ni mislil nič rasističnega, je Evropa vrt, obdan z džunglo, in če bo Evropa šibka, bo vsak hotel košček vrta (vir). Kot zdaj Rusi hočejo košček Ukrajine. Za začetek.
Skratka, problemov, do katerih bi Slovenija morala imeti stališče in o katerih bi kazalo govoriti politično, je, kolikor hočete. Tudi ne bi bilo slabo, če bi o njih našli neki najmanjši skupni nacionalni imenovalec. Da malo popusti napetost, zaradi katere se nekaterim zdi, da je v redu, če politike porivaš po stopnicah oz. se v politične aktivistke zaletavaš na ulici. Beseda ni konj, konj pa je konj. Fizično nasilje je nedopustno.
Vsi od enega, dva za vse
Nič ne kaže, da bi kaj od te modrosti našli v vladi. Težji ko bo položaj, več ko bo nezadovoljstva med ljudmi, bolj bodo kurili antifašizem oz. antijanšizem. Če si na neki platformi zmagal na volitvah, se je težko čez noč, no, v dobrega pol leta, spraviti v normalne okvire. Je bil pa predsednik republike do zdaj nekakšen steber normalnosti, pomirljivosti in dostojnosti. Gre za to, ali je kakšna možnost, da približno tako ostane.
V parlamentu imamo vsak svoje poslance, eni imajo vlado, drugi imamo opozicijo, celo na ustavnem sodišču imajo eni svoje sodnike, drugi pa tudi kakšnega, v četrti veji oblasti je podobno, so eni in so drugi in enih "je jebeno več".
Samo predsednik republike je samo eden in zato od vseh. Sicer bosta za ta položaj tekmovala dva, ampak na koncu bo eden zmagal, drugi pa ne bo nič. In predsednik bo predsednik od vseh, nihče ne bo brez predsednika. Zato ni nepomembno, iz kakšnega testa predsednik je.
Dan spomina za novi razred
Na dan spomina na mrtve, ko je civilna oblast kulturno apropriirala praznik vseh svetih, se je kandidat Logar udeležil polaganja venca pri spomeniku žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu. Spomenik žrtvam vseh vojn je kraj, ki Slovence glede polpretekle zgodovine še najmanj razdvaja. Verjetno tudi zato, ker govori samo o žrtvah vojne, ne pa tudi revolucije, in na tistih dveh betonskih ploščah ne piše nič in z nič se vsi nekako strinjajo. Bloka sta dva, a trpita drug drugega. Kar ni majhna stvar. Da tisti spomenik imamo, je zasluga dozdajšnjega predsednika. Z njegovo pomočjo je nastala tudi spomenica SAZU, ki bi lahko predstavljala temelj za nacionalno pomiritev glede te boleče teme.
Kandidatka Pirc Musarjeva pa se je udeležila slovesnosti pri Sv. Urhu. Tam je že iz prejšnjega režima propagandna točka, s katere se je opozarjalo na zločine nasprotnikov revolucije še v časih, ki o zločinih revolucije ni smelo biti še nič znanega. Drži, tudi na strani kontrarevolucije so se dogajali zločini in Urha se tudi protirevolucionarna stran upravičeno sramuje.
Je pa letos na Urhu stopil pred nas najnovejši novi razred. Milovan Đilas je bil revolucionar iz prepričanja in je kasneje z grenkobo spremljal vzpon "revolucionarjev" iz pohlepa. Ki so prisegali partiji, vzklikali bratstvu in jedinstvu, malicali golaž na partizanskih proslavah, vse samo zato, da bi imeli lepo hišo, nemški avto, dostop v trgovine, kjer so prodajali škotski viski in francoske parfume za njihove žene. Za novi razred je sprememba sistema prišla kot naročena, saj so lahko legalizirali svoje revolucionarne pridobitve (več).
Ona ve, a miži
Partizanska proslava na dan odžene pravno državo stran. Sodnim mlinom se najbolje izogneš, če nazaj na mestne vpadnice postaviš rdeče zvezde, če postavljaš spomenike udbovskim ovaduhom, če deliš častna meščanstva okorelim partijcem in če preprečuješ, da bi večji del žrtev državljanske vojne našel svoj mir na osrednjem slovenskem pokopališču.
Če si na strani revolucije, ti celo ustanoviteljica ženskega gibanja Ona ve spregleda, če si v zameno za zaposlitev terjal spolne usluge. Odnos do revolucije, ki je nočejo in nočejo razločiti od boja proti okupatorjem, je v naših krajih pač nad vsem preostalim.
Glede tega smo prekleto za časom. Kot piše Vivek Ramaswamy v knjigi Woke Inc., se je kapitalizem v razvitem svetu priklonil woke ideologiji, da lahko v miru neoliberalno kopiči dobičke. Pač obesiš mavrično zastavo, da ljudje hodijo v multinacionalko na predrago kavo. Ali pa skleneš sponzorsko pogodbo s športnikom, ki sicer slabo športa, pa dobro kleči, in prodajaš predrage superge. Tovarišijski kapitalizem novega razreda ima pri nas mir, če slavi revolucijo.
Kapitalizem s partizanskim obrazom
Nataša Pirc Musar se je tudi znašla na pravi strani tranzicije, poslovno in politično. Milovan Đilas je zapisal, da je za novi razred značilno, da se v njem prepletajo "zajedavske in upravljavske funkcije". Menedžerji državnih podjetij, ki v času upravljanja državnega premoženja osebno obogatijo, ustrezajo tej definiciji. In podpirajo kandidatko. Podpira jo Danilu Türk, ki je naredil znaten retorični ovinek, da bi povojne poboje označil za drugorazredno temo. Podpira jo tudi Zoran Janković.
Pirc Musarjeva je bila začudena, če smo ji rekli, da je levičarka. Všeč mi je, da je za EU, za Nato, da trdno podpira Ukrajino … Vsaj glede tega smo lahko brez skrbi. In menda je tudi za kapitalizem. Mladina je napisala, da je za kapitalizem s človeškim obrazom (vir). Kaj je na tem obrazu bolj človeškega kot Logarjevi socialnodemokratski pogledi na družbo v najboljši Pučnikovi tradiciji, sicer ne vem.
Bolj nastaja vtis, da je Nataša Pirc Musar za kapitalizem s partizanskim obrazom. Kaj hočeš lepšega kot zagovarjati revolucijo in uživati sadove tovarišijskega kapitalizma? Ki brez revolucije ne bi bil mogoč. Blagostanje kapitalizma za novi razred, revščina socializma za vse preostale?
Skratka
Kot sem enkrat že napisal (vir), bo prihodnji predsednik republike stopil v precej velike Pahorjeve čevlje. Pahor je šel v boj za predsednika republike kot izkušen in mednarodno povezan, polnokrven politik. Kot strankarski človek. Potem se je trudil, da bi bil predsednik vseh Slovencev. Popadljivih političnih vlog je dovolj v zakonodajni in izvršilni veji, da o medijski niti ne govorimo. Ne potrebujemo še predsednika, ki bi moral o vsem imeti kar se da polarizirano mnenje ali se vsakič posebej trudil, da bi bil njegov ego moralna avtoriteta.
Če bo zmagal Logar, bo to za slovensko politiko, še posebej pa za desno sredino, velikanski premik. Logar, ne Janša, bo prvi človek desne sredine, doma in v tujini, tudi če bo deponiral člansko izkaznico. Logar lahko dokaže, da je prava pot desne sredine proti sredini in ne v še več, še bolj desne skrajnosti. Ali pa bodo antijanšisti pomagali Janši, da bo imel še kar prav: da desno od sredine za zmernost ni kruha.
Anže Logar je predstavnik nove generacije. Nataša Pirc Musar je predstavnica novega razreda. V demokraciji je izbira. Na koncu imamo tako oblast, kot si jo zaslužimo.
76