Zakaj se Marko Voljč boji političnega boja

V petek je v Cankarjevem domu za tesno zaprtimi vrati potekala razprava o prihodnosti Slovenije. Dogodek je vzbudil veliko zanimanja. Iz preprostega razloga: ker mediji nanj niso bili povabljeni, so se morali ob pomanjkanju podatkov nasloniti predvsem na lastno domišljijo. Rezultati so bili odvisni od njene kakovosti in so nihali od površnih kvantaških pripomb do dodelanih trilerjev o političnih ozadjih.

Na dogodek je bila vabljena tudi moja malenkost.

Spregovoril naj bi o vprašanju "sodelovanja" oziroma "preseganju delitev" med različnimi nazorskimi skupinami. Nisem prepričan, ali sem zadovoljil pričakovanja organizatorjev – namesto o sodelovanju sem namreč govoril o jedrskih elektrarnah –, sem pa z zanimanjem spremljal šesturno razpravo, v kateri je sodelovalo na desetine posameznikov najrazličnejših profesionalnih in starostnih profilov.

Odšel sem z mešanimi vtisi. Nekatera bi rad delil z bralci. Hkrati bom poskušal, kot nekakšen insajder, odgovoriti na nekatera pogosta vprašanja, ki so se glede srečanja porodila v javnosti.

1. Zakaj je bil dogodek zaprte narave? Zaradi medijev.

Šlo je za načrtno marketinško potezo. V inflaciji okroglih miz in simpozijev o prihodnosti Slovenije je očitno še zadnji način za pritegnitev pozornost novinarjev, zasutih z vabili na razna srečanja modrih glav, da jih nanje ne povabiš. Že stara modrost pravi, da najbolj diši prepovedani sadež.

Poleg tega bi prisotnost kamer pomenila nevarnost, da se razprava sprevrže v zbor nastopačev, ki tekmujejo, kdo bo dal bolj pikantno izjavo, ki jo bodo predvajali na TV-dnevniku. Bolj resni govorniki pa bi iz istega razloga vsak stavek previdno zavili v vato, da ga le ne bi bilo mogoče iztrgati iz konteksta.

Taktika se je z obeh vidikov izkazala za uspešno: mediji so s predvidljivostjo Pavlovega refleksa zagrizli v vabo, razprava pa se je končala brez vsakršnega ekscesa, hkrati pa v duhu odprte in spoštljive polemičnosti, brez nepotrebne samocenzure.

Mediji, ki so se hudovali nad zaprtostjo dogodka, bi se torej morali samokritično vprašati, kako smo prišli do paradoksa, da je razumna javna razprava mogoča le – za zaprtimi vrati.

2. Kdo so bili udeleženci? Kritična elita.

Elita, ker je šlo za bolj ali manj vplivne posameznike, ki na takšen ali drugačen način dejavno sooblikujejo svoje skupnosti – mnenjski voditelji, srednji in mali podjetniki, akademiki, politiki, znanstveniki. Elita pravim tudi zato, ker se je večina udeležencev zavedala lastne izpostavljene vloge v svojih okoljih in iz tega črpala, tako se mi je zdelo, iskren občutek družbene odgovornosti.

Hkrati je vse nastope zaznamovala izjemna kritičnost do stanja v državi: do delovanja političnega sistema, disfunkcionalnosti javne uprave, neučinkovitega javnega sektorja, irelevantnosti "ideoloških" sporov, pomanjkljive podporne infrastrukture za podjetja, prevlade povprečja na vseh področjih, odsotnosti meritokratskih kriterijev pri selekciji vodilnih kadrov, neodzivnosti politike do informirane konstruktivne kritike.

3. O čem s(m)o razpravljali? O načinih, kako zaustaviti drsenje Slovenije v irelevantnost.

4. Ali nastaja nova politična stranka? Ne. Se pa oblikuje kader, iz katerega bi lahko nastala.

Mislim, da je zdaj že vsem realnim centrom moči v državi jasno, da je SMC stranka za eno sezono. Ne glede na to, kako dolgo bo sezona trajala, gre za izdelek, zamišljen za enkratno uporabo. Torej se išče kadrovski bazen, iz katerega bi lahko nastal še en zasevek pokojne LDS.

Nisem prepričan, ali si tega pobudniki zares želijo. Zavedajo pa se, da si lahko z ohranjanjem dvoumnosti obetajo koristi od kapitalskih in drugih skupin, ki so pripravljene podpreti projekt temeljitejše kadrovske prenove levo-liberalnega tabora.

Vprašanje pa je, ali si mreža, ki se zbira okoli te pobude, sploh želi biti vpeta v tovrsten projekt. Kar nas privede do naslednjega vprašanja:

5. Držijo izjave organizatorjev, da diskusija ni bila politična? Da. In to je težava. Naj bo jasno: če je kaj družilo ljudi, zbrane na srečanju, je bila to sovražna nastrojenost do statusa quo. Izmuzljive šablonske fraze, s katerimi se je pobuda predstavljala v medijih, so morda zameglile to dejstvo.

Zato bo mnoge presenetilo, če rečem, da je bila splošna ocena stanja v državi zelo podobna analizam, kakršne predstavljamo s kolegi kolumnisti na Planet Siol.net.

V dvorani se je dihal zrak reformističnega liberalizma. O tem ni dvoma. Težava je, da se je odražal ali v zelo splošnih ocenah ali pa v nizanju preveč konkretnih predlogov izboljšav. Manjkala je ravno ključna vmesna dimenzija: kako uveljaviti vse te super ideje? Kako vzpostaviti verodostojno alternativo razpadajočemu modelu državnega kapitalizma?

Mnogi so opozarjali, da sta se v družbenih podsistemih razpasli neodgovornost in diktatura povprečnosti – nihče pa se ni zares vprašal, kdo so tiste skupine, ki jim to ustreza. S katerimi vzvodi ohranjajo takšno stanje? Kako se jim lahko zoperstavimo?

Kako organizirati široko družbeno koalicijo, ki bo sposobna državo speljati iz postsocialistične mlake v bolj dinamično paradigmo, kjer bo spodobnost prevladala nad zvezami, znanje nad privilegiji, solidarnost nad kupovanjem socialnega miru v zameno za politične usluge?

To so eminentna politična vprašanja, ki jih nihče ni niti zastavil, kaj šele da bi podal odgovore nanje.

Beseda, ki je ni bilo Odsotnost konkretnih idej, kako doseči spremembo zdajšnjega stanja, je nadomestilo že prav komično pozivanje k "akciji": treba je preiti od besed k dejanjem; preveč smo imeli filozofiranja, potrebujemo konkretno delovanje.

V redu, ampak kakšno delovanje? Kakšno obliko naj ima ta "akcija", ki naj prinese spremembe? O tem skoraj ni bilo govora.

Čeprav je odgovor na dlani.

V šesturni razpravi je bilo izrečeno zelo veliko besed. Svečanih in preprostih. Toda beseda, ki je manjkala in se je čisto nihče ni drznil niti omeniti, je bila – boj. Politični boj.

Podarjeni mandati Če je kaj značilno za slovenski politični položaj, je to način, kako skupine, navezane na državni kapital, in vplivni medijski krogi neprestano omogočajo političnim skupinam levo-liberalne provenience, da se na oblast vzpnejo tako rekoč brez boja.

Najbolj eklatanten primer je seveda ravno zdajšnji premier, ki se je na svoj položaj povzpel z manjšim naporom, kot ga povprečni upokojenec vloži v svoj nedeljski sprehod.

Toda cena za to je jasna: da nič ne spremeni.

Status quo in njegovi varuhi Kdorkoli bo hotel spremeniti status quo, se bo moral spopasti z njegovimi varuhi. Prepričanje, da se lahko spremembe v družbi dosežejo brez političnega boja, je iluzija. To ni mogoče.

V častivredni druščini, zbrani na "tajnem posvetu" v Cankarjevem domu, sem videl le malo posameznikov, ki se bi bili pripravljeni podati vanj.

Toda to pravzaprav niti ni nujno. Obstaja še neka druga, ključna naloga, ki je verjetno bolj pisana na kožo večini od njih.

Nauk jedrskih elektrarn Sam sem, kot rečeno, spregovoril nekaj besed o jedrskih elektrarnah. Ne smemo se bati političnega spopada, sem dejal na panelu, posvečenem temi "sodelovanja". To seveda ne pomeni, da politični spori niso nevarni. Kot vsi vemo, lahko sproščajo izjemno silne sunke destruktivne energije.

Toda zgodovinski uspeh zahodne politične tradicije, ki je vrhunec dosegla v modelu liberalne demokracije, je ravno v tem, da ji je te potencialno uničujoče energije uspelo varno zamejiti v institucionalni sistem, kjer jasna pravila igre delujejo kot trd betonski okvir. Znotraj njega poteka nadzorovana politična igra, ki poganja reformistično dinamiko uspešne družbe.

Tank za proizvodnjo betona Naša težava je, da nam nikoli ni uspelo zgraditi dovolj trdnega betonskega okvira. Nismo vzpostavili jasnih in poštenih pravil politične igre, zato je logično, da se strašno bojimo vsakega presežka energije in imamo občutek, da moramo neprestano gasiti zublje političnega boja s pozivi po "sodelovanju", "preseganju delitev" in podobnem. Čeprav je jasno, da lahko le boljši politični boj prinese želene spremembe.

Boljši pomeni – silnejši, ostrejši, toda omejen z jasnimi pravili igre. Nadzor nad temi pa je predvsem naloga civilne družbe. Neodvisnih medijev, dobro organiziranih državljanskih platform, think tankov, ki oblikujejo politike, transparentnih interesnih institucij, ki jih ocenjujejo.

Če kaj, torej potrebujemo močno, neodvisno civilno družbo. Potrebujemo beton političnega boja. Ali se bo novonastajajoči Act Thank lotil njegove proizvodnje ali pa se bo spremenil v še en vzvod ohranjanja statusa quo, je njegova lastna odločitev.

Potencial ima. Možnost, da ga zapravi, pa tudi.