Zakaj Petrovičev odstop ni znak novih političnih standardov?

Popoldansko pričakovanje Petek je bil za medijske odvisnike zanimiv in poučen dan.

Med vožnjo na predavanje v Celje sem poslušal Dogodke in odmeve, kjer so povzeli zgodbo iz četrtkove Tarče o kartelnem dogovarjanju ministra Petroviča v eni od prejšnjih služb.

Sledile so izjave koalicijskih partnerjev in opozicije. Bilo je jasno, da vsi pričakujejo, da bo predsednik vlade ministra razrešil. Edina, ki sta se kot običajno zavila v molk, sta bila Stranka Mira Cerarja in urad predsednika vlade Mira Cerarja.

Glede na široko oglaševane etične standarde SMC je bilo jasno, da bi bila razrešitev ministra ali njegov odstop edina logična poteza. Odločba Agencije za varstvo konkurence sicer še ni niti javna niti pravnomočna.

Toda tu ne gre za pravno, ampak za politično odgovornost – oziroma za vprašanje, ali lahko minister z bremenom takšnih očitkov sploh normalno dela in ali lahko normalno dela vlada, ki ima takšnega ministra.

Navsezadnje tudi ugotovitve KPK o neprijavah premoženja Zorana Jankovića in Janeza Janše še vedno nimajo nobenega pravnega epiloga, pa so vendarle povzročile politični cunami. Ne sicer v Ljubljani, ampak to je že druga zgodba.

Večerno zadovoljstvo Med odmorom med predavanjem sem na internetu opazil novico, da je minister že odstopil. Seveda je ob tem dodal, da z odstopom ne priznava krivde in upa, da bo lahko v miru dokazal, da ni ničesar naredil narobe. Tudi prav, to je v pravni državi njegova pravica in nikakor mu je ne gre odrekati.

Na večernem debrifingu sva z ženo modro ugotavljala, kako je Petrovičev hitri odstop tudi piarovsko najboljša mogoča poteza. S tem bo prenehal biti politična in medijska tarča, zgodba bo izginila z naslovnic in do sodnega razpleta jo bo komaj še kdo sproti in natančno spremljal. Pridobil si je točno tisti mir, o katerem je govoril v odstopni izjavi.

Podobno je ravnal Peter Vilfan takoj po objavi novice o nesreči pod vplivom alkohola in danes o tem nihče več ne govori. Nasprotno, bil je celo ponovno izvoljen za poslanca.

Potem sva si v miru na MMC pogledala še Tarčo, v kateri so razkrili ministru očitane kršitve. Vredno jo je bilo videti že zaradi zadnjice, ki se je pojavila v ozadju Nataše Pirc Musar. Takšnega trenutka na nacionalni televiziji res ne smeš zamuditi. Pa seveda zaradi načelne in pokončne drže varuha konkurence in podrobnega poročanja o pritiskih, ki so jih ljudje na takšnih položajih deležni, če ne želijo postati orodje različnih lobijev.

Hladna prha pred spanjem Prva neprijetna novica je bila že izjava Simone Toplak, urednice Financ v Tarči. Med neko svojo razlago je mimogrede navrgla, da na sodišču lahko tudi lažeš, če ti to koristi. Ne bi se spuščal v pravne vidike takšnega stališča. Raje bi vprašal nekaj drugega: khm, Simona, ali je potem dopustno lagati tudi v Financah, če s tem braniš svoj poslovni interes, na primer večjo naklado? Oziroma ali bi lagali na sodišču, če bi vas kdo tožil zaradi kakšnega članka?

Pred spanjem sem še zadnjič preveril novice na internetu in doživel pravi antiklimaks sicer pozitivnega dne. Prebral sem namreč povzetek sporočila vladnega Urada za komuniciranje (Ukom) ob odstopu ministra Petroviča. Na MMC so ga povzeli takole:

Predsednik vlade je odstop ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo sprejel z obžalovanjem, so sporočili z Ukoma. Cerar se je s Petrovičem, ki je bil "na podlagi strokovnih kompetenc deležen polne podpore predsednika vlade", pogovoril in po pogovoru izrazil trdno prepričanje, da bo Petrovič tudi uradno dokazal, da očitanega kaznivega dejanja ni bilo.

O dobri Mirko, le kaj ti je tega treba bilo? Najprej, kaj je tu vredno obžalovanja? Ministrovo načelno odločitev se lahko spoštuje ali podpre, recimo zato, ker kaže na spoštovanje etičnih standardov, ki jih od svoje ekipe pričakuje njen vodja. Obžaluje pa jo lahko samo nekdo, ki ne loči med strokovno, politično in pravno odgovornostjo.

Drugič, po kakšni logiki je lahko strokovno kompetenten za gospodarskega ministra nekdo, ki mu uradni preiskovalni organ očita, da je kot predstavnik gospodarske družbe grobo prekršil enega najpomembnejših gospodarskih zakonov, zakon o varstvu konkurence? Ali poznavanje in seveda tudi spoštovanje temeljne zakonodaje ni del stroke?

In predvsem, kako je lahko predsednik vlade po enem samem pogovoru trdno prepričan, da minister ni storil kaznivega dejanja, ki mu ga očita uradna nadzorna institucija? Je mar predsednik vlade pametnejši od sodišč? Ima informacije, ki jih preiskovalni organ nima? Ali jim celo želi dati svoje navodilo, kako naj v tem primeru preiskujejo in razsojajo?

Če ste torej po hitrem odstopu ministra navdušeno ugotovili, da bo ta vlada morda vendarle delovala po drugačnih standardih kot prejšnje, se žal bridko motite. Sporočilo predsednika vlade jasno kaže, da je bil odstop zgolj rezultat piarovskih in političnih kalkulacij – kaj nam v tem hipu bolj škodi in česa si ne moremo privoščiti.

Ta film pa smo videli že večkrat kot Cvetje v jeseni ali Kekca.