Petek, 5. 2. 2016, 20.11
7 let
Zakaj nismo Švica?
Če izvedete anketo, zakaj nismo postali ob osamosvojitvi obljubljena Švica, boste verjetno dobili dva skrajna odgovora:
a) ker nam je peščica zlobnih tajkunov pokradla sicer odlično gospodarstvo ali pa b) ker nismo vsega privatizirali.
Prvi odgovor je priročen, ker takoj najde zunanjega sovražnika, drugi pa je v duhu kapitalističnih časov – ko bo vse zasebno, bo nastopil raj. Rad bi vam v razmišljanje ponudil drugačno razlago.
Nihče seveda vaščanom ne brani imeti zasebnega zemljišča, a so stroški skupnega upravljanja toliko nižji, da je več kot 80 odstotkov gorskih predelov Švice urejenih na ta način (Rifkin, 2014).
Zasebnost vsega, tudi časa in prostora, je zgodovinsko gledano sorazmerno nedavna iznajdba. Osnovna ideja kapitalizma temelji na njej: vse nekomu pripada in tisti s tem trguje. Vse je mogoče kupiti in prodati.
Že pri pozornem branju starih in novih besedil opazite razliko: ko v prvih govorijo o zemlji, ji ljudje pripadajo, v drugih pa zemlja pripada njim. Po srednjem veku je zgodba Zahoda itak zgodba o prilaščanju zemlje. Zato se je spremenil tudi pravni jezik. Kar so bile v fevdalizmu lastniške dolžnosti, so v kapitalizmu postale zemljiške pravice.
Kot je lepo povedal Max Weber: kapitalizem se zgodi takrat, ko ekonomske vrednote zamenjajo duhovne. Ni čudno, da so zdaj ekonomisti duhovni vodje, h katerim molimo, jih prosimo za nasvete in od katerih pričakujemo čudežne rešitve. Njihova svetišča, banke, so višje od katedral.
Vsaj glede na teorijo. Leta 1968 je revija Science objavila članek Garretta Hardina Tragedija skupnega pašnika (The Tragedy of the Commons) (vir) in kapitalisti so ponoreli od sreče. To, kar so slutili od vekomaj, da je vse, kar ni zasebno, obsojeno na propad, je zdaj potrdila tudi znanost: skupni pašniki so tragedija. Zasebni so sreča.
No, ni ravno tako. Elinor Ostrom se je resno odpravila raziskovat trditve iz članka in ugotovila, da je skupno dobro povsod po svetu živo in zdravo ter zelo dobro delujoče (za to delo je leta 2009 je prejela Nobelovo nagrado iz ekonomije).
Predvidevam lahko, da kadar vas hočejo nategniti, vam torej citirajo Hardina, nikoli pa ne Ostromove.
Ko sem bil mulc, smo jo pili iz pipe. In ravno na mojih rodnih Jesenicah je nekdo prišel na idejo, da bi jo stekleničil (voda Julijana). Pozabili ste, priznajte, kako so se mu ljudje režali. Ideja se je vsem zdela tako trapasta, da je krožila od ust do ust v veliko veselje in posmeh. Ni minilo veliko let, a ustekleničena, torej zasebna voda, je velik posel.
Ven gre znanstvenik, notri pride jogurt (v družinskem pakiranju, če smo sklenili dober posel).
Vrnimo se torej k Švici. Skrivnost njihovega uspeha je v tem, da se že nekaj stoletij modro odločajo, kaj bodo imeli zasebno in kaj skupno.
Pri vsakem podjetju in početju so torej na voljo naslednje možnosti in modrost je izbrati pravo: 1. Če bi si tiste törbelške pašnike nekdo olastninil, bi moral priviti prispevke, da si povrne vložek, nato bi ga prodal podjetju, ki bi ga prodalo korporaciji, ki bi ga prodala multinacionalki, in nenadoma bi se vmes nabralo toliko upravljavskega kadra, da pašniki ne bi bili več rentabilni in bi bankrotirali.
2. Če bi ga dali v upravljanje socialističnemu podjetju, bi to za šefa namestilo nesposobnega politikovega bratranca, ki bi zaposlil priliznjence in uresničeval svoje bolne poslovne ideje do grenkega bankrota.
3. Če bi si pašnik razdelili, bi vsak vaščan moral kupiti svoj traktor in vse, kar spada zraven, in bi nazadnje klonil pod stroški.
4. Skratka, Törbelčani že vedo, zakaj ga že stoletja upravljajo kot skupno dobro. Upravljanje je očitno izjemno učinkovito, čeprav se z njim sorazmerno malo ukvarjajo (enkrat na leto!), a očitno za vodenje izberejo najboljše in jih redno nadzorujejo. Naj izpostavim jasno in glasno, da ne bo pomote: vsaka od teh štirih metod je lahko primerna, odvisno od okoliščin. Še socialistično podjetje lahko pride prav, recimo za politike s kilavimi sorodniki.
Skupno dobro je nehalo biti živ organizem, za katerega je treba skrbeti, postalo je mrhovina, ki jo moramo čim prej razkosati.
V šolah uvajajo pouk o podjetništvu. Nič nimam proti, a te zadeve otroci lahko izvedo iz okolja. Nikjer pa ne bodo dobili tistega, kar najbolj potrebujejo: poduka o skupnem dobru in ravnanju z njim.
Nekdanje socialistične države niso postale Švica ne zato, ker se niso naučile kapitalizma, marveč zato, ker se niso znova naučile ravnanja s skupnim dobrom. Vsi mislijo, da so komunisti uničevali podjetništvo in zasebno lastnino, nihče pa ne pomisli, kako zelo so šele uničili skupno dobro. Spremenili so ga v plen.
Kot je Orwell pravilno ugotovil, totalitarizmi nosijo masko dvoreka: vse, kar je izrečeno, pomeni nekaj drugega. Kardeljevo samoupravljanje je bilo visoka himna labirintov birokratizacije, ne pa aktivnega upravljanja. Za zakon o združenem delu so spisali milijon in pol pravnih aktov (Pirjevec, 2011), kar pomeni birokratski cunami, ki je onemogočil vsako ustvarjalno aktivnost.
Kardelj je bil pač učitelj po poklicu in je rad dajal pisati domače naloge.
Airbnb in Uber sta visoka pesem kapitalizma. Prvi v trgovsko blago spreminja gostoljubnost, drugi pa avtoštop. Samo v tranzicijskih državah lahko nekdo o skrajno kapitalističnih podvigih misli, da gre za uravnavanje skupnega dobrega. Ko sem spraševal Nemce, niso naredili iste napake in v glavnem je bil njihov odgovor skupni avtomobili (carsharing).
Povedano po domače: kdor je goljufal, tega prezirajo. Povezanost okoli skupnega cilja daje skupnosti točno tisto, kar zdajšnjemu zahodnemu svetu najbolj manjka: občutek pripadnosti; in tisto, kar najbolj manjka tranzicijskim državam: občutek odgovornosti.
Zdaj pa v mislih prestavimo te pašnike v Slovenijo. Trdim, da bi bila udeležba na sestanku minimalna, ker nihče nima časa, kdo se bo s tem ukvarjal itd. Sledila bi poplava tarnanja, kako so jih nategnili, pri načrtovanju pa bi narcisizem dobil krila, vsak bi vse najbolje vedel in končalo se bi s prislovičnim slovenskim prepirom, po katerem bi vsak tožil vsakega. Medtem bi kak veseljak pokradel čim več skupnega premoženja in vsi bi ga občudovali, češ, ta se pa znajde!
Naslednji primer je anekdotičen, a pred davnimi leti sem dejansko poznal soseda, ki sta ugotovila, da je kosilnica za tisti zaplati, ki ju premoreta, mirno lahko skupna. Takrat so po soseski vsako nedeljsko dopoldne zabrneli motorji in sosedje so tekli kosit.
Seveda sta tudi naša solastnika prišla na idejo istočasno in se na smrt skregala, češ, kdo si ti, da te bom čakal pol ure!
Spotoma, v svetovnem merilu imamo največ traktorjev na osebo (vir).
Lahko bi, ampak potem ne bi počel čisto ničesar drugega. Za povrhu gre za tako majhne denarje na osebo, da ne bi imel nič od tega. Kolektivna organizacija upravlja denar članov, je torej kot törbelški gozdovi in pašniki tipičen primer skupnega dobrega.
Prav tako nanjo prežita dve mogoči nevarnosti: 1. Notranji prevzem Majhna skupina se odloči in zadevo na videz še vedno upravlja v skupno dobro, a pobira prevelik kos pogače zase.
2. Zunanji prevzem Nekdo pride in skupno dobro olastnini. Formalno tega seveda ne more storiti, a nastavi svoje vodilne in nadzorne kadre, kar bi zadostovalo.
Nisem videl veliko skupščin slovenskih kolektivk, a tiste, kar sem jih, so bile bolj zapuščene. Organizacija ima, recimo, tisoč članov, na skupščini pa jih sedi kakih pet, sami stari znanci, ki poklepetajo, si podaljšajo mandate in v zapisnik napišejo, da so pogovori potekali v prijateljskem vzdušju. V takih primerih je nevarnost notranjega prevzema logična – če upravljanje nikogar ne zanima, potem pač gremo mi po svoje, mar ne?
Še enkrat: ni učinkovitega skupnega dobra brez aktivnih članov. Enkrat na leto morajo priti pripravljeni, v rokah morajo imeti poslovne izide in načrte, vodstvo morajo zasliševati z vprašanji, da jim pot lije po čelu. In šele če je večina zadovoljna, dobijo vodje nov mandat. Če.
V obeh primerih vam ne bo treba misliti in zadostovalo bo le izpolnjevanje ukazov. V obeh primerih vam bo tudi šlo vedno slabše in v vedno večji negotovosti boste živeli, saj boste vedno bolj odvisni od Njega.
Ne gre. Ne moreš biti hkrati ovca na pašniku in še njegov lastnik.