Vzgajati z glasom

Uporabljate glas lastnih prepričanj?

Starši so nam nehote privzgojili osebna prepričanja o tem, kako je "prav" živeti. V nadaljevanju se boste zagotovo spomnili na katerega od stavkov, ki ste jih v otroštvu nekritično vzeli za svoje in edino pravilne. Ti stavki tudi pozneje vplivajo na osebno motiviranost, hkrati pa jih (ne)zavedno uporabljamo v pogovoru ter spodbujanju in vzgajanju lastnih otrok. Ustrezna jakost privzgojenih prepričanj nam v življenju koristi, pretirano izražena prepričanja pa nas in naše otroke utrjujejo v življenjskih zablodah.

Ali svojega otroka "prav" vzgajate?

Z navedbo konkretnih stavkov, opisom delovanja in samokritičnim vprašanjem, kakšne otroke resnično želite vzgojiti, želim opozoriti, da smo odgovorni tako za svoja kot otrokova osebna prepričanja (Harris & Harris, 2000). Uporabimo svoj glas za učinkovite spodbude in preprečimo, da bi se naš otrok razvil v nezrelega patološkega narcisa.

Se prepoznate v katerem od spodnjih opisov?

BODI MOČAN!

"Ah, toliko se pa res nisi udaril! Tako zelo te pa spet ne boli, da bi moral zdaj tako na glas jokati! A zdaj boš pa jokica, ko te vsi drugi gledajo?! A te ni sram?!"

Tako so nam privzgojili prepričanje, da je življenje boleče, vendar je treba zdržati. Treba je biti močan. Četudi v sebi čutimo, da smo prizadeti, tega nikakor ne smemo pokazati, kaj šele o tem s kom govoriti. Prav je, da si nadenemo masko neprizadetosti, ker nas bodo drugi le tako sprejeli.

To prepričanje nas lahko utrdi in motivira. Ne zatekamo se k pretiranemu tarnanju in znamo zdržati v neprijetnih položajih. Če pa je to prepričanje pretirano, je to lahko razlog, da ne poiščemo pomoči, ko bi jo nujno potrebovali. Ne znamo se sprostiti in uživati v prijetnih, bolj "mehkobnih" čustvih, saj si dovolimo doživljati in izražati samo "junaška" čustva.

Foto: Pixabay

Ali želite svojega otroka vzgojiti v vsemogočnega in neprizadetega robota?

Če ne želimo, da naš otrok postane brezčuten in pretirano agresiven do preostalih in do sebe, mu z umirjenim glasom povejmo:

"Povsem v redu je, če kdaj pokažeš, da te je kaj prizadelo. Da si zaradi tega žalosten. To samo pomeni, da je zate ta stvar, žival ali oseba pomembna. Takrat pridi k meni v objem, da te potolažim, da boš spet lažje pogumen."

Tako otroka spodbujamo k zavedanju, da je tudi žalost pomembno čustvo – pomaga nam, da se pomirimo in sprejmemo neljube situacije, na katere žal nimamo vpliva.

BODI POPOLN!

"Spet nisi naredil tako, kot smo ti rekli! A človek tebi sploh lahko da kaj delati? Ali ti sploh lahko zaupam, da se boš dovolj potrudil? Kako si lahko tako površen, da spet nisi bil pozoren na malenkosti?! Pa ravno te so najbolj pomembne!"

Tako so nam privzgojili, da smo nekaj vredni samo, če smo popolni. Na lastne napake gledamo kot na katastrofe, zato jih poskušamo prikriti in tako v očeh drugih ustvariti perfekcionistično podobo.

Če svoje delo opravljamo čim bolj popolno, drugi vedo, da se na nas lahko zanesejo. Hkrati smo lahko zaradi pretirane želje po popolnosti preostalim zoprni, zdi se jim, da samo "kompliciramo". Do sebe pa smo pretirano zahtevni in samokritični. Nehote lahko tudi otroku privzgojimo tako razmišljanje in ravnanje.

Ali želite svojega otroka vzgojiti v narcisoidnega bahača, ki ne bo nikoli zadovoljen s sabo?

Morda bi bilo bolje, da otroku večkrat povemo, da ga imamo radi, čeprav v nekaterih situacijah ne naredi vsega popolno. S tem mu bomo pomagali, da bo sebe sprejel tudi z napakami in da jih bo v prihodnje popravljal, ne pa skrival.

USTREZI DRUGIM!

"Kako se pa zdaj fantek počuti, ker mu nočeš dati svoje igračke?! A te ni nič sram, da imaš vse zase?! To je pa res grdo, da nočeš pomagati. Jaz pa bi vse naredil zate!"

Če so nam take stavke govorili prepogosto, nam niso privzgojili samo uvidevnosti do drugih, ampak tudi pretirano ustrežljivost. Morda celo zablodo, da smo odgovorni za počutje drugih.

Drugi nas imajo sicer zelo radi, če smo ustrežljivi, vendar nas lahko začnejo izkoriščati, saj ne znamo postaviti meja in sebe postaviti v ospredje. Lastno potrditev črpamo iz potrebe po tem, da nas "potrebujejo", da ne morejo brez nas.

Foto: Pixabay

Ali želite, da vašega otroka vsi izkoriščajo?

Ko prevečkrat poudarjamo, kako zelo smo prizadeti zaradi otrokovega nesočutnega ravnanja, vzgajamo preveč socializiranega posameznika. Morda bi mu bilo bolje pojasniti, da se je v nekaterih situacijah prav postaviti zase. Z ustrezno mero uvidevnosti bomo vzgojili otroka, ki mu ne bo vseeno, kako se drugi počutijo ob njem, spodbujali pa ga bomo v tem, da ne bo imel pretiranih občutkov slabe vesti, kadar se bo v življenju boril za svoje želje in vrednote.

POHITI!

"No, zdaj se pa že zmigaj! Mi gremo. Če se boš oblekel, greš z nami, drugače boš ostal doma. Ne bomo te čakali!"

»Spotoma, ko boš šel s prijatelji na igrišče, nesi še smeti. Ko se boš vračal, pa pojdi še v trgovino po kruh in jogurt."

Morda so nas celo nehote spodbujali k razmišljanju, da so trenutki v življenju za to, da jih izkoristimo. Čas ni namenjen brezdelju, porabiti ga je treba pametno in učinkovito. Treba je hiteti. Zato so nam zdijo dolgočasje in počasne aktivnosti nesmiselni. Vredni smo le, če svoj čas izkoristimo optimalno. Zato počnemo več stvari hkrati, a nobene povsem predano, pogosto jih ne dokončamo.

Seveda je zaželeno, da znamo v določenih razmerah pohiteti. Tako nam ostane čas za druge aktivnosti ali za dolgočasenje, ki je ključno, če želimo biti v življenju ne le pravočasni, ampak tudi ustvarjalni. Vendar pa posameznik, za katerega je hitenje vrednota, preostali čas zapolni z neko drugo aktivnostjo. Še bolje se mu zdi, če mu v preostalem času uspe narediti več stvari hkrati. Preostali pa morajo za njim dokončati napol opravljeno delo ali ga celo znova opraviti, saj je zaradi hitenja storil preveč napak.

Ali želite vzgojiti svojega otroka v paničnega in hiperaktivnega posameznika?

Morda bi bilo bolje, da ga naučimo pohiteti v situacijah, ko se res mudi. V preostalih situacijah pa bi ga bilo dobro naučiti, kako biti umirjen in preudaren. Tako bo razvijal pozornost in vztrajnost za dokončanje začetih aktivnosti.

Predvsem pa ga poskušajmo odvrniti od pretirane uporabe novodobnih, preglasnih "motilcev" dolgočasja – mobilnih telefonov, socialnih omrežij, neprestane "povezanosti" z drugimi in spletom, da bo razvil primeren občutek za ažurnost. Hkrati se bo znal umiriti in živeti v stiku s sedanjim trenutkom. Razvijal bo čuječnost, ne pa nepotrebne zaletavosti in zbeganosti zaradi izpostavljenosti nepreglednim informacijam na spletu.

DELAJ TRDO!

Nekoč sem si mukotrpno pletje okrog hiše popestril z radiem na baterije in stolčkom. Ko je oče to opazil, je prišel do mene in me pomenljivo vprašal: "Ja, sine, kaj pa delaš?" "To, kar moram – plevem," sem mu odgovoril. Z odločnim glasom mi je dejal: "To pa ni delo! Kar pospravi radio in lepo počepni, potem pa plevi."

S tem mi je (morda celo nezavedno) pokazal, da je nekaj vredno samo tisto delo, ob katerem se človek muči. Delati je treba trdo.

Foto: Pixabay

Če so nam omenjeno lastnost močno privzgojili, v življenju povsem razvrednotimo stvari, za katere se nismo trudili in so nam uspele mimogrede. Dosežki so sicer lahko zelo dobri, vendar jih mi ne cenimo. Ravno tako si zelo težko vzamemo čas za resničen počitek. Tudi na dopustu si prosti čas zapolnimo z veliko opravili, saj se počutimo nekaj vredni samo takrat, ko lahko delamo in naš trud opazijo tudi drugi. Zelo pa nas motijo ljudje, ki se ob resnem delu zabavajo.

Če k delu pristopimo resno in zavzeto, nam drugi pripisujejo požrtvovalnost in odgovornost. Zaradi pretirane delovne vneme pa smo v nevarnosti, da zbolimo, izgorimo in celo sami sebi zmanjšujemo vrednost v trenutkih, ko nič ne delamo.

Ali res želite svojega otroka vzgojiti v garača, ki ne zna uživati življenja?

Ali res želimo, da ga imajo ostali za čudaka? Morda bi bilo bolje, da bi mu ob težavnih nalogah privzgajali delovne navade in vztrajnost. Hkrati pa bi mu dovolili otroškost in razigranost v situacijah, v katerih uživa in najde stik z lastno ustvarjalnostjo. Tako bo znal ločiti delo od zabave in ne bo dolgočasen deloholik, ki si ne dovoli zasluženega počitka.

Uporabite moč svojega glasu tako, da boste sebe in svojega otroka vzgojili v zreli osebnosti z učinkovitimi prepričanji, ki vas bodo v življenju spodbujala, ne omejevala.

Literatura:
Harris, T. & Harris, A. (2000). Ostati OK. Beograd: IP MONO&MAŃANA PRESS.

Več vsebin na spletni strani Tvoje grlo je tvoja moč.