Verica Trstenjak: Za več odgovornosti v času covid-19, tudi v medijih

Prvo je dejstvo, povezano z izvrševanjem in uživanjem naših pravic, in je vezano na to, da človekove pravice niso absolutne (razen izjem, kot npr. prepoved mučenja ipd.). Človekove pravice so omejene s pravicami drugega. Kot pravi slovenska ustava v 15. členu: Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.

Listina EU o človekovih pravicah, ki je v bistvu naša evropska ustava glede naših človekovih pravic. To je v preambuli povedano še boljše: Uživanje temeljnih (človekovih) pravic je povezano z odgovornostmi in dolžnostmi do soljudi, človeške skupnosti in prihodnjih generacij.

Človekove pravice torej lahko izvršujemo samo, dokler ne posežemo v pravico drugega. V primeru trka več pravic je sodišče tisto, ki na koncu presodi o pravičnem ravnotežju. V času epidemije covid-19 sta na eni strani varovanje zdravja in pravica do življenja, na drugi strani pa druge pravice, od varstva osebnih podatkov, pravice zbiranja ipd. Če imamo pravico do varstva osebnih podatkov ali pravico do zbiranja, lahko to pravico izvršujemo le, dokler ne posežemo v pravico drugega, npr. do varovanja zdravja. Tako je Sodišče EU večkrat to izredno poudarilo, npr. glede zbiranja osebnih podatkov letalskih potnikov (zaradi varnosti) ipd. Sodišče EU je v zadevah C‑92/09 and C‑93/09 Volker und Markus Schecke odločilo glede absolutnosti pravice do varstva osebnih podatkov tako: "Vendar pa pravica do varstva osebnih podatkov ni absolutna, temveč jo je treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi."

Poleg tega se omejitve pravic lahko izvajajo le pod strogimi pogoji, kar bom omenila v nadaljevanju. Naj glede varstva osebnih podatkov še opozorim, da že splošna uredba EU o varstvu podatkov v 9. členu omogoča zbiranje osebnih podatkov zaradi varovanja zdravja, npr. v času epidemij. Zato je res, da so omejitve nekaterih pravic, tudi varstva osebnih podatkov, večje kot pred letom 2020, saj tudi epidemij oz. pandemij takrat še ni bilo veliko.

Mnenja Verica Trstenjak: Kam odnaša ustavno sodišče?

Druga pomembna značilnost je povezana z omejitvami pravic. Pravice so lahko omejene le izjemoma. Listina EU o temeljnih pravicah v 52. členu natančno določa pogoje, kdaj je možno pravice omejiti. Ti pogoji so, da mora biti omejitev določena z zakonom, sorazmerna, nadalje pa tudi, da morajo omejitve dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava EU. Pogoj, da so omejitve pravic določene z zakonom, je strog. Glede epidemije covid-19 so osnovne pravne podlage v Sloveniji določene v zakonu o nalezljivih boleznih. Upoštevati je treba, da so ti zakoni, tudi v drugih državah, bili sprejeti že pred časom (npr. v Avstriji zakon o epidemiji). Ustavna sodišča v več državah so presojala, kaj to pomeni in kako podrobne morajo biti določbe v zakonu. Jasno je, da zakoni niso namenjeni določanju vsake konkretne podrobnosti, kot npr. nošenje maske. Zato vlade to urejajo s podzakonskimi akti. A kje je ta meja, je izredno pomembno in občutljivo vprašanje.

Vladam se ne sme omogočiti poseganje v človekove pravice, pa tudi ne onemogočiti urejanja, ki ga je treba urediti s podzakonskimi akti zaradi širjenja virusa. Ali so konkretne vlade presegle mejo, ko so ukrepe določile s podzakonskimi akti, je stvar presoje ustavnih sodišč. Tem je treba zaupati, saj je zaupanje v državne institucije še posebej pomembno v času krize. Ustavna sodišča pa se morajo zavedati svoje družbene, moralne in pravne odgovornosti. 

Sorazmernost je drugi ključni pogoj glede omejitev človekovih pravic. Sorazmernost pomeni, da mora biti ukrep primeren in nujen. Ukrepi, sprejeti v času epidemije covid-19, se zdijo primerni. Ali so res nujni, je odvisno od dejanske situacije v posamezni državi, posebej do števila ljudi v bolnišnicah, saj lahko pride do kolapsa zdravstvenega sistema, zato so ukrepi v določenih primerih lahko tudi nujni.

V tretji pomembni točki naj omenimo še to, kdo sprejema in kdo predlaga ukrepe in pravne akte. Večina pravnih aktov v družbi je sprejetih na podlagi predlogov strokovnjakov. Kakšna je dovoljena hitrost na cesti? Tega ne izračuna minister za promet, ampak omejitve predlagajo strokovnjaki. Kakšen je profil gum na avtomobilih oz. od kdaj so zimske gume obvezne? To tudi predlagajo strokovnjaki in pristojno ministrstvo ali vlada to določi s pravnim aktom. V času epidemije covid-19 pa ukrepe predlagajo zdravniki in drugi strokovnjaki, npr. z Instituta Jožef Stefan. Torej to niso predlogi vlad, saj te predlagane ukrepe le oblikujejo v pravne akte. Zato, ker če ne spoštujemo ukrepov, ne zaupamo zdravnikom in znanstvenikom, ki so se leta šolali, dosegli kariere doma in v tujini, nato pa jih poučuje nekdo brez primernega znanja o tem, kateri ukrepi bi bili pravilni. Zdravniki so med epidemijo največ žrtvovali in so bili predani za dobro vseh. Če v Sloveniji zdravnikom ne zaupamo, odpravimo zdravstvo in medicinske fakultete. In se zanašajmo le na nasvete na Facebooku. Lahko argumentiramo tudi tako, če gremo v skrajnosti. Ker imam občutek, da v Sloveniji argumenti in predlogi znanosti niso dovolj spoštovani.

Naslednji, četrti, pomembni element za razumevanje epidemije covid-19 je spoštovanje sprejetih ukrepov. V zvezi s tem je treba omeniti prostovoljnost, saj se dileme glede te pojavljajo posebej v Slovenji. Do kod seže naša prostovoljnost? Naša prostovoljnost je, da gremo na športno prireditev, kulturno prireditev, letalo, univerzo ipd.  A če tja gremo, moramo spoštovati pogoje, torej predpise, ki določajo, pod kakšnimi pogoji je to možno. Če greste na letalo (kar je prostovoljno), morate narediti osebni pregled in pustiti v hranjenje včasih osebne podatke. To ni več vaša prostovoljnost, ker je to obvezen pogoj. Enako velja, če greste na športno prireditev, kamor ne smete vzeti npr. noža. Enako ne v šolo. Ker tega predpis ne dovoljuje. Tu je razlika oziroma meja, do kod seže vaša prostovoljnost.

Ukrepi nisi sprejeti le zaradi vas osebno, ampak tudi zaradi drugih. Kot je prepoved vožnje pod vplivom alkohola prepovedana zaradi varovanja vaše varnosti in varnosti drugih udeležencev v prometu. Če ne želite testa ali cepljenja proti bolezni covid-19, ste se prostovoljno odločili, da pač ne boste šli tja, kjer se to zahteva. To je Vaša pravica. Kako pa je to v tujini? Moj sin je bil v šoli v Avstriji testiran vsak drugi dan. Kdor se ni želel testirati, je moral zapustiti šolo in se učiti doma. To je bila prostovoljnost v zvezi s šolo in ne, če se boš testiral (ker je test obvezen, če želiš biti v šoli), ampak, ali se boš šolal v šoli ali doma. In če greš prostovoljno na teraso restavracije na Dunaju, moraš obvezno pokazati test PCT (v Avstriji je to GGG) in potem še pri mizi izpolniti formular z imenom in priimkom ter telefonsko številko. Tudi meni to osebno ni všeč, a je to potrebno za zdravje vseh in za razbremenitev zdravstvenega sistema. Lahko pa se prostovoljno odločiš, da tega ne narediš in ne greš v lokal.

Tudi ni prostovoljnost, da zapustiš stanovanje, če si okužen s koronavirusom, ker je to s predpisi omejeno. V Avstriji so bile osebe, ki so zapustile stanovanje v času, ko so bile okužene s koronavirusom, na sodiščih že kaznovane. Ker je sodstvo učinkovito, pravna država deluje. In ljudje zato spoštovanje predpisov jemljejo resno in odgovorno: zaradi sebe in zaradi drugih. Prostovoljno je, da greste v ZDA, a če greste, se morate obvezno cepiti, ker drugače trenutno nimate vstopa. In na koncu naj omenim še o cepljenju kot o petem pomembnem dejavniku epidemije covid-19. Dokler je cepljenje priporočljivo, je naša osebna moralna in družbena odgovornost, da ne gledamo le na svoje osebne interese, ampak tudi na soseda, prodajalko, šoferja, gasilce, policiste, učitelje, zdravnike, sodnike, uradnike in politike itd. Če smo učitelj, imamo odgovornost še do otrok, če smo v zdravstvu pa do pacientov. Upoštevanje nasvetov zdravstvene stroke je naša osebna odgovornost do našega zdravja in zdravja drugih. Le tako bo družba lahko delovala.

Če je nekaj predlagano na Švedskem, v Avstriji in Sloveniji, je rezultat takšen: na Švedskem se ukrepi spoštujejo tudi, če so le predlagani (npr. nošenje mask). V Avstriji to praviloma ni dovolj. Ko so ukrepi v Avstriji pravno določeni, pa jih družba spoštuje. V Sloveniji samo predlagani ukrepi ne pomenijo nič. Ko so pravno sprejeti, pa iščemo razloge, kako jih ne bi spoštovali. To velja na vseh področjih. In zato je na Švedskem samo na podlagi priporočila cepljenih več ljudi, kot je povprečje v EU, v Slovenji pa skoraj najmanj, saj priporočil ljudje ne upoštevajo, ker ne zaupajo v institucije. To ni samo nezaupanje politiki, to je nezaupanje stroki in znanosti, torej zdravnikom, strokovnjakom z Instituta Jožef Stefan ipd., ki jih ceni ves svet.

Kaj si želi nekdo, ki je bolan oz. ima celo neozdravljivo bolezen? Zdravilo, cepivo. Moj sin ima hude alergije, želi si zdravilo ali cepivo, da bi lahko živel normalno življenje. Če bo cepljenje obvezno, bo v več državah EU, ne le v Sloveniji. In da so cepljenja lahko obvezna v primeru določenih nalezljivih bolezni, je že odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Ker je treba varovati pravice vseh, konkretno zdravje in pravico do življenja vseh, ne le tistih, ki vidijo le svoje pravice. In delodajalci so tisti, ki določijo tudi pogoje za opravljanje dela. Ti pogoji ne smejo biti diskriminatorni (npr. vera in primer nošenje muslimanske rute na delovnem mestu) in ne smejo nesorazmerno in brez zakonskih podlag posegati v človekove pravice. Vsak pa se sam prostovoljno odloči, kje se bo zaposlil: ali tam, kjer bo moral nositi uniformo, ali tam, kjer bo moral nositi masko ali spoštovati še druge omejitve. A kot rečeno, osnovne zakonske določbe za omejitve v Sloveniji imamo. Ali so ustrezne, na koncu presoja ustavno sodišče, in na ravni EU,  izjemoma, lahko tudi Sodišče EU.

Novice Trstenjakova: Kršitve je treba odpraviti, dokumente vrniti

Kljub temu je v zvezi s cepljenjem treba povedati, da je en del populacije dejansko v skrbeh. Tudi sama sem osebno skeptična do cepljenj, a zaupam znanosti, in na koncu sem presodila, kaj je koristneje zame in za skupnost. A skeptike je treba nagovoriti na njim razumljiv način. Tisti, ki cepljenju nasprotujejo le iz razloga, ker nasprotujejo vladi, ne glede na to, za katero državo gre, te bo težko prepričati z argumenti stroke. A tiste "anticepilce", ki so tudi proti drugim vrstam cepljenj, je treba nagovoriti. A prav tako ta skupina mora vedeti, da bodo lahko zaradi necepeljenja deležni omejitev po celem svetu, ne glede na to, kakšna vlada je v državi, in da na koncu ti ljudje ne bodo mogli niti na dopust v najljubšo državo, npr. Hrvaško, ali kot trenutno že velja za ZDA. Tudi če želiš v nekatere države, se moraš cepiti proti rumeni mrzlici. In v Avstriji s 1. oktobrom brez cepljenja ne bo mogoče več na športne in kulturne prireditve.

In zato lahko države, kjer so se ljudje prostovoljno cepili v visokem odstotku, odpravljajo vse omejitve, tudi Švedska. Ta omejitev ne odpravlja zato, ker ni bilo ukrepov, ampak zato, ker so ljudje spoštovali priporočila stroke (zdravnikov) in tako dosegli 70-odstotno precepljenost. Države, ki so dosegle visoko precepljenost, so dokaz, da le s cepljenjem lahko premagamo krizo, če ne želimo imeti kolapsa države, predvsem zdravstva. Vloga medijev je, da to pravilno, objektivno in uravnoteženo predstavijo tudi slovenski javnosti.

Pri tem pa je treba poudariti odgovornost stroke in uradnih organov, ki potrjujejo zdravila in cepiva. Tu mora biti zagotovljena največja varnost, da se izognemo tragičnim dogodkom, celo s smrtjo, kot pred časom v Sloveniji in drugih državah. Tukaj ima pomembno vlogo tudi pristojna evropska agencija, ki mora delovati tako, da bomo imeli zaupanje v potrjena cepiva vsi, tudi skeptiki. Seveda je tudi tu razmerje med dvema vrstama nevarnosti: cepljenjem ali boleznijo. A zdravila morajo biti varna, le takrat so lahko na trgu. Upam in želim, da ne bi bilo ljudi, ki bi se podredili ukrepom le zaradi dopusta, ampak ker zaupajo znanosti, ker imajo osebno odgovornost tudi do zdravja svojega soseda, prodajalke, policista …

Ker če postelj na intenzivni negi ni več, jih ni in jih ne bo za tiste, ki jih nujno potrebujejo zaradi raka, operacije kolkov, odpovedi srca, zaradi prometnih nesreč ipd. To velja tako v Sloveniji kot drugod. In cepljeni proti bolezni covid-19 praviloma ne pristanejo bolnici. Postelje zasedejo v pretežnem delu necepljeni. S cepljenjem torej poskrbimo, da bodo postelje v bolnicah na razpolago vsem tistim, ki jih potrebujejo zaradi bolezni covid-19 ali drugih bolezni. In pomagamo zdravstvu, ki je že preobremenjeno. Da med nami ne bi bilo ljudi, ki vzgajajo otroka, da je spoštovanje obveznih in z znanostjo podkrepljenih ukrepov, prostovoljno. Zakaj bi potem mladi hodili v šole in študirali in bili zdravniki, znanstveniki … Saj znanja nihče ne upošteva. Več takih prispevkov bi pričakovali tudi v medijih.

In da se vsi zavedamo, da se vaša pravica konča tam, kjer se začne moja. Naj nas torej to ne razdvaja, ampak povezuje, saj imamo vsi enake možnosti. In upam, da bomo Slovenci in Slovenke med sabo imeli takšne odnose, da bomo vozili po cesti s hitrostjo 30 kilometrov na uro, ko bo pred nami znak, ki bo zahteval priporočeno hitrost 30. Ker skrbimo za svojo varnost in varnost drugih. In ne, da bomo v primeru obveznega prometnega znaka, ki omejuje hitrost na 30, zahtevali odstop politikov, ki so to omejitev (zaradi varnosti vas, nas in naših otrok) uveljavili. Ko bomo šli v Gradec v Avstrijo, pa bomo vsi vozili 30, ker so tam take omejitve obvezne. Ker nam je mar za druge. Bodimo človek človeku ne le, ko gremo na dopust, ne le zaradi predpisov, bodimo človek človeku tudi doma, vedno, ker smo ljudje.

Novice Verica Trstenjak prejela visoko avstrijsko odlikovanje

Novice Pravnici Verici Trstenjak nagrada za izjavo leta