Užaljeni Veselinovič, mrtvi Meško in diskriminirani Zorčič

Zorčič državni zbor zdaj vodi za koalicijo prejšnje vlade Marjana Šarca, ki je ni. Šarec pa obstruira delo parlamenta z razlago, da ima večino, a ga manjšina onemogoča, zaradi česar imajo Zorčič in njegovi nepovezani poslanci premalo vpliva. A to je le Šarčeva predstava za javnost. Ko se dogaja kaj pomembnega, so iz LMŠ zraven. Kot so bili v petek na kolegiju, ko je Zorčič predlagal, da bi državni zbor o njegovi odstavitvi, ki so jo zahtevali iz vladne koalicije, glasoval na izredni seji zbora, ki bo prihodnji teden.

Zorčič kot simbol diskriminacije prestopnikov

Datum odločanja, ki ga je ponudil Zorčič, so iz koalicije zavrnili. Odstavljanje bo verjetno na redni seji, ki bo teden pozneje. Zorčič se ni dogovoril s koalicijo, ko je predlagal datum. Pri datumih glasovanj je to pomembno. Da bi ga odstavili, mora biti za to večina vseh poslancev in tisti dan morajo biti vsi ti tudi v parlamentu. Sicer bi predlog še drugič padel. Kar bi Zorčiču zanesljivo ugajalo. Zorčič je, ko so ga zavrnili, zaigral presenečenje in namignil, da koalicija morda nima dovolj glasov, da ga odstavi. 

Foto: STA ,

Predsednik državnega zbora je formalno drugi najpomembnejši politik države. Državni zbor pa vodi v imenu štirih poslancev prestopnikov, ki so brez stranke in volivcev.

V zgodovini države se še nikoli ni zgodilo, da bi takšni imeli svojega predsednika državnega zbora. Da živimo v precej norem času, pa pokaže tudi dejstvo, da največja opozicijska stranka LMŠ Marjana Šarca obstruira državni zbor z razlago, da so ti prestopniški poslanci diskriminirani pri delu v odborih in vodilnih funkcijah v državnem zboru. Simbol te diskriminacije je lahko kar Zorčič kot predsednik državnega zbora.

Tudi sicer smo priče nenavadni logiki, ki ne prenese matematičnih preverjanj. Iz Šarčeve LMŠ trdijo, da imajo večino. Hkrati pa obstruirajo državni zbor z razlago, da jih manjšina pri glasovanjih onemogoča. Kako lahko manjšina preglasuje in onemogoča večino? Tako so to zatrdili:

 
Matematično nenavadne trditve, kako manjšina preglasuje večino in da je diskriminiran tisti, ki ima preveč, za politiko niso neobičajne.

K politiki spadata propaganda in tudi lažno predstavljanje dogajanja. Priče smo mu tudi pri spopadu o tem, kdo obvladuje in zlorablja medije, ki so v državni lasti. Zorčič, Janja Sluga, Branislav Rajić in Jurij Lep so se z vladno koalicijo razšli tudi ob vprašanju, ali vlada sme tiskovni agenciji (STA), ki ji zagotavlja denar za delovanje in je v celoti v njeni lasti, tudi gledati pod prste ali pa to smejo le nadzorniki, ki so jih nastavile prejšnje levosredinske vlade.

Opozicija trdi, da vlada nima nobenih pravic nadzora in da mora le dati denar. Vlada pa noče biti le denarnica.

Ker bodo najpozneje čez leto volitve, so dileme eksplozivne. Mediji imajo vpliv na rezultat.

Ko se urednika vrže na cesto in poniža

Ko so z leve v preteklosti prevzeli oblast, so storili precej več, kot le zahtevali pravico do nadzora: na vrh STA so nastavili svojega direktorja Bojana Veselinoviča. Pred tem podpisnika znamenite peticije 571 proti Janezu Janši. Veselinovič je takoj zamenjal odgovornega urednika Boruta Meška. Tako je spremenil uredniško politiko tiskovne agencije. Bolj v levo. To je običajno. Se dogaja. Nekdanjega urednika pa je potem še odpustil. Ga ponižal do konca. Vrgel na cesto.

To pa ni običajno. Prizadene. Tudi družino. Otroke. Urednik in novinar Meško je kmalu za tem zaradi hude bolezni umrl. Zaradi raka. Sodni spor, ki ga je Meško sprožil proti Veselinovičevemu odpuščanju, se niti še prav začel ni, ko je vse skupaj ustavila smrt.
 
Zgodba je primer zlorabe oblasti za podrejanje medijev. O tem, da se to v naši državi ne sme početi, zadnje mesece pišejo v tujih medijih in pred tem nas svarijo evropske oblasti. Predčasne menjave urednikov in potem odpuščanja nekdanjih urednikov zaradi političnih razlogov v medijih, ki so v državni lasti, so škandal. Zdajšnja koalicija zadnje leto v medijih, ki so v državni lasti, ni predčasno zamenjala in odpustila nobenega urednika. Se je pa v preteklosti to pogosto dogajalo. 

Podoba, ki razkriva tudi lažnivo propagando v tujini, kdo v medijih zlorablja oblast, da bi si zagotovil nepošten vpliv, se je dodatno prikazala, ko je direktor STA Bojan Veselinovič napovedal celo tožbe, ker sta mu šef Ukoma Uroš Urbanija, ki je bil nekoč sodelavec Meška na STA, in premier Janez Janša (SDS) pripisala krivdo za dogajanje, ki se je končalo s smrtjo novinarja Meška.

Novice Janša Veselinovičevo tožbo vidi kot priložnost za sodni epilog

Veselinovič trdi, da ko je odstavljal in kmalu za tem med bolniško odsotnostjo odpuščal Meška, ni vedel, da bo ta hudo zbolel in že čez nekaj mesecev umrl.  Da bo Meško v nekaj mesecih umrl, Veselinovič res ni mogel vedeti. Nihče ni.

A to ne spremeni dileme odgovornosti, zakaj je po tem, ko je zamenjal urednika, šel v odpuščanje odstavljenega. V ponižanje urednika in novinarja. Kar je storil Veselinovič, je bilo sporočilo celotni novinarski skupnosti, da je nevarno biti nazorsko blizu desni opoziciji in kritičen do vlade. Ostaneš brez funkcije urednika in potem te vržejo še na cesto. 

To je pomembno, ker smo pred volitvami, ki bodo najpozneje čez leto. Pa tudi, ker smo ta teden v Tarči, ki je bila posvečena konfliktu o nadzoru in financiranju STA, spremljali, kako je voditeljica Erika Žnidaršič prepričevala ministra za kulturo Vaska Simonitija, v studiu pa je bil tudi Veselinovič, da so dobri novinarji le tisti, ki so do vlade kritični. A pri Borutu Mešku, ki je bil ob položaj, ko je bil kritičen, Veselinovič pa ga je še odpustil, sta Žnidaršičeva in njena ekipa molčali. Te zgodbe niso odprli. In ničesar niso očitali Veselinoviču.

Njihovo sporočilo je bilo zaradi tega, da so dobri le nazorsko levi novinarji, ki so kritični do desne vlade. Takšni, ki Simonitiju s podvprašanji ne pustijo dokončati nobenega stavka. Za nazorsko desne, ki so kritični do leve vlade, pa je prav, da so na cesti brez služb. Veselinoviča se ničesar ne vpraša.

Kul madžarska logika.

Ta vtis pristranskosti in aktivizma se je še okrepil, ker so se pred tem v Tarči njihovi novinarji čudili, zakaj so iz vlade v preteklosti postavljali vprašanja o lanskem obsežnem poročanju tiskovne agencije o Zlatanu Čordiću. Pri tem pa so v Tarči zamolčali pomembno dejstvo, da Čordić ni le umetnik. Je tudi politični aktivist, ki je v času kampanje pred evropskimi volitvami javno propagiral kandidata LMŠ, in velik vstajniški borec proti vladi Janeza Janše, maskam in Natu, ki so ga lani močno promovirali tudi na javni televiziji. Na protestih je celo poskušal nasilno onemogočiti delo snemalcu Nove24TV, ker ta medij protestnikom ni naklonjen. Ker ni njegov. Kot sta STA in RTVS. 

To ni nepomembno. Podobno logiko smo na javni TV slišali tudi od Anisa Ličine, ki se zadnje čase na javni TV ne pojavlja več kot predstavnik politkolesarskih protestnikov. V Avstriji so ga aretirali. Zaradi švercanja droge.

Nadzorniki STA  (pa tudi RTVS) so večinsko iz strank leve sredine. In ti so v obeh medijih nastavili direktorje in urednike. Ali bi to lahko kaj vplivalo na obsežno pozornost teh medijev aktivistom proti vladi, pa se ne sme kaj veliko preverjati, bi lahko sklepali po sporočilih Tarče. 

A za verodostojnost poročanja je vedno pomembno, da novinarji ne izpustijo pomembnih dejstev. Tudi o medijih, v katerih delajo. Kot so lani, ko so poskušali diskreditirati vladne nabave respiratorjev, v Tarči gledalcem pozabili predstaviti pomembno dejstvo, da je glavni strokovnjak, ki je bil pred kamerami, Rihard Knafelj, pred tem pisal predvolilni program za LMŠ.

To so neodvisni strokovnjaki le za Kul medije.

Novice Razkrivamo: Je Knafelj navijal za dobavo smrtno nevarnih ventilatorjev? #foto

Na RTVS tako dramatično, kot je Veselinovič zadnje desetletje, sicer niso ravnali. Nekdanji generalni direktor Igor Kadunc, ki je imel precej težav, da se je pred prejšnjimi volitvami predčasno znebil odgovorne urednice Jadranke Rebernik, ki ni bila dovolj na liniji levice, ni storil, kar je Veselinovič. Rebernikove ni odpustil.

Več o tem političnem odstavljanju si lahko preberete tu: Zakaj je Kadunc z drugim poskusom odstavitve Rebernikove čakal ves mesec.   

Kadunc, ki se mu je medtem iztekel mandat, je ravnal bolj modro, čeprav po poklicu ni novinar kot Veselinovič. Razumel je, da so stvari, ki jih, ko imaš moč, ne smeš storiti za politične stranke. Metanje na ulico prejšnjega urednika medija zaradi nazorskih razlogov je napaka, ki sramoti vse.

Tudi če se ne bi končalo s hudo boleznijo in smrtjo, kot se je v primeru Meška. Zaradi smrti je le še bolj očitno in boleče. 

NPU kot Udba

Nikakor pa takšne zlorabe niso značilne le za dogajanje v medijih, ki so tako ali drugače v državni lasti, kar je ob RTVS in STA tudi Siol.

Povsod so.

Kako široke so zlorabe, se je ta teden pokazalo, ko so tožilci zavrnili sodelovanje v igri politične policije, ki jo je nekoč v preplačani stavbi prijatelja Igorja Jurija Pogačarja ustanovila Katarina Kresal (LDS) in poimenovala za nacionalni preiskovalni urad (NPU). Zavrnili so pregon dveh politikov.

Takšni uradi po svetu preganjajo kriminalce, podatke pa zbirajo, da bi jim krivdo dokazali na sodiščih.  

Pri nas pa je NPU od ustanovitve zaslovel predvsem po preganjanju desnih opozicijskih politikov za diskreditacije v medijih. Do sodišč niti pride ne. Ker cilj niso sodišča. Cilj je propaganda. S tistim, kar ti "preiskovalci" ponujajo, pa še tožilci nočejo nič imeti.

Matej Tonin (NSi) in Žan Mahnič (SDS) sta, ko sta še vodila komisijo za nadzor obveščevalnih služb v času prejšnje vlade Marjana Šarca, preverjala zaposlovanje lepe Nataše in udbovsko izvedeno odstavljanje zahodnemu zavezništvu Nato naklonjenega poveljnika sil slovenske vojske Mihe Škerbinca s pomočjo vojaške obveščevalne službe, kar je odredil Karl Erjavec.

S preiskavami NPU so se nekdanjemu predsedniku in podpredsedniku komisije za nadzor obveščevalnih služb iz vlade maščevali, ker sta opravljala vlogo, ki jo opozicija mora. Poskušali so ju diskreditirati.

Foto: STA ,

Tonina so policisti večkrat zaslišali, ker bi naj prišlo do izdaje skrivnosti države, ko je državni zbor potrdil v največjem delu zaupno poročilo o preverjanju nadzorne komisije, kako so mediji na Hrvaškem in v Srbiji lahko objavili posnetke več pogovorov arbitra Jerneja Sekolca in predstavnice zunanjega ministrstva Simone Drenik v času vlade Mira Cerarja (SMC).

Teh pogovorov sploh ne bi smelo biti.

NPU je zaslišala tudi Mahniča v povezavi z nadzorom vloge vojaške obveščevalne službe pri odstavljanju Škerbinca. Podrobnosti z zaslišanja Mahniča so takoj scurljale na portal Necenzurirano za diskreditiranje tega politika, ki je danes sekretar za nacionalno varnost v vladi Janeza Janše.

Z Mahničem je na zaslišanju govorila Tina Pahor, ki je nekoč sodelovala pri medijsko odmevnem preiskovanju Andreja Širclja, ko je današnji finančni minister pred šestimi leti še vodil opozicijsko komisijo za nadzor proračuna. Takrat so preiskovalci NPU na sedežu SDS neuspešno poskušali zapleniti kar celoten strežnik z vso elektronsko korespondenco stranke. To so jim onemogočili odvetniki stranke. Kot pri Mahniču bi pozneje podatki najbrž scurljali k necenzuriranim novinarjem in medijem.

Pred volitvami, denimo.

Pravna posledica preiskave Širclja je bila, da je tožilec Boštjan Valenčič na koncu zavrgel kazensko ovadbo proti Širclju. Ta teden so tožilci enako storili v primeru preiskav proti Mahniču in Toninu.

Novice Nova24TV: Tožilstvo zavrglo kazenski ovadbi zoper Tonina in Mahniča

In s tem še okrepili vtis, da je nekaj narobe, če se NPU namesto s kriminalci kar naprej ukvarja z desnimi politiki.

Ali nismo politične policije (UDBE, SDV) poslali na smetišče zgodovine pred 30 leti, ko je bila z nastankom samostojne države ukinjena diktatura?

Ste zadnje leto v največjih medijih v državi poslušali zgodbe, kako si SDS podreja NPU in policijo?

Odločitev tožilcev ta teden jasno kaže, da si jih je podredil nekdo drug. In ju tudi zlorabljal.

Z Veselinovičem in metanjem pokojnega Meška na ulico so si nekoč tudi STA.

Prav je, da se vse ve.