Četrtek, 12. 5. 2016, 16.17
8 let, 4 mesece
Tožite ministre za odškodnine!
Skoraj 13 tisoč slovenskih bolnikov tenutno čaka na prvi pregled pri specialistu dalj časa, kot je strokovno še dopustna čakalna doba.
To pomeni 13 tisoč očitnih (in vsem na očeh) "zdravstvenih napak" (angl. medical error – bolniku škodljiv postopek zdravljenja, ki je doktrinarno, organizacijsko ali izvedbeno neustrezen). Število teh nedopustno čakajočih bolnikov se je v zadnjem letu povečalo za 72 %.
Vsak od 13 tisoč napačno zdravljenih bolnikov bi bil upravičen v primeru škode (ki se pri mnogih od teh nedvomno zgodi) zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja tožiti ministrstvo za zdravje, ki drži škarje in platno slovenskega javnodržavnega zdravstvenega sistema. Ali pa bi v imenu oškodovanih varovancev morali tožiti varuhi pacientovih pravic, saj se vsa ta škandalozna nestrokovnost dogaja tudi pred njihovimi očmi.
Realno gledano, pa je zaradi vse prej kot neodvisnega položaja varuhov to škandalozno, zdravstveno škodljivo čakanje 13 tisoč bolnikov (od prek 120 tisoč čakajočih na prvi specialistični pregled) predvsem poslovna priložnost za odvetnike.
Naklepna škoda bolnikom – denar zavarovancev v roke ministra Mramorja
Naklepnega povzročanja škode bolnikom dobremu odvetniku ne bo težko dokazati. Lansko leto je imel ZZZS 30-milijonski presežek. Gre za denar zdravstvenih zavarovancev, katerih 13 tisoč mora kljub rednemu (in presežnemu) plačevanju prispevkov strokovno nedopustno dolgo čakati v vrsti, ker - ni dovolj denarja.
A ministrstvo se presežku vplačanih prispevkov navkljub ni odločilo, da bo s tem denarjem ravnalo kot skrbnik zdravja bolnikov in plačalo nujno potrebne preglede. Namesto tega se je ministrstvo raje prepoznalo kot lastnik državnega kapitala (bolnišnic) in je s preusmeritvijo denarja v bilance bolnišnic obvarovalo ministra Mramorja, ki je sicer dolžan pokriti izgube državnih podjetij. Osebni denar zdravstvenih zavarovancev torej namesto za njihovo zdravje ministrstvo raje vtakne v malho finančnega ministra. Če ni to naklepno povzročanje škode bolnikom!
Letos se ista zgodba ponavlja, le da bo šlo za številke blizu 50 milijonov. A ministrstvo za zdravje bo raje kot bolnike pred nedopustno zdravstveno škodo spet (za)ščitilo ministra Mramorja pred slabo voljo zaradi neizravnanih računovodskih bilanc. Kako obzirno do gospoda ministra! In kako brezobzirno se na tem primeru kaže konflikt interesov, ki ga ima ministrstvo za zdravje kot lastnik državnega kapitala (bolnišnic) in kot skrbnik za zdravje državljanov.
Ministrstvo v svoji dvojni (konfliktni) vlogi avtokratsko arbitrira in državljani ne morejo nič, če se odloči v njihovo škodo in v korist finančnega ministra – in to celo z denarjem zavarovancev, da je zgodba še bolj cinična.
Naj država začuti temne radosti lastništva
To je seveda nedopustno. In iztožljivo. Minister za zdravje je v našem, avtokratsko zasnovanem zdravstvenem sistemu nekakšen generalni lastnik in direktor vseh bolnišnic. Prek nadzornih svetov, ki so v rokah politike. Če ne razumejo, da denar zavarovancev, ki ga je premalo že za kritje njihovih nujnih potreb, ne morejo mimo njih preusmerjati k ministru Mramorju, bi jih morali na to opozoriti odvetniki z odškodninskimi tožbami za svoje kliente – bolnike.
Zdravstvena napaka zaradi nedopustnega preseganja čakanja na pregled je zelo lahko dokazljiva. Zato bi bil čas, da se aktivirajo odvetniki in poiščejo svoj tržni izziv. Ministrica se je že velikokrat javno pohvalila, da ji nihče nič ne more, ker lahko kot (nekdanja) upokojenka vsak hip prestopi nazaj v upokojenski status. Vsak mesec na ministrstvu je zanjo torej samo finančni plus – odvetniki pa bi z odškodninskimi tožbami lahko pokazali, da se lahko plus spremeni tudi v minus. V tej državi bi moral kdo že enkrat začutiti, da ima lastništvo, tudi državno, lahko tudi svojo temnejšo plat, ki se ji reče odgovornost za posledice neprimernih in škodljivih odločitev.
Škodljiva sistemska avtokracija
Vloga ministra za zdravje je v našem sistemu tako avtokratska, da je to smrtno nevarno že za njega samega, kaj šele za slovenske bolnike. Minister je šef vseh bolnišnic (izvajalcev), skrbnik zdravstvenih pravic bolnikov in hkrati regulator enih in drugih. To je avtokracija, ne glede na to, kdo je na položaju. In hkrati neznosen konflikt interesov, v katerem človek ne more dobro delati, ne da izgubi pamet. V tem sistemu ZZZS ni zavarovalnica, ampak samo finančni urad, ki mora pri svojih nakupih slepo ubogati politiko, torej zdravstvenega ministra.
Gospod Fakin se sicer lahko (in rad) pohvali z milijardami na svojih (pretočnih) računih, ampak to je podobno, kot bi se Posavci ali Prekmurci hvalili s kubiki vode, ki teče mimo njih. V resnici pa o vsem odloča politika, tista politika, ki vsaka štiri leta od mene pridobi glas na podlagi dovtipov o partizanih in domobrancih. In tista politika, ki na najbolj usmrajen način izkorišča naš državljanski strah, da zunaj demokracije na naših tleh takoj vznikne medčloveško klanje.
Zaradi tega (upravičenega) strahu državljani ob vseh zlorabah demokratične tehnologije še vedno odkrito in fizično ne popljuvamo očitnih političnih goljufov, ki se ravno zaradi zavesti o nujnosti in nedotakljivosti demokracije najraje skrivajo znotraj struktur demokratičnega kolesja. In med drugim tudi dajejo navodila ZZZS, kaj jaz kot zdravstveni zavarovanec potrebujem.
Zato naj vsaj dejstvo, da se vsem na očeh dogaja politično zavestna produkcija zdravstvenih napak, zdrami odvetnike, da ustrezno, v dobro svojih klientov in lastnih poslovnih računov, ukrepajo. Ali pa smo res vsi ovce.
9