Temna snov

In to na edini mogoči način – tranzicijske politike, ki so imeli izkušnjo z vodenjem politike v dveh sistemih (zato so volivcem ves čas shizofreno govorili o reformah, ki si jih niso znali niti zamisliti, kaj šele izvesti), smo volivci zamenjali z novinci, ki trenutni sistem in njegove zakone jemljejo kot edinega mogočega in (do)končnega.

Lastnost teh političnih novincev je, da nimajo več ideje o prehodu iz starega v nekaj boljšega, ampak se osvobojeni tranzicijskega bremena in krivd zgolj držijo pike zakona, ki so ga podedovali, ko so se zavihteli na svoj politični položaj.

Tranzicijski politiki so dvomili, novi pa …

Tranzicijski politiki so o mnogo od zakonskih vejic in pik namreč dvomili, ker so poznali njihov učinek iz prejšnjega sistema. Zato so dopustili možnost, da zakoni niso najboljši, in v negotovosti pogosto raje zamižali, kot vse izpeljali do konca. In neredko, vsaj za dober vtis, za mnenje spraševali praktike in strokovnjake, da ne bi bilo katastrofe.

Vsaj toliko časa, dokler zakonov ne bi spremenili in uskladili z realnostjo. A dejstvo je, da tega naši tranzicijski politiki četrt stoletja niso bili zmožni narediti, ampak so ves ta čas le nemočno stokali o lučeh na koncu predorov in o idealih, ki jih bo treba formalizirati, ko minejo naslednje volitve. Ob svetem Nikoli.

Tranzicija je zdaj nepreklicno končana

Zato se je slovenski narod po četrt stoletja tranzicijskega cincanja in zaostajanja za odločnejšimi sosedi odločil, da s tranzicijo opravi tako, da odpihne nesposobneže, čeprav za (ne ravno majhno) ceno, da bo na njihovo mesto naplavilo povsem naključne in komaj povprečno razgledane in (ne)sposobne novince. Njihova edina kvalifikacija je bila njihova osebna potreba, da v tistem volilnem poletju nekaj naredijo s svojimi, do tedaj ne ravno bleščečimi kariernimi potmi.

Potem so se iz vzhičenja, da jim je karierna loterija uspela, oklenili vsake pike zakona, ki so ga priposestvovali z volitvami – kdo bi jim zameril. A prav zato mora biti vsem drugim čim prej jasno, da je tranzicija zdaj nepreklicno končana. Če nam je prav ali ne.

Tranzicijska politična romantika o reformah in spremembah na bolje je izgubila smisel. "Grda realnost," ki so jo tranzicijski politiki z občutkom krivde v glasu vsaj posredno priznavali s povesticami o lučeh na koncu predorov, je s prihodom novih politikov postala normalno, zapečateno stanje.

Z vsemi slabimi zakoni, družbenimi strukturami in obredi odločanja vred. Vseh teh neizvedenih strukturnih premikov na bolje zdaj nihče v družbi, že zaradi obrambe pridobljenih položajev, ne bo več dovolil premikati niti za ped. Če ne drugi, za to poskrbijo bataljoni in divizije odvetnikov, ki so se bolj od vsega razmnožili v tranzicijskem času.

Ne obsojajte ljudi, ki se oklepajo stolčka

Mnogo državljanov ob šokantnem potranzicijskem spoznanju, da je bistvenih družbenih sprememb konec, ni navdušenih, pravzaprav je marsikdo v zadnjem letu zdrsnil v stanje blizu depresije. A ostaja dejstvo, da so na vseh področjih novi politiki priposestvovali status quo, ki se ga oklepajo, ker na ta način minimizirajo tveganje za svoje politične kariere.

A ne obsojajte ljudi, ki hočejo obdržati srečno pridobljene službice, zahvalite se raje tistim, ki so četrt stoletja obljubljali luči v predorih in ob tem nič premaknili. Od novih politikov pa ne pričakujmo, da bodo hoteli karkoli drugega, kot ostati na oblasti. Kar je povsem legitimno in v državah, kjer večina ekonomije teče mimo politike, celo blagodejno za stabilen razvoj.

Pri nas pa ta status quo ne daje upanja na bolje. Slabo razvojno izhodišče Slovenije bodo novi politiki zgolj cementirali in v skrbi za svoje položaje še bolj do pike izpolnjevali zakone, čeprav dokazano neučinkovite, in vztrajali pri vseh podedovanih zakonskih vejicah in pikah in jih popravljali kvečjemu zaradi sprotnih pravnih mnenj in odločb sodišč. Na razvojne družbene premike zato raje pozabite.

Neizobraženi in neizkušeni na najodgovornejših položajih

A to je pravzaprav normalno stanje politike. Tranzicijska romantika in iluzije strokovnjakov, da ima tisti, ki ve več, tudi več vpliva, so preteklost. Današnja realnost je, da politiko vedno bolj krojijo nevešči vrhovi političnih strank, ki neizobražene, neizkušene in v ničemer vešče posameznike nastavljajo na najodgovornejše položaje v državi.

Osrednji državni klinični center s polmilijardnim obratom lahko pri nas vodi praktično kdorkoli. Ne glede na mednarodne standarde, ki močno priporočajo specifično (za vodenje bolnišnic) izobražene voditelje z vsaj desetletnimi izkušnjami v podobnih ali za velikostni razred (do petkrat) manjših zdravstvenih sistemih.

A realni potranzicijski status quo je točno tak, kot je bilo zatečeno stanje politične kulture na dan, ko smo volivci z izvolitvijo SMC ustavili tranzicijo, ker smo imeli dovolj.

Upravičeno. A novi obrazi bodo priposestvovani status quo v prihodnjih letih samo še bolj zakonsko zaščitili in izostrili, da bo depresija zajela tudi tiste državljane, ki se zdaj s psihološkimi manevri zanikanja še vedno tolažijo, da so spremembe na bolje še vedno mogoče.

Niso, tranzicija je končana, razumimo že enkrat! Sami smo to hoteli in storili na volitvah, kaj pa nam je drugega preostalo?

Zato se bodo zdravstvene milijarde, ki se zdaj obračajo brez vidnega gospodarja (a vsi vemo, da se v tej družbi niti sto tisočakov ne obrne naključno), še naprej vrtele v nedosegljivem, od svetega duha zaščitenem vakuumu (splošnih in drugih dogovorov in mrež), kot bi opazovali rotacije kakšnega oddaljenega planeta.

Vlada bo trdila, da nima nikakršne vloge

Vlada pa bo, tudi ko bodo njeni politkomisarji na vseh odločilnih družbenih položajih, še naprej trdila, da pri vrtečih milijardah in črnih luknjah nima nikakršne vloge in odgovornosti.

Kot nima vloge pri delovanju slabih in manj dobrih bank in njihovih dokapitalizacijah, kjer se prav tako vrtijo milijarde v nedosegljivem vakuumiranem vesolju. Ko gre za patološka dogajanja v državnih ustanovah, vlada kljub svoji politkomisarsko vodeni politiki nima pristojnosti in ni udeležena. Kaj pa, če je vse res?

Kot da vlada ne bi vedela, kako težko priznanje z zanikanjem svoje vpletenosti v največje zgodbe te države pravzaprav izreka. Kdo je torej tisti? Kaj je temna snov Slovenije, ki je nihče ne vidi in še manj obvladuje, a hkrati njena orjaška gravitacija vrti milijarde državnega denarja v nikomur razumljivih spiralah proti ponikalniškim črnim luknjam?

V te luknje pravzaprav izginjajo naš razvoj, zaposlitve, perspektiva naše mladine, naše pokojnine, prihodnost celotne države. Kljub temu ni fizika, ki bi z gravitacijskimi formulami vsaj približno lociral nevidno težišče, okoli katerega v nedogled plahuta nemočna Slovenija kot naglušni netopir.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.