Slovenski pokol brez motorke

Najprej pojasnilo: moj zapis ne govori o zdravniku Radanu iz mesa in krvi, ker o njem osebno ne morem zapisati drugega kot opažanje, da se je človek zapletel v zelo čudno medijsko-kriminalistično zgodbo. To je celo sam skonstruiral in izzval, saj se je vse skupaj začelo z njegovo "samoprijavo", ki je doživela odziv šele po več poskusih pri različnih ljudeh v UKC.

Kriminalistično-medijski pojav Posledično je Radan postal kriminalistično-medijski pojav, sploh po izjavi, da uboja pacienta sploh ni bilo, ampak je vse skupaj samo provokacija in nekakšen performans. To mi daje pravico, da ne pišem o Radanu osebno (o katerem nimam pojma), ampak o njegovi medijsko-performistični pojavnosti, ki jo je ne nazadnje sam izbral in lansiral. In ki naj bi, po njegovem mnenju, razkrila smrtno bolan kolektiv otopelih zdravnikov in njihovih šefov, ki se ne odzivajo na nič, kaj šele na bolnike.

Kolektiv, kjer so zdravniki zaradi medsebojnih osebnih bojev, rivalstev in patoloških odnosov tako izčrpani in človeško izpraznjeni, da vsak skrbi le še zase, živi le še zase, dela le še zase.

Radan kot pravičniški medijski performer živi v vlogi heroja, ki z materialnimi dejstvi svoje predstave (neodzivnost kolektiva in nadrejenih na serijo smrtonosno insceniranih provokacij) zmagoslavno razglaša (in o tem piše na razne forume), da je nevrološka klinika na smrt bolan zdravniški kolektiv, kjer bi zdravniki spregledali tudi največje napake svojih kolegov, samo da bi imeli prekleti mir v prekletem kolektivu.

S stališča dobrobiti nevrološke klinike in UKC (in seveda pacientov) si močno želim, da je Radan samo performer, ki je zgrešil poklic. Če se bo izkazalo, da so policijsko-medijske obtožbe samo predstava (in ne bi bilo prvič, da policija medijsko obtožuje, potem pa je to tudi vse), bo Radan sicer izgubil poklic, dobil pa bo umetniški portofolio, s katerim mu ne bo težko dobiti mednarodnih sredstev za kak drug provokativen družbeni projekt.

Jasno, da se v tem primeru o kliniki, ki je tako nasedla nameščeni skriti kameri, nekaj časa ne bo moglo razpravljati brez besede blamaža. Ampak to ni najhujša stvar, ki se lahko pripeti, če se nate spravijo umetniški inštalaterji, ki itak morajo pretiravati in iz drobnih napak ustvariti konec sveta. Stare šale slej ko prej utonejo v pozabo in ljubljanski onkologi bi lahko povedali, da so umetniški inštalaterji še pravi blagoslov proti temu, kar lahko bolnišnici zakuhajo zaresni inštalaterji.

Zmagoslavje za medijskega Radana Zdaj pa je Radanov performans nenadoma nadgradila še policijska medijska predstava o sedmih serijskih ubojih. To je za medijskega Radana pravzaprav pravo zmagoslavje, saj potrjuje vse tisto, kar je performistično in metaforično dokazoval. Da na njegovi nekdanji kliniki obstaja tradicija ubijalske ignorance do bolnikov, in to dobesedno ubijalske. Zdaj ima performistični Radan celo policijsko potrdilo, da je vsem na očeh, sredi gozda monitorjev, nadzornih kamer in dežurnih opazovalcev, mogoče izvršiti množični pokol, na katerega se nihče ne odzove in ki nikogar ne zanima.

Zato me je malo začudilo slabo prikrito zadovoljstvo, s katerim je vodstvo UKC pospremilo novice, da je Radan morda celo najbolj množični slovenski serijski morilec; če bi držale številke o še dodatnih desetinah sumljivih primerov, pa bi UKC postal vrhunska svetovna institucija množičnega pobijanja – brez motorke.

Slovenci bi postali svetovna metafora za ljudi z zaprtimi usti Avstrijci imajo svetovnega Fritzla kot simbol temačnih kleti za pregovorno brezmadežnimi avstrijskimi ograjami in fasadami, Slovenci pa bi postali svetovna metafora za ljudi z zaprtimi usti, ki igrajo normalnost in blaženo ignoranco, čeprav se nekaj metrov stran in vsem na očeh dogajajo serijski poboji. Do scenarija za film je samo korak. Zato je težko razumeti razloge za slabo prikrito zadovoljstvo UKC, da je policija ob šokantni novici končno odpeljala nebodigatreba stran, ob čemer si je UKC vidno oddahnil, da se je rešil nadaljnjih težav.

Ko je namreč (medijski) Radan pred časom vodstvo UKC seznanil s tem, da je s kruto provokacijo blamiral neodzivnost sistema na incidente, so bili vsi mnogo bolj razburjeni, užaljeni in jezni. Ko pa je zdaj policija medijsko izpostavila, da je Radan obtožen serijskega pobijanja njihovih pacientov, pa izpade, da je UKC nekako odleglo – provokator je odstranjen, težava rešena, nič napačnega se ni zgodilo in vse je zajel mir, saj vse deluje optimalno.

Ampak če bi bilo vse res, je vprašanje, kdo bo v prihodnjih 20 letih hotel iz tujine priti na zdravljenje v UKC, če bo na spletu prebral, da so tam serijsko morili ljudi in da tega nihče ni opazil, ker pač ni slišal motorke? Potem pa so celo ugotovili, da je bilo vse po protokolih.

Radan kot upanje za Eurosong A iz vsega slabega nam ta medijski incident lahko prinese tudi nekaj kulturne spremembe in spodbude. Slovenci vedno tarnamo, da se pri nas ne more zgoditi nič svetovnega, zato tudi drug drugega v svojih malih okoljih ne jemljemo resno. To je velika težava!

Nadarjeni mladenič na primer v razvojni oddelek tovarne prinese načrte za svetovni prodajni hit, a se mu šef samo prijazno nasmeji in reče, da je vesel njegove mladostne energije, pridnosti in marljivosti, zato ga bo priporočil za štipendijo. Načrtov seveda niti ne pogleda, kako bo en mali Slovenec naredil nekaj svetovnega, če se to še nikoli ni zgodilo! Razumete težavo?

Ali študent policiji prinese dokaze, da je dešifriral njihov drago kupljen varnostni sistem – in komandir takoj presodi, da si mladenič želi kakega honorarnega posla ali celo varne službice. Da bi študentek resnično kaj pomembnega odkril, pa itak ni govora – saj se to v Sloveniji še nikoli ni zgodilo, si misli komandir.

Razumete, Slovenci sami sebe preprosto ne jemljemo resno in nasedamo predsodku, da je domet vsakega Slovenca le službica in malo večji avto. Dobro, imamo Tino Maze, ampak zraven je Massi, ki nas le utrjuje v prepričanju, da sami sebe ne moremo jemati resno.

In potem pride neki Radan in vsem razglaša, da je svetovni serijski morilec. Hahaha, se vsi okoli zarežijo, kakšna šala, kdo pa misliš, da si, v Sloveniji se vendar vsi do dna duše poznamo, vsi bi radi kak evro plače več in kakšnega šefa manj, vsi smo enaki in zato se pri nas kaj večjega ali celo svetovnega pač ne more zgoditi.

To pa je točno enak občutek, kot ga ima katerokoli ameriško podeželsko mestece, kjer se nenadoma izkaže, da so v neki zanemarjeni koči trupla naložena kot polena v drvarnici. Tudi v takem teksaškem mestecu ob tovrstni novice pomislijo točno enako, kot pomislimo Slovenci – ne, pri nas, na kmetih, v teksaški vukojebini to ni mogoče, saj smo vsi enaki, vsi jemo enake palačinke v zajtrkovalnici in popoldne mlatimo enake hamburgerje, zvečer pa zrezke in pijemo pivo.

Ja, dragi moji, samo s slovenskega stališča je neki teksaški pokol z motorko pričakovana zadeva, saj se v Ameriki vedno dogajajo svetovne stvari, kje pa drugje? Ampak v resnici se je tudi tam svetovni incident zgodil ravno zato, ker tudi v tistem kmečkem teksaškem mestecu ves čas mislijo natančno to, kar mislimo tudi Slovenci. Da ni mogoče, ne v dobrem ne v slabem.

Enako kot so mislili Avstrijci, preden so dobili Fritzla. Potem so padli v krizo novoodkrite svetovne izjemnosti in v napadu politične vehemence s Hypom brezglavo naredili ogromno balkansko bančno luknjo, da jih še danes boli glava. Vsaka šola nekaj stane – ampak so pa potem tudi zmagali na Eurosongu. Brez Fritzla bi še danes imeli zgolj klobase brez Conchite.

Slovenci pa lahko zmagamo že ta konec tedna.