Si UKC upa uvoziti novega šefa ali bo raje izvažal bolne otroke?

Dobra stran sporočila UKC javnosti in zdravstvenim oblastem o otroški srčni kirurgiji je ta, da črno na belem stoji tisto, kar je že vsakomur v Sloveniji jasno – program v UKC je katastrofa in otrokom nevaren, zato je bolne srčke, če jim želimo dobro, bolje izvažati na tuje.

Zato pohvale strokovnemu direktorju, da je izjavo o nekompetenci UKC dal na papir in jo podpisal, saj se v Sloveniji o marsičem, kar je sicer očitno slabo, znamo "uradno" še leta sprenevedati, da je vse v redu, ker pač nikjer ni napisano drugače.

A tu se pohvala konča. Tisto, kar je popolnoma nedopustno, da je strokovni direktor izpustil, je natančna in javnosti razumljiva razlaga trenutnih postopkov, ki jih doživljajo bolni srčki – saj menda zaradi afere niso prenehali zbolevati? Strokovni direktor mora takoj, in to pomeni zares takoj!, stopiti pred javnost in podrobno razložiti, kako in kje trenutno poteka diagnostika in zdravljenje teh otrok.

Kateri postopki potekajo v UKC, kateri in v kakšnih primerih pa v tujini. Pa seveda, kateri deli zdravljenja se skladajo s trditvijo, da so otroci v varnih rokah, kateri deli zdravljenja pa trenutno pomenijo neupravičeno in neopravičljivo tveganje za male srčke. Strokovni direktor bi moral javnost, ki je izgubila zaupanje vanj in v UKC, podrobno obvestiti, kdo je danes odgovoren za koordinacijo zdravljenja otrok in zakaj je (če je?) trenutno zdravljenje varnejše, kot je bilo v preteklih letih, ko očitno ni bilo varno, čeprav so bili vsi vodilni v UKC polnih ust besed o njegovi varnosti in odličnosti.

Kako povrniti izgubljeno zaupanje Vodstvo UKC mora preprosto sprejeti dejstvo, da jim zaradi razkritih laži v preteklosti danes praktično nihče v Sloveniji ne verjame. Zato se morajo namesto igranja užaljene princeske sprijazniti, da so njihova pavšalna mnenja in ocene o varnosti pacientov postala malovredno blago. To je žalostno, ampak resnično. Izgubljeno zaupanje si je mogoče povrniti zgolj z natančnimi opisi in dokazi o tem, kako bo za otroka, ki se je danes rodil s srčno napako, že danes poskrbljeno in kje na poti njegovega zdravljenja so mesta neupravičeno povečanega tveganja v primerjavi z otrokom, ki se je rodil dvesto kilometrov severneje. Ljudje morajo (iz)vedeti, da o starših niti ne govorim.

A prava katastrofa je tisto, česar v sporočilu UKC ni – to je beseda in podpis generalnega direktorja. Če je bila kdaj priložnost in nuja, da bi generalni direktor UKC moral opraviti svojo vlogo, je to zdaj. Generalni direktor UKC je tisti, ki mora odločiti, ali želi UKC na področju srčne kirurgije (p)ostati evroligaš ali gre v lokalno ligo. Problem širši javnosti sploh ni tuj – imamo Stožice, nimamo pa trenerja, igralcev in desetmilijonskega občinstva ki bi omogočalo, da bo začetni vložek v oblikovanje evroligaškega kluba sčasoma postal rentabilen ali vsaj na pozitivni ničli.

Iz tujih zgledov vemo, da je razmeroma preprosto narediti evroligaša – ni pa poceni. In tudi, če ga s primernimi finančnimi vložki enkrat naredimo, ostane prekletstvo, da evroligaš pri naši (malo)številnosti nikoli ne more biti rentabilen, ampak bi stalno potreboval posebno subvencioniranje. S petino prebivalstva, kot je danes potrebno za kolikor toliko normalno državo, nekaterih dejavnosti pač ni mogoče organizirati enako racionalno in kot to delajo večji narodi.

Zato izrazito specializirane funkcije sodobnega življenja, od evroligaškega nogometa do otroške srčne kirurgije, v dvomilijonski minidržavi nikoli ne bodo enako rentabilne kot v petkrat večji. Če nam je kljub temu do njih, se moramo odločiti, da bomo tisto pač plačali. Če nam ni, se moramo sprijazniti z vlogo opazovalcev in potrošnikov.

Ni pa tovrstna evroligaška ambicija poceni niti v "normalno" velikih državah, še manj pa v Sloveniji, kjer, kot rečeno, nogometni evroligaš nikoli ne bo rentabilen. Kar ne pomeni, da ga ne moremo kljub temu narediti, če se tako odločimo in ga plačamo. Z jasnimi cilji in računi.

Birokratski, politični evnuhi na položajih Ampak tako bi naredil generalni direktor, ki bi bil dedec z jajci! Ali generalna direktorica, ki bi bila baba z jajčniki, da ne bo diskriminacije! Če pa se zaradi slovenskega mreženja in žabarskega mrestenja in negativne selekcije na položajih praviloma znajdejo le birokratski, politični evnuhi, pa je rezultat tak, kot ga vidimo v UKC. "Šefiči" se skrivajo pred slehernim javnim soočenjem in odkrito besedo, znotraj svojih varnih pisarn pa iščejo načine, da bi še naprej ostajali na vodilnih položajih brez odgovornosti za rezultate. In bog ne daj, da bi jim kakšen učinkovit šef iz tujine pokazal, kako se probleme razrešuje na drugačen način.

Zato naši "šefiči" zgolj v lastnem krogu iščejo načine, da bi se še naprej sprejemalo in dogovarjalo za neke programe in kombinacije in rošade tako, da tudi če gre potem vse v maloro, spet nihče ne bo za nič odgovarjal. Ker se v silni kombinatoriki sploh ne bo vedelo, kdo kaj počne in kdo bi kaj moral storiti, in zato tudi v primeru novih katastrof nihče konkretno ne bo storil ničesar protiustavnega in dokazljivega na sodiščih, ker sploh nihče ne bo storil ničesar. Zakaj bi odgovarjal za nič, bi rekel naš Karel.

Zato smo tudi tam, kjer smo. Zaradi brezciljnega političnega mreženja in mrestenja in evnuštva Slovenija doživlja poraz za porazom. Njeni birokratski, vrtičkarski strategi pa so samo v največji stiski za hip pripravljeni pogledati čez lastne planke in še takrat se najraje obrnejo proti jugu in vzhodu, kjer mrgoli pravljičnih arabskih šejkov in ruskih bogatunov, ki z enim zamahom rešijo vse probleme, dokler ne odpreš oči.

Direktor lahko odloči Direktor bolnišnice s polmilijardnim proračunom bi zato moral prvi stopiti pred javnost in jo obvestiti, da bo "njegov" UKC uredil program ali pa on ne bo več direktor. Saj lahko znotraj direktorskih pooblastil odloči, da UKC iz tujine uvozi novega, kirurško izkušenega šefa in njegovega dodatnega kirurškega kolega za program otroške srčne kirurgije. Direktor lahko odloči, da UKC program potrebuje, zato dobi novi šef od njega pogodbo, mandat in pooblastila, da bo pri tem lahko uspešen.

Direktor lahko tudi odloči, da bo pomanjkanje pacientov za vzpostavitev dobrega kirurškega centra reševal s ponujanjem storitev državam in regijam, ki jim otroška srčna kirurgija ni posebna prioriteta – seveda to pomeni močno subvencionirano ceno takih operacij, kar bi nazadnje na ta ali oni način plačali naši davkoplačevalci, kakopak. Taka praksa sploh ni nekaj izjemnega v ambicioznejših bolnišnicah razvitih EU-držav, na ta način si kupujejo strokovne položaje in izkušnje.

Ni pa tovrstna evroligaška ambicija poceni niti v "normalno" velikih državah, še manj pa v Sloveniji, kjer, kot rečeno, nogometni evroligaš nikoli ne bo rentabilen. Kar ne pomeni, da ga ne moremo kljub temu narediti, če se tako odločimo in ga plačamo. Z jasnimi cilji in računi.

Birokratski, politični evnuhi na položajih Ampak tako bi naredil generalni direktor, ki bi bil dedec z jajci! Ali generalna direktorica, ki bi bila baba z jajčniki, da ne bo diskriminacije! Če pa se zaradi slovenskega mreženja in žabarskega mrestenja in negativne selekcije na položajih praviloma znajdejo le birokratski, politični evnuhi, pa je rezultat tak, kot ga vidimo v UKC. "Šefiči" se skrivajo pred slehernim javnim soočenjem in odkrito besedo, znotraj svojih varnih pisarn pa iščejo načine, da bi še naprej ostajali na vodilnih položajih brez odgovornosti za rezultate. In bog ne daj, da bi jim kakšen učinkovit šef iz tujine pokazal, kako se probleme razrešuje na drugačen način.

Zato naši "šefiči" zgolj v lastnem krogu iščejo načine, da bi se še naprej sprejemalo in dogovarjalo za neke programe in kombinacije in rošade tako, da tudi če gre potem vse v maloro, spet nihče ne bo za nič odgovarjal. Ker se v silni kombinatoriki sploh ne bo vedelo, kdo kaj počne in kdo bi kaj moral storiti, in zato tudi v primeru novih katastrof nihče konkretno ne bo storil ničesar protiustavnega in dokazljivega na sodiščih, ker sploh nihče ne bo storil ničesar. Zakaj bi odgovarjal za nič, bi rekel naš Karel.

Zato smo tudi tam, kjer smo. Zaradi brezciljnega političnega mreženja in mrestenja in evnuštva Slovenija doživlja poraz za porazom. Njeni birokratski, vrtičkarski strategi pa so samo v največji stiski za hip pripravljeni pogledati čez lastne planke in še takrat se najraje obrnejo proti jugu in vzhodu, kjer mrgoli pravljičnih arabskih šejkov in ruskih bogatunov, ki z enim zamahom rešijo vse probleme, dokler ne odpreš oči.

Kdo bi se učil na tisoče novih veščin in tehnikalij, če gre z enim zamahom in čez noč! Medtem pa naši klubi in podjetja, ki so nekoč smelo jurišali na slovanski in arabski vzhod, izpadajo iz vseh evrolig. Slovenstvo postaja lokalni fenomen zaplankanosti, zaprtosti in revščine.

Zato končajmo z bistvenim vprašanjem: si UKC upa uvoziti novega šefa ali bo raje izvažal bolne otroke?

Lahko pa vprašanje še razširimo: si Slovenija upa uvažati in upoštevati tuje znanje ali so se politični evnuhi zaradi ohranitve svojih barjanskih mrestov odločili v nedogled izvažati revno mladino in obubožane državljane?