Rajko Muršič: Sile reda in njihovo delovanje v Franciji

Nepojmljivo nasilje le redkokdaj izzove takšne odmeve v javnosti in njeno mobilizacijo kot tokratno divjanje skupine očitno izurjenih zločincev. Toda večina zločinov izurjenih zločincev, ki jih zakrivijo v služenju "civiliziranim" državam, isto javnost pušča večinoma neprizadeto: kdo pa se je odzval na smrt več kot ducata palestinskih novinarjev med lanskim napadom na Gazo? Toda v tem zapisu ne nameravam opozarjati na moralno dvoličnost zahodnih javnosti, temveč bom posredoval pretresljive etnografske opise vzdrževanja reda in miru v revnejših pariških predmestjih.

Razprava o vlogi policije pri vzdrževanju reda in miru Francoski antropolog Didier Fassin, ki je na univerzi Princeton nasledil morda najbolj znanega antropologa druge polovice 20. stoletja Clifforda Geertza, je leta 2013 v angleškem prevodu objavil izsledke svojega etnografskega dela med posebnimi enotami francoske policije za vzdrževanje miru. Knjiga z naslovom Vzdrževanje reda: Etnografija urbanega policijskega delovanja (Enforcing Order: An Ethnography of Urban Policing) je dve leti pred tem izšla v francoskem izvirniku (La Force de l’ordre: Une anthropologie de la police des quartiers, kar bi lahko prevedli kot Sila reda: antropologija policijskega delovanja v mestnih četrtih).

Ta je, seveda, v francoski javnosti povzročila val zgražanja ter razprav o vlogi policije pri vzpostavljanju reda in miru v tistih predmestnih naseljih večjih francoskih mest, v katerih prevladuje priseljensko prebivalstvo oz. prebivalstvo nižjega sloja, ki mu je razvoj sodobnega kapitalizma spodnesel veliko delovnih mest. Če bi spremljali črno kroniko, bi dobili vtis, da je življenje v revnejših pariških predmestjih (banlieuejih) zelo nevarno, saj vsake toliko časa zagorijo kakšni avtomobili, tam preprodajajo drogo in se tu in tam tudi pretepajo, da o manjših ropih sploh ne govorimo. Občasno pa tam izbruhnejo tudi nemiri. Takšni nemiri so se zgodili tudi leta 2005, ko je Didier Fassin preučeval delovanje posebnih "protikriminalnih" policijskih enot, vendar tem dogodkom v svoji etnografiji ni namenil posebne pozornosti, saj se na območju, ki ga je preučeval, nemiri niso tako razširili kot v nekaterih drugih.

Vzdrževanje reda ni samo rešitev, je tudi težava Etnografsko raziskovanje temelji na dolgoročnem vsakdanjem opazovanju dogajanja na terenu. Ko govorimo o preučevanju policijskega delovanja, si moramo tovrstno raziskovanje predstavljati kot vsakdanje opazovanje dejavnosti policistov na njihovem delovnem mestu, ki vključuje tudi njihovo delovanje na terenu. Ob več kot dveletnem opazovanju policijskega delovanja (med letoma 2005 in 2007) je raziskovalec opisal vsakdanje delovanje policistov predvsem kot čakanje na morebitno akcijo.

Toda skozi opise manj spektakularnih vsakdanjih dejavnosti je mogoče razbrati, da vzdrževanje reda ni le rešitev, temveč tudi težava. Moderna demokratična država namreč po Maxu Webru prevzame nase latentno nasilje, da omogoči uveljavitev strpnosti. Prav Francija je v preteklosti preživela kar nekaj epizod nestrpnega množičnega nasilja (naj omenim le poboj hugenotov leta 1572, jakobinsko nasilje leta 1793 in pokol ob zatrtju Pariške komune leta 1871), zato bi moralo biti policijsko vsiljevanje reda in miru razumna cena, ki jo družba plačuje za sorazmerno znosno mero nadzorovanja splošnega tlečega nasilja.

Napačen čas, napačen kraj Toda Fassinovi opisi kažejo tudi drugo, sistemsko problematično plat vsiljevanja reda in miru. Tako na primer opiše situacije, pri katerih gredo policisti brez kakršnihkoli težav mimo srednješolcev v bolj premožnem okolju, ki na ulici kadijo travo, medtem ko bodo nekaj ulic naprej grobo pretipali mladostnike, ki pohajkujejo po ulici, češ da morda v žepih skrivajo kaj droge.

Ali pa opiše prigodo, ko policija aretira skupino mladostnikov (ne le v tem primeru, temveč tudi sicer gre večinoma za najstnike, stare od 13 do 19 let), ki se je po naključju znašla ob napačnem času na napačnem kraju. Dokazovanje nedolžnosti v takšnih primerih ni nikakor preprosto, saj policija vendar ne nadleguje ljudi brez potrebe!

Mladostniki, ki živijo v revnejših predmestjih, so vajeni tega, da jih policisti od časa do časa legitimirajo; da ob vsaki taki priložnosti sledi popoln pregled s praznjenjem žepov in z naslanjanjem na zid ob razkrečenih nogah; da se bodo od časa do časa znašli na zaslišanju na policijski postaji; da jih v življenju zelo verjetno čaka tudi krajše ali daljše bivanje v zaporu ali vsaj v instituciji za kriminalno mladino; da so lahko zadovoljni, če jih pri tem policisti ne pretepejo, in da je njihov največji življenjski dobitek, če jim uspe selitev iz revnejšega predmestja v bogatejšo četrt.

Barva kože kot vir suma Toda to je najmanj verjetno, saj imajo poleg socialnega okolja, v katerem se znajdejo, in najverjetnejše trajne brezposelnosti ob sorazmerno slabšem učnem uspehu v šoli še eno težavo: v glavnem so temnejše polti. Didier Fassin ne trdi, da so francoski policisti rasisti (nekateri nedvomno so, a to nikakor ni pravilo) ali da je celotna francoska družba, predvsem ministrstvo za notranje zadeve, s svojimi politikami rasistična, toda glavni vir suma, da je neki posameznik ali posameznica morebitni storilec ali storilka prekrška ali kaznivega dejanja, je njegova ali njena barva kože.

Ta mu ali ji onemogoča tudi socialno promocijo. V času, ko tudi svetlopolti mladi ne dobivajo služb, je pridobitev dobre redne zaposlitve za priseljence iz Afrike in njihove potomce v revnih predmestjih skorajda utopičen obet.

Vsi niso pripravljeni požreti krivice Težave francoske družbe (in ne samo francoske) so, skratka, strukturne. Z nasiljem je sicer mogoče nadzorovati potencialne izbruhe nezadovoljstva, toda strukturno nasilje, ki so mu podvrženi najstniki, se bo v njihovem poznejšem življenju na tak ali drugačen način najbrž poznalo. Velika večina bo sicer požrla krivico in se naučila živeti z njo, toda ne vsi.

Ni mogoče pričakovati, da bodo vsi ljudje razmišljali tako, kot je razmišljal Sokrat, da je namreč krivico bolj krepostno trpeti, kot jo povzročati.