Podpiši spletno peticijo in reši svet!

Ženske rade rečemo, da se ličimo zaradi sebe, ne zaradi okolice. Ker se z ličili počutimo bolj urejene in ker so nam že zdavnaj privzgojili idejo, da so ličila obvezni del negovanosti po žensko. Nedavno sem bila primorana po dolgih letih vztrajanja vsaj pri narisanih očeh opustiti tudi to in se nekaj časa sprehajati naokoli brez pomagal kozmetične industrije. Ni bilo prostovoljno, a ker tarnanje ne pomaga, sem vse skupaj vzela kot eksperiment, preučevanje drugačnega počutja in odziva okolice. Seveda se ni zgodilo nič nepričakovanega; ličila (ki so v mejah normale, seveda) so nekaj, kar lastni ego opazi bolj kot vsi drugi, sicer pa človek težko oceni, ali si želi slišati, da je razlika res velika, ali da je sploh ni. Na koncu koncev niti ni pomembno, kajne? Bolj pa smo novembra opazili druge spremembe na obrazu drugega spola, priložnostne brčice. Sodelavec, celoletni brkač, pravi, da je december zanj najhujši mesec, saj ga vsi sprašujejo, če ne ve, da je november že minil. Čeprav imam rada moške s sproščenim odnosom do svojega obraznega gozdovja, pa sem do celotnega movember gibanja malce skeptična. Saj je lepo, da so moški vključeni v gibanje, ki jih zabava in ima hkrati resno noto, a zdi se mi, da je tista resna nota precej potisnjena v ozadje. Dobri nameni … so tlakovci za pot v pekel? Vem, pomemben je namen in dobrih namenov pač ne moreš gledati grdo, lahko pa vklopimo malo skepse – za spodbudo. Zdi se mi namreč fino, da so letos v okviru movembra pri nas izdali tudi brošuro, ki informira o raku prostate (roke gor, če ste vedeli, da obstaja movembrska brošura), ampak ali je to res vse, kar lahko naredimo (poleg negovanja obraznih dlak, seveda)? Skupina slovenskih brkačev se na Facebooku še vedno identificira kot "gibanje proti diskriminaciji brkov", medtem ko naj bi primarni namen globalne bratovščine brkačev skušal demistificirati raka prostate. Nočem gledati pod prste (oziroma med dlake) načeloma povsem simpatični in dobronamerni gesti, ampak čakam nadaljevanje akcije, ki ne bi bila v veliki meri le popestritev novembra s strehico nad zgornjo ustnico. Učinek je enako podoben, kot če bi ob rožnatem oktobru, mesecu boja proti raku dojk, ženske na to bolezen opozarjale z odpovedjo modrčkom. Moški bi bili nad idejo navdušeni, ker si ob tem tako ali tako predstavljajo brhke dvajset-nekaj-letnice s pokončnimi breskvicami, pozabijo pa na preostalo večino žensk vseh starosti (in vseh velikosti). Kakorkoli že, rožnati oktober ima res svojo rožnato pentljo, ima pa tudi malo morje akcij, tako enomesečnih kot celoletnih dogodkov. S kosmatimi nogami nad kožnega raka A če iščem ženski ekvivalent movembru, bi bilo morda najbolje, da se ženske za kakšen mesec nehamo briti. Če bi bile naše noge avgusta poraščene, bi bile po kakšni teoriji zagotovo manj izpostavljene kožnemu raku, z naravno poraščenimi intimnimi predeli bi se problematike raka materničnega vratu dobro zavedali tudi naši partnerji, poraščene podpazduhe pa bi lahko posvetili boju proti raku … ščitnice? Perfektno! Kakšen mesec brez ličil bi medtem lahko posvetili nasilju nad ženskami in vsekakor bi s tem nanj opozarjali bolj konkretno kot veleplakati, ki te dni pozivajo k zbiranju podpisov za sprejetje konvencije. Priznam, skeptična sem do spletnih peticij vseh vrst. Tudi sama sem jih nekaj že podpisala, a se ne pretvarjam, da je učinek kaj večji od všečkanja na Facebooku. Všečkaj, da pomagaš temu bolnemu otroku! Všečkaj, da nahraniš lačne kužke! Všečkaj za čistejši zrak! Všečkaj, če si za lobotomijo. Sprejemljiva ni prav nobena oblika nasilja. Vsi smo proti nasilju nad ženskami, še posebno ženske? Super, krasno, veselimo se in si čestitajmo za našo enotnost! Ampak kaj se bo dejansko spremenilo? Podpis ni dejanje, je zgolj simbolična gesta, ki ne bo nikogar obvarovala pred udarcem. Bomo s sprejeto konvencijo, ki je tako samoumevna, da sploh ne razumem potrebe po podpisih, dobili tudi več varnih hiš, materinskih domov, nove zakone, strožje kazni? Bo policija dobila več pooblastil pri družinskemu nasilju? Bomo nehali tabuizirati nasilje za štirimi stenami in se pretvarjati, da je to nekaj, kar se tiče družine in ne okolice? Dokler seveda nekdo ne poseže po kladivu ali sekiri, tradicionalno najljubšimi morilskimi orodji povprečnega Slovenca z vsaj osnovno opremljeno delavnico. Pred tem šepetamo o družinskih težavah, po tem jočemo o tragediji, ki je pretresla okolico. Simbolične geste so lepe, a v praksi ne pomenijo ničesar. V praksi se sprehajam po mestu, kjer vidim veleplakate z napisom "Nočem biti tiho in trpeti" poleg plakatov z naličenimi deklicami pod napisom "Rada sem lepa". Pripombe, kot je "si je že zaslužila", so nekaj splošno sprejetega in celo komičnega, s strani tračarskih revij pa nas pozdravljajo članki o novinarkah, ki so menda žrtve svojega poklica. "Ločene, samske in brez otrok". Kot nekakšen dvostranski sramotilni steber za ženske, ki so brez moža in otrok očitno vredne usmiljenja ali obsojanja, najraje kar obojega skupaj. V 21. stoletju. Ampak ker smo v 21. stoletju, lahko neodobravanje hitro pokažemo tudi s podpisom nekaj spletnih peticij in všečkanjem. Morda bomo spisali celo kakšen komentar pod novico, najraje brez ločil, da bo hitreje. Kar prek našega pametnega telefona, najbolje med vožnjo. Paše izkoristiti moč svojega glasu, kajne?