Ona. Tina. ali kaj sem sam našel v (avto)biografiji Tine Maze

Foto: Samo Rugelj Estetsko zapakirana, opremljena z izjavami številnih ljudi, ki so imeli pomembno vlogo v karieri Tine Maze, ter z reprezentativnimi fotografijami obogatena knjižna izdaja, podnaslovljena kot biografski roman, bo gotovo postala ena najbolj branih knjig letošnje pomladi, vsaj zame pa so največja vrednost Tinina intimna razmišljanja. Ta nam, če znamo na vse skupaj pogledati v okviru njene športne poti, v precejšnji meri odgovorijo na vprašanje, kaj so bila ključna gonila njene najbrž neponovljive kariere.

V nadaljevanju je nekaj mojih razmišljanj, ki temeljijo na citatih (ležeče) iz njenih dnevnikov.

1. Osredotočenost in ohranjanje otroškosti

"Bila sem močna kot bik. Ko sem se v svoji tišini popolne osredotočenosti pognala po progi, je čas zbledel. Bila sem v drugi časovni razsežnosti. V moji glavi ni bilo nič drugega kot jaz in moje bitje. To je najlepši del športa. Ta otroška igra odraslega človeka, ko si enostavno ne sme dovoliti nič drugega, kot da je to, kar je – sam, spontan, iskren."

Mentalni svet vrhunskega športnika je običajnemu človeku oddaljen in tuj, pa naj še tako zvesto spremlja vse tekme in pozna na pamet vse rezultate in športne dosežke. Sposobnost popolne osredotočenosti na lastno početje, še posebej med samo tekmo, sposobnost, da odmisliš okolico ter ti uspe svoje telo in um usmeriti zgolj na končni cilj, je eden ključnih elementov, ki omogoča vrhunske rezultate. Če ob tem vrhunskemu šprtniku v disciplini, ki se ji posveča, uspe ohraniti otroško razigranost in radoživost, je morda to osredotočenost nekoliko lažje vzdrževati. Tina piše o tem, kako je bilo njeno življenje pogosto en sam šport, ne samo usmerjeni treningi, temveč tudi pristna športna razigranost, na primer odbojka pred treningom in še po tem, poleg tega pa je do potankosti poznala svoje telo in njegove zmožnosti.

2. Podreditev končnemu cilju

"V življenju imaš vedno izbiro, a v športu, če želiš uspeti, pač ne. Zavestno sem delovala v nasprotju s svojo naravo. V praksi to pomeni, da utihneš in delaš. V resnici sem bila nekdo, ki ni to, kar je bil videti. Svoji ženskosti zaradi športa nisem dovolila, da me prevzame. Vedno sem jo zavirala, hotela sem biti gladiatorka v pravem smislu te besede. Po drugi strani pa sem hrepenela po svojem jazu."

Jasna usmerjenost v končni cilj in posledično zanemarjanje drugih, za običajnega človeka pomembnih, za športnika pa povsem obstranskih vsakodnevnih reči je še ena od stvari, ki omogoča napredovanje v svetu vrhunskega športa. Če nisi sposoben zamrzniti ali pa zablokirati svojih drugih potreb in dimenzij, v takem športu, kot je smučanje, ne bo napredka. Potrebna je popolna podreditev vsega drugega končnemu cilju. To lahko seveda ustvarja globoko razcepljenost v človeku samem, vendar je to edina pot do športnega uspeha – do Olimpa, kakor se večkrat omenja v knjigi.

3. Jeza in agresivnost

"Kot športnica sem jezo močno potrebovala, da sem razbijala vratca. Sprva sem želela besedo razbijati nadomestiti z drugo, a nima smisla, saj je dejansko bilo tako. Vsak stik s količkom in vsak udarec v vratca je v meni povzročal agresijo, jezo. Da bi bila hitrejša, sem se neštetokrat dejansko zabila v 'tisto trdno postavljeno oviro'."

Agresivnost in jeza sta na splošno lastnosti, ki v vsakdanjem poklicnem delu in življenju nista ne vem kako cenjeni, celo nasprotno, večinoma se ju problematizira, čeprav sloviti danski družinski terapevt Jesper Juul v svoji najnovejši knjigi Agresivnost opominja, da so jeza in agresivna čustva običajna in celo nujna za normalen čustven razvoj posameznika. To velja tudi za kontaktne športe in celo za vrhunsko smučanje. Hitrost se lahko črpa iz agresivnosti, agresivnost se črpa iz jeze, jeza pa se črpa iz udarjanja ob vratca in iz bolečine, ki nastaja ob tem. Enako govori Tina tudi o egoizmu, ki ga ima za najboljšo stvar pri športu in nujnega za končni uspeh.

4. Strah, dvom in tesnoba

Foto: Vid Ponikvar "Na smučišču dejansko nikoli nisem sama, četudi si to zelo želim. Prijateljici Strah in Dolores oziroma Bolečina sta vedno z menoj. Prva vselej pride na obisk, ko si to najmanj želim. Neverjetno je, kako rada se norčuje iz mene. Druga pride občasno, ampak je trmasta in presneto potrpežljiva. Velikokrat dobi tudi podobo hudičeve sestre Tesnobe. Tako prekleto sta si podobni in povezani, da imam včasih občutek, da sta enojajčni dvojčici."

Ne glede na osredotočenost in podreditev cilju ter jezi, ki jo je pri sebi lahko spodbudila Tina, so v življenju vrhunskega športnika, sploh pred tekmo, ves čas prisotni strah, dvom in tesnoba. Tega se ne da potlačiti, odstraniti, to je del človeške narave in taka čustva so, kot beremo tudi v knjižni uspešnici Damjane Bakarič Na tesnobi, pogoste spremljevalke tudi v povsem običajnih življenjih. Edina rešitev za vrhunskega športnika je, da sprejme tudi te občutke, jih ponotranji in preseže, to pa je Tini v ključnih trenutkih vrhunsko uspevalo.

5. Ustrezna osebnost

"Narediti dober vtis na druge, to je bilo vodilo moje mladosti. Takole nekako sem razmišljala: če bodo drugi zadovoljni z menoj, bom tudi sama. Ne vem sicer, zakaj, ampak že kot otrok sem bila zelo pridna, marljiva, na trenutke preveč zagnana, predvsem pa trmasta. Prava bikica."

Vrhunska športnica oziroma vrhunska smučarka ne more postati vsaka, kljub morebitnim telesnim sposobnostim. Potrebna je tudi ustrezna sposobnost, ki lahko po eni strani temelji na želji po všečnosti drugim (na primer občinstvu, najprej ožjemu, potem pa vse širšemu), na drugi strani pa po nepopustljivosti do samega sebe. Tina je imela to že v genih (in kot bikica očitno tudi v zvezdah).

6. Tekmovalnost

"Predvsem se rada spominjam bojev s fanti, ko smo se pred krstom združili v tabor proti novim članom, ki so prihajali v naš klub. Joj, ne morem verjeti, kolikokrat sem doma jokala, ko sem kaj ušpičila, kar ni bilo prav, in so me starši 'mučili' in s pogovorom učili o tem, kaj je prav ali ne, ter me po potrebi tudi kaznovali ..."

Smučanje je ena od športnih panog, kjer se je že velikokrat špekuliralo o tem, ali bi bilo smiselno organizirati tudi skupna tekmovanja moških in žensk. Tina je že kot mlada mentalno in fizično preizkušala meje tudi na tem področju ter si, kot piše v nadaljevanju, najbrž v tistem času želela biti fant. Tekmovalnost, ki se ne ozira na spol in druge omejitve, je bila tako že ena od njenih mladostnih značajskih potez. Fantov se ni bala. Ravno obratno: v spopadu z njimi je videla še večji izziv.

7. Par je več kot dva

Foto: Bobo "Z Andreo se lepo dopolnjujeva. On svojo italijansko miselnost dopolnjuje s slovensko, jaz pa svojo slovensko z italijansko. Ko se soočiš z drugo kulturo življenja, seveda takoj začneš analizirati svojo. Nekatere naše lepe vrline so znanje jezikov, delavnost, natančnost, izobraženost, uspešnost in predanost. Po drugi strani pa je pri nas odločno preveč negativno razpoloženih ljudi."

Pred nekaj leti je izšla knjiga publicista in esejista Joshue Wolfa Shenka z naslovom Power of Two (Par je več kot dva), v kateri je avtor skušal najti esenco v ustvarjalnem delovanju in moči para, ki je vsak zase posamezno ni premogel. Navedel je številne kreativne kombinacije z vsega sveta, na primer Lennon-McCartney. Par Maze-Massi bi gotovo lahko bil še en od njegovih študijskih primerov tudi v tej knjigi, saj je njuna unikatna mešanica različnih kultur in talentov ter partnerske povezanosti dala ključen pospešek Tinini karieri. "Samo na dveh treningih se nista sprla," je bilo slišati na tiskovni konferenci.

8. Talent

"Vsakič, ko se ozrem na svoje začetne korake v izbrani vrsti, se čudim, kako hitro sem opozorila nase in s kakšno lahkoto je potekal moj razvoj. Trkanje na vrata najboljše reprezentance v naslednji sezoni je bilo zame polno izzivov."

Tinine zgodbe kljub vsem prej naštetim lastnostim seveda ne bi moglo biti, če ne bi imela tudi izjemnega športnega talenta. Tega je pokazala že na prvih tekmah FIS, predvsem tam, kjer so bile smučarske proge dobro utrjene, saj je na primer zmagala z neverjetno štartno številko 125. Ko je prišla v reprezentanco, se je hitro ujela tudi tam, kljub napetostim našla izziv v premagovanju sotekmovalk in zato lahko hitro napredovala.

9. Tehnologija in ekipa

"Nekateri so dobili dobre trenerje, drugi slabe. Pa ne samo trenerje, tudi fizioterapevte in kondicijske trenerje. Edini, ki so v večini dobri, so slovenski serviserji, ki dajejo dušo v pripravo smuči, zato da se lahko čim prej prodajo v tujino, kjer so plačani bolje, predvsem pa pravočasno."

Smučar(ka) se seveda sam spusti po progi navzdol, a to je le vrhunec dela ekipe, ki dela zanj ali zanjo. Tina se je tega začela že hitro zavedati, kar je v kombinaciji z Andrejem Perovškem in Andreo Massijem pripeljalo do oblikovanja njene posebne ekipe in ustreznega vzdušja znotraj nje. Za Tino in njeno samozavest na smučišču je bilo nujno, da ji vsak iz ekipe da najboljše, kar ima.

10. Pogum oditi na svoje

"Bila sem že tako izgubljena, da nisem vedela, kaj in kako. V meni je tlela velika želja, da naredim nekaj velikega. A sama tega nisem bila sposobna. Andrea je bil pobudnik samostojne ekipe. Odločitev je bila težka, ker sem bila takrat še premočno vpeta v reprezentančno miselnost. Na vsakem koraku so mi dali vedeti, da je moj čas minil oziroma da ne verjamejo, da sem sposobna narediti preobrat."

Foto: Samo Rugelj Massi je poznal zgodbe smučarjev, ki so delovali ločeno od ekip in bili vrhunsko uspešni. Tako je bilo pri Girardelliju, Tombi, Stenmarku in drugih. Vendar je tudi sam kolebal, ali bi šel v to ali naj se še naprej posveča delu učitelja telovadbe. Na koncu je, sta oz. so zmogli pogum in odšli na svoje.

Preostalo je zgodovina.

Tudi tiskovna konferenca ob izidu knjige je bila nekaj posebnega. Začinjen z glasbenim (klavirskim) programom, s polno dvorano novinarjev, vendar večinoma ob odsotnosti drugih smučarjev in funkcionarjev (videl sem samo Jureta Koširja) je bil tudi ta sklepni dogodek samo še en dokaz tega, čez kakšne vse prepreke se je morala Tina prebiti v svoji karieri.

"Ta knjiga je za mano. Zdaj je pred menoj nova, povsem prazna," je rekla šampionka, potem pa začela podpisovati knjige. Tudi meni.

Z enako lepimi željami lahko rečem samo to: naj se tudi nova knjiga piše po tvojih pravilih, draga Tina!