Ponedeljek, 30. 9. 2013, 22.24
4 leta
O čakanju na trojko
Stvar je zelo preprosta: če se bo ta čudna vlada ob koncu mandata lahko pohvalila, da je preprečila njen prihod, bo to pomenilo, da je bila uspešna. In da lahko zato računa vsaj še na en mandat. Če pa bo trojka prišla, se sicer ne bo mogla pohvaliti z uspešnostjo, a bo kljub temu verjetno večina starih obrazov sedela tudi v novi vladi. V tem je pač tragedija Slovenije. Rečeno je bilo "ta čudna vlada". Njena čudnost oziroma nenavadnost se nanaša najprej na precej neobičajne okoliščine, v katerih je nastala. Čeprav je bila sprva mišljena kot prehodna vlada, ki bo opravljala najnujnejše posle do skorajšnjih volitev, na katerih se bodo pokazali čisto novi obrazi, neobremenjeni z grehi iz preteklosti, zdaj vse kaže, da bo vztrajala do konca. In, kot rečeno, zelo verjetno še naprej. Čudna je tudi premierka, ki si je pred volitvami zares prav nihče ni znal predstavljati v tej vlogi. Ali bi lahko to vlogo privzela v kakšnih drugačnih, torej manj kriznih, bolj običajnih okoliščinah? Nič čudnega torej, da se najbolj priznane svetovne vedeževalke še danes osramočeno sprašujejo, kako da tega vendar niso predvidele. Da, se zgodi tudi najboljšim. Nadalje je čudna legitimnost te vlade: v kontekstu ljudskih vstaj, ki so jo ustoličile, je imela že takoj ob nastanku neki legitimnostni deficit. Večina protestnikov se je namreč strinjala z oceno ameriške diplomacije, objavljeno v WikiLeaks, da so vsi skupaj bolj ali manj isti. In mimogrede: ta legitimnostni deficit je pri vladi opazen še danes. Zato ves čas pazi, da ljudi ne bi po nepotrebnem jezila. Zato jih raje jezi "po potrebnem", tako rekoč po službeni dolžnosti. Zanimivo, danes vstajnikom številni – namreč od tistih bolj prizanesljivih – očitajo, da so bili skrajno naivni. Res je, brez dvoma je bilo tukaj veliko naivnosti, kdor tega ne vidi, po vsej verjetnosti ni naiven, ampak neumen. Vendar pri tem pozabljajo, da naivnost ni nujno nekaj negativnega, se pravi, hote ali nehote spregledajo, da se skoraj vse velike spremembe dogajajo v vzdušju naivnosti, v tisti nesramni ignoranci samoumevnosti dejstva, da stvari takšne pač so in jih zato ni mogoče spreminjati, skratka, v nepriznavanju meja, ki ločujejo mogoče od nemogočega. Naivnost je torej milje dogajanja sprememb. Nasprotno pa v cinizmu, ki se med drugim skriva v vse pogostejših vprašanjih kot "Zakaj pa danes ni več ljudskih vstaj in vrenja na ulicah?", kakšne posebne kreativnosti ni. (Cinizem upravičuje pravzaprav samo njegova morebitna duhovitost – če te ni, odpadejo tudi vsi razlogi za njegov obstoj in jezikovna policija bi ga morala strogo preganjati.) Na tak cinizem je pravzaprav mogoče odgovoriti samo s še večjim cinizmom: "Vstajniki so vendar v popolnosti uresničili zastavljene cilje in dobili svojo vlado." No, dobili so seveda tisto vlado, ki so jo v danem trenutku lahko. Pri vsem skupaj je bržkone najbolj nerodno to, da bi se ob morebitnih volitvah v parlament zelo težko prebila kakšna nova stranka z novimi obrazi. Še enkrat, največja tragedija Slovenije v tem trenutku je, da je na nek način obsojena na to vlado. Ob tako cmeravi opoziciji, ki je popolnoma nezmožna kakršnekoli samorefleksije, kakšnih zares prepričljivih in sprejemljivih alternativ pač ni. Vstajniki bi zato morda morali začeti razmišljati o spremembi strategije, namreč o tem, da se infiltrirajo v obstoječe stranke in jih začnejo spreminjati po svojih željah in potrebah od znotraj. Ob omenjenem čakanju na morebitni prihod trojke, ki v bistvu pomeni čakanje na oceno uspešnosti aktualne vlade, so najbolj zanimive spremembe v vzdušju čakanja. Na začetku je bil prisoten predvsem strah, kaj bo, če bo … Potem je prišlo obdobje sprijaznjenosti, včasih celo veselega pričakovanja, polnega upanja v slogu: samo da čim prej pridejo in napravijo red. Zdaj pa se že nekaj časa zdi, da je prevladala letargija, kot da vse skupaj nikogar več ne zanima, kot da je vsakomur precej vseeno. Morda se bliža čas, ko bodo ljudje tako kot včasih v Sovjetski zvezi začeli verjeti ravno v nasprotje tistega, kar bo povedala vlada.