Novi obrazi nacionalnega interesa

Diskvalifikacija glavnega tekmeca V situaciji, ko predsednik največje opozicijske stranke sedi v zaporu na podlagi montiranega procesa, je poštenost in s tem posledično tudi legitimnost samih volitev močno načeta. Težko namreč govorimo o enakopravni tekmi za podporo volivcev, če je enemu od ključnih igralcev močno oteženo aktivno sodelovanje na njej. S tem je ogrožen tudi sam demokratični proces v državi, ki se je pred več kot dvema desetletjema izvila iz avtoritarnega objema. Zapiranje opozicijskih voditeljev je namreč manira diktatorskih režimov ali kvazidemokracij, kakšne denimo obstajajo na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Degradacija političnega diskurza Nasploh imamo opraviti z izrazitim razvrednotenjem političnega procesa. Letošnja predvolilna kampanja je tako brezvsebinska, kot ni bila še nobena pred njo. Novi politiki in njihove stranke ne samo da ne prinašajo neke dodane vrednosti, ampak kvečjemu prispevajo v vsebinski degradaciji. In novejši kot so ti, v večji meri to velja zanje. Tako so stranke, ki so nastale pred volitvami 2011, vendarle ponujale nekaj konkretnega. To je še posebej veljalo za Državljansko listo, ki je imela jasno profiliran program, utemeljen na vrednotnih predpostavkah klasične liberalizma (to, da se tega programa pozneje ni držala in da so njegovi avtorji kmalu zapustili stranko, je že druga stvar). Pa tudi Jankovićeva Pozitivna Slovenija, ki sicer ni imela nekega zelo elaboriranega programa, je imela precej jasno predstavo o tem, kako je treba voditi državo – po njenem predsedniku jo je treba voditi kot podjetje (pustimo ob strani, koliko je to izvedljivo). Pri zdajšnjih novih strankah – ki nastajajo predvsem na polu stalno transformirajoče se levice – niti po naključju ne najdemo česa podobnega. Tako s strani njihovih voditeljev ni mogoče slišati kaj dosti drugega kot splošne fraze o tem in onem. O programih in njihovi vsebini, predvsem pa konkretnih rešitvah ključnih družbenih problemov, zasledimo zelo malo konkretnega. Tako lahko poslušamo všečne, a neoprijemljive in pogosto celo protislovne parole o spodbujanju gospodarskih aktivnosti, novih delovnih mestih, ohranjanju socialne države, boju za pravno državo ali zeleni industriji in okoljski davčni reformi (karkoli že to pomeni). Vse to je tu in tam "začinjeno" s širjenjem strahov pred tem, kaj vse se bo hudega zgodilo, če ne bo zmagala prav točno določena stranka in če točno določen politik ne bo postal predsednik vlade (v zadnjem času to najbolj agresivno zatrjuje premierka v odstopu, kar je glede na njene "dosežke" svojevrsten absurd). Ideologija nacionalnega interesa v novi preobleki Najbolj se odsotnost vsebine in konkretnih zamisli pripisuje novokomponiranemu glavnemu favoritu volitev, tj. Miru Cerarju in njegovi istoimenski stranki. In dejansko si njegov program težko zasluži to ime. Tudi v javnih nastopih od njega težko slišimo o kakšnih konkretnih ukrepih za reševanje gospodarskih in drugih težav. Očitno sta zanj morala in etika nekakšno univerzalno zdravilo. Kako priti do gospodarske rasti? Z več morale! Kako zmanjšati število brezposelnih? Z več morale! In tako naprej in tako naprej. Vendar se za navideznim pomanjkanjem vsebine skriva nekaj bistveno pomembnejšega. Skriva se težnja po ohranitvi obstoječega stanja. O tem pričajo nekatera Cerarjeva stališča, ki jih je ubesedil v bližnji preteklosti. Tako je lani poleti v prispevku za revijo Pravna praksa zapisal: ''Če denimo prevlada mišljenje, da nas bodo dolgoročno rešila tuja posojila, umazane tuje naložbe in tehnologije, nekritično udinjanje velikim državam, prenapenjanje varčevanja prebivalstva, zanikanje pomembnosti nacionalnega interesa, vsesplošna razprodaja državnega premoženja (…), potem nam seveda ni pomoči.'' Za nevtralno, sredinsko in dialoško držo se očitno skriva apologija razvpite ideologije nacionalnega interesa. Ideologije, na kateri je bil utemeljen razvojni model, ki je privedel do zaprte, etatistične, zmonopolizirane in nekonkurenčne družbe. Ideologije, katere nosilci so najbolj odgovorni za zdajšnjo krizo. V zgoraj citirani izjavi so namreč vsebovani vsi ključni elementi te ideologije: odpor do tujcev, ohranjanje državnega nadzora, nasprotovanje privatizaciji, nagnjenost k trošenju davkoplačevalskega denarja. Poleg tega takšno stališče odraža temeljno nerazumevanje delovanja tržnega sistema. Ob tem, ko nasprotuje varčevanju, namreč Cerar nasprotuje tudi zadolževanju. Le kako si predstavlja, da bo finančno izčrpana država prišla do sredstev? Mar meni, da se bo nekje našel dobrotnik, ki ji bo nekaj milijard kar poklonil – in potem vsakih nekaj le "ponovil vajo"? Ali pa bo rešitev znova – več morale? Toliko o tem, kakšno alternativo predstavljajo domnevni rešitelji.