Ponedeljek, 10. 6. 2019, 18.05
5 let, 5 mesecev
Nekoč smo Alana Forda brali. Danes ga živimo. #komentar
Alan Ford, kultni italijanski strip, praznuje 50 let. Če bi ga danes risali v Sloveniji, bi pot vanj zagotovo našle zgodbe bolnikov v čakalnih vrstah, deložacije iz hiš zaradi neplačane komunalne položnice ali mama samohranilka, ki zaradi neizterjane preživnine ne more plačati 13 evrov šolskih obveznosti, zaradi česar je hči ostala brez končnega izleta.
Nekateri pravijo, da je strip deveta umetnost. Na lestvici umetnosti je zadnji – tik za fotografijo in filmom, a že krepko daleč od arhitekture, plesa, kiparstva, glasbe, slikarstva in književnosti. V vseh letih v očeh številnih še vedno ni dobil "domovinske pravice", saj da gre za trivialen šund, nad katerim je najpametneje vihati nosove.
A v stripih, tej unikatni kombinaciji ilustracije in literature, je bilo vedno nekaj privlačnega. Zagotovo zaradi močne sporočilnosti. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila ponudba pri nas velika. Če so bili nekateri stripi namenjeni izključno zabavi, so drugi svet prikazovali kot nekoč George W. Bush, danes pa Donald Trump: kot boj dobrega proti zlu. Tretji so ob vsem naštetem ponujali tudi ost družbene kritike. Četrti so bili popolna subverzija.
In potem je bil Alan Ford.
Ko Zagor, Zvitorepec ali Asterix nimajo odgovorov
V resnici se ne spomnim, kdaj natančno sem v roke dobil prvi izvod Alana Forda, ki te dni praznuje Abrahama. Bilo je verjetno nekje na polovici osnovne šole. Dovolj za prvi šok ob branju nečesa, kar je bilo – če parafraziram Montyja Pythona – nekaj popolnoma drugačnega. Za nedorasle možgane smešnega predvsem zaradi likov, ki so se tedaj zdeli popolnoma nekonvencionalni, zaradi česar niso sodili v nobenega izmed "predalov".
A minila so leta, v katerih so Zagorji in drugi liki, ki so na slovenski trg prihajali izpod okrilja italijanske založniške hiše Bonelli, izginili z domačih polic. Svet je postajal vedno manj črn ali bel. Odraščanje je prineslo vprašanja, na katera Komandant Mark ni imel odgovorov, še manj Zvitorepec ali Asterix. V življenju ni herojev, kot je bil Veliki Blek, in pravičnikov, ki bi bili hkrati vedno na pravi strani pištole, kot so recimo Mister No, Nick Raider ali Rip Kirby.
Ne, življenje je v resnici kot knjiga, ki je nikoli ne moreš prebrati do konca. In vsako leto prinese zgolj nova spoznanja, da nič ni tako hudo, groteskno ali smešno, da v resnici ne bi moglo biti huje, bolj groteskno in bolj smešno.
Alan Ford – vodnik po življenju
Z vsakim letom mi je tako postajalo bolj jasno, da se prava resnica tega sveta ne skriva v šolskih učbenikih, svetih knjigah ali raznih priročnikih za osebnostno rast, ampak tam, kjer bi to najmanj pričakoval - v globinah Alana Forda. V absurdnih dogodivščinah članov "grupe TNT", ki se borijo – občasno skupaj, pogosto pa tudi drug proti drugemu – izključno za lastno preživetje. V neki propadli cvetličarni sredi betonske džungle velemesta, ki se ne ozira za "padlimi", šibkimi in neuspešnimi.
Alan Ford je nekakšen vodnik po življenju in za življenje, kot "Lonely Planet" za potovanje brez konca. Ne verjamete? Je mar zloglasni "Številka ena", ta večno živeči starec, priklenjen na invalidski voziček, ki so mu podkupnine, "plačila za pošteno delo" in razne druge nagrade skozi stoletja prinesle bogastvo, svoje uslužbence pa plačuje po načelu "dolar za vsakega", res kaj drugačen od šefa kakšnega slovenskega podjetja, ki zaposlene sili k čezmernemu delu in jim žuga, da na njihovo službo pred vrati čaka deset ljudi? Je pravzaprav prvi "stric iz ozadja", saj ljudi izsiljuje s črno knjižico, in hkrati simbol generacije, ki vzvodov ne želi prepustiti mlajšim.
Mar ni Bob Rock, pritlikavi razboritež velikega nosu iz razsutega socialnega okolja, simbol reveža, ki v kapitalizmu sanja o bližnjicah do uspeha, a mu vedno znova spodleti, zato ostaja prikovan na dno? Ali to, da skozi življenje na splošno pride vedno slabše od Alana Forda, visokoraslega lepotca in naslovnega junaka stripa, ni najboljši dokaz, da v svetu podob najbolj šteje videz?
In v čem je Sir Oliver, groteskna karikatura propadlega naslednika angleške plemiške družine, drugačen od naših uglednežev, ki v družabnih kronikah slikajo pravljice o uspešnih življenjih, v resnici pa imajo prazne denarnice ali astronomske dolgove?
"Hrana vsak dan, razen v četrtek"
V resničnem svetu tako Superhik, heroj, ki je kradel revnim, da bi dajal bogatim, ni absurdna pojava, ampak resnično stanje stvari. Ime bi lahko posodil večini davčnih reform od zgodnjih devetdesetih let.
Županski trojček, ki že po videzu spominja na prašiče, je zrcalna slika državnim ali lokalnih veljakov, ki so "privatizirali" korita, torej svoje resorje ali občine. Pregovorno nesposobni policijski inšpektor Brock, general, ki nosi priimek po vojni ("War"), in številni drugi stranski liki na različnih uradih ali funkcijah ne bi mogli bolje prikazovati klientelno nastavljenih diletantov, ki imajo v rokah pomembne vzvode družbe.
Nekoč, še polni iluzij o tem, kako se svet vendarle premika na bolje, smo se Alanu Fordu smejali. A izkazalo se je, da smo z njim dobili lep vpogled v prihodnost.
V svet, kjer je enim še vedno dovoljeno vse, drugim pa nič. V svet, ki nagrajuje izkoriščanje in goljufijo, kaznuje pa dobre namene in igranje po pravilih. V plastični prikaz globalne dohodkovne neenakosti, kjer bogati jedo kaviar, revnim pa ostanejo sirotišnice in "zadnje postaje", javne razdeljevalnice hrane, kjer so obroki na voljo "vsak dan, razen v četrtek". Ali kot si je na majico napisal upokojeni nemški pilot Grunf: Bolje je biti bogat kot ne biti.
Alan Ford in Slovenija – kaj od tega je strip?
Če bi italijanski duo Magnus & Bunker, ki je ustvaril najboljša dela iz opusa Alana Forda, danes živel v Sloveniji, bi tako pot v strip verjetno našle zgodbe o izbrisanih, deložacijah iz hiš zaradi neplačane komunalne položnice, mami samohranilki, ki zaradi neizterjane preživnine ne more plačati 13 evrov šolskih obveznosti, zaradi česar je hči ostala brez končnega izleta ...
Risal bi bolnike v večletnih čakalnih vrstah, podkupljive zdravnike ali župane, lastnike podjetij, ki so za stečaje krivili zaposlene ali tuje gradbene delavce, ki so brez plač zmrzovali v kontejnerjih. Gledali bi sličice otrok, ki morajo po škornje hoditi na Rdeči križ, mogotcev s kupi gotovine pod kakšno termoelektrarno, pedofilskih duhovnikov, upokojencev, ki brskajo po smetnjakih, politikov, ki so nekoč govorili eno, nato delali drugo, danes pa govorijo tretje, in beguncev ali drugih ranljivih skupin, ki smo jih v javnem diskurzu razčlovečili na raven vremenskih ali celo evgeničnih pojavov.
Danes 50-letni Alan, morda že oče z otrokom, bi zanj iskal prostor v javnem vrtcu, Bob pa zbiral 450 evrov za najetje 12 kvadratnih metrov velike "luknje" v Ljubljani, če bi se vendarle naveličal cvetličarne, in v novem domovanju smel imeti psa. "Številka Ena" bi z vrečo denarja v rokah sestavljal vladne koalicije. Njegov prvi pomočnik Šef bi spal za pisalno mizo na kateri od državnih funkcij, saj je "za domovino treba dati vse, še celo življenja drugih".
Z grenkobo bi se smejali – ali pa tudi ne. V tem času "zgodovinskih pretresov" in tranzicije, ki naplavlja in odnaša nove junake in obraze, smo namreč začeli slaviti primitivizem, zaradi česa smo izgubili tudi velik del smisla za dober, kakovosten ali "nadrealistični" humor. Alana Forda smo nekoč le brali, danes pa ga živimo.
10