Ponedeljek, 8. 12. 2014, 11.39
7 let, 1 mesec
Mučno potovanje v nepomembnost
Linč, ki se je zgodil, je bil le posledica procesa, ki traja že leta.
Sledi pomemben odstavek: "Na drugi strani pa država za stavbno opremo v soseski Dunajski kristali komenski družbi dolguje 3.500.000 evrov. Ta denar v Komnu pričakujejo že tri leta."
Novinarka ogorčeno konča s tem, da je situacija "absurdna", in s pozivom: "Koliko časa si bo država še zatiskala ušesa?"
Novica o napadu države na nič hudega sluteče proletarce je začela odmevati po družabnih omrežjih in preostalih medijih, tudi sam sem jo objavil, potem pa me je bralec opozoril na predzgodovino – in kot že nekajkrat v zadnjem letu sem moral sam guglati in iskati prejšnje novice, da sem sploh ugotovil, za kaj gre.
Skratka, namesto novinarke sem delo opravljal jaz, bralec.
In to je to.
Delavci Alukomna imajo minimalno plačo brez plačanih prispevkov že nekaj let, kdor je lahko šel, se je poslovil, ostali so najbolj obupani.
To so zdaj zadnje kaplje Miklavčičevega predloga.
Vlada podpiše pogodbo.
Moje prvo vprašanje: zakaj preiskovalci niso vskočili še pred podpisom? Se nikomur ne zdi sumljivo, da ogromne državne posle dobijo anonimneži iz Liechtensteina? Ne.
Se to zdi sumljivo vladi? Ne.
Zanimivo, tudi četrti veji oblasti, novinarjem, to ni nič posebnega. Pričakoval bi "scoop", torej velik naslov čez vse platnice: Vlada hoče milijone poslati v Liechtenstein!
Se torej tak posel zdi sumljiv medijem? Ne.
Se je posel z nabiralnikom zdel sumljiv podizvajalcem? Ne.
In ker se pravni in novinarski mehanizmi niso sprožili, bomo zdaj vsi plačali posledice.
Naslednji minister je pogodbo prekinil in tožarjenje poteka.
Pazite: tudi če država plača podizvajalcem in se nam bodo od sreče orosile oči, ne pozabite, da bodo naši davkoplačevalski milijoni šli za nekaj, česar država ne potrebuje in noče, saj še tam zaposleni protestirajo!
Nauk zgodbe je torej: pri nas je najbolje, da ne delaš nič in tako držiš svečo veseljakom, ki delijo davkoplačevalski denar.
Zanimivo, nihče ni tiščal mikrofona pod nos nekdanjemu ministru Miklavčiču, ki je res mogoča zakladnica informacij.
Tako pridemo do prvega pravila zdajšnjega slovenskega novinarstva: varnosti. Če bi zahtevali odgovore na pravih mestih, bi jih lahko celo dobili in se komu zamerili. Zato raje tekajo okoli žrtev, ki ne vedo, kaj jih je zadelo. Za poročanje je torej zelo varen žanr socialni pornič, ki najbolj ugaja glasu ljudstva, všečnosti za vsako ceno – najdete siromaka in masturbirate ob njem, potem pa boben trikrat udari in začnete prepevati refren: "Prekleta država!" Kot novinarji se počutite odlično, dobri samaritani pač, obenem pa ste varni, saj vzrokov siromaštva niste niti omenili.
K novinarjem, ki se vtikajo v nepomembnosti, da ne bi videli vzrokov, ali pa dregajo v intimo, spada tudi to, da velikokrat uporabljajo besede "raziskovanje" in "raziskovalno novinarstvo". Sramota.
Ker politiki upravljajo tudi velik del gospodarstva, razpolagajo torej z reklamami, in če te usahnejo, medij propade, tudi če je zaseben.
Mediji so torej prijazni s člani omrežij; če niste v njih, ste divjad sredi lovne sezone.
Vsebine so lastnikom le mašilo med oglasi in zahtevajo, da se jim prilagodijo: torej mora članek bolj na široko hvaliti tisto, kar oglas kaže v sliki. Skratka, medij naj bi bil razširjeno PR-sporočilo – zakaj bi kaj takega kdo plačeval, pa ne povedo.
Pred kratkim smo brali o novem mediju, ki novinarju za članek plača celih pet evrov!
Pri tem mu od tega zneska odšteje stroške za uredniško in lektorsko delo. To je nova cena novinarskega, uredniškega in lektorskega poklica v Sloveniji.
Iščejo tisto, kar lahko dobijo zastonj, zato, da bi nam potem izdelek zaračunali. Skratka, imajo nas za molzne idiote.
Pred davnimi leti, ko sem delal kot urednik, so mi večino časa vzeli pogovori z avtorji: preverjanje, kako so ravnali s podatki, od kje so jih dobili, preverjanje, da ne gre za prikrite reklame, pogovarjanje o tem, kako bi bil lahko članek bolje napisan, itd. Torej sem moral članek večkrat prebrati, imeti mnenje in ga jasno povedati novinarju.
Ja, seveda, tvegal sem in včasih tudi prišel v zamero pri kom.
Zdaj torej novinarski kadri pridejo s fakultete (če) in nihče se ne ukvarja več z njimi, nikoli več. Torej se naučijo točno toliko, kot želijo sami. Obljubljena dežela. Hkrati jim vedno grozijo, da lahko namesto njih najdejo nekoga drugega, kogarkoli, saj zna vsak izpolniti glavne kriterije novinarskega dela: poštempljati ure in pritiskati tipke.
Hkrati pa leni novinarji iz dna duše sovražijo sposobne in delavne, kar je normalno človeško, saj gledajo tisto, kar bi bili lahko, pa niso. Človeka vedno zagreni, če se ni razvil do meja svojih sposobnosti, pa četudi zaradi lastne lenobe.
Ko sem govoril z novinarji, ki jih cenim in za katere menim, da plavajo proti zdajšnjemu toku, so večinoma povedali enako: imajo slabše plače od kolegov, torej jih lastniki prezirajo, uredniki jih ne pohvalijo, sodelavci izločajo itd.
So pač anomalija v morju lenobe.
Skratka, javno mnenje, ki bi moralo biti največji zaveznik novinarstva, pri nas ne obstaja.
Obstaja le javno jamranje. To pa se lahko najbolj naslaja ravno pri zgodbah o lačnih čistilkah in tako je krog sklenjen.
Največja zabloda lastnikov slovenskih medijev pa je, da pričakujejo, da bomo uporabniki plačevali za bloge. Ne bomo. Zakaj bi plačeval za impresije in koščke informacij, nato pa guglal, da ugotovim, za kaj gre? In ja, konkretno, ne pozabite, RTV Slovenija je plačljiv medij, ki dobiva davkoplačevalski denar ravno zato, da bi objavljal poglobljene zgodbe, ne pa panične vzklike.
Zakaj bi kupil časopis, ki tekmuje z blogovskimi impresijami? Ste že slišali za človeka, ki bi stopil do trafike in zahteval revijo, za katero so naštempljali največ delovnih ur?
Pred časom sem zbiral podatke o ameriških medijih, predvsem o tem, koliko vlagajo v plačevanje vsebin – in tistim, ki vlagajo v vsebine, naklada ne pada. Izjemno raziskan in poglobljen članek boste pač kupili tudi v elektronski obliki, iztrgane koščke vam internet tako ali tako dostavlja zastonj. Pri nas je zanimiva revija Global, ki objavlja daljše, dobro raziskane članke iz tujih medijev in se je čisto po tiho dobro učvrstila na trgu ter daje upanje, da čisto vsi bralci vendarle še nimajo pozornosti zlate ribice.
Skratka, podsistemi so vedno slika celotnega sistema in obratno. Povedano po domače: slovenski mediji so kot slovenska družba. Mešanica lenobe, neodgovornosti, negativnega kadriranja, slabega vodenja in sentimentalne histerije.
Za boljše javno mnenje in kakovostno civilno družbo so mediji nujen pogoj in zanje se je vredno boriti. Naj naštejem nekaj predlogov.
Posebej pomembno pa je, da dodate med naslovnike še direktorja oziroma predstavnika lastnikov. Povejte, da ste kupec ravno zaradi takih člankov, ki so raziskani, dobro pripravljeni in vredni branja.
Taka dopisovanja lahko postanejo veliko zanimivejša od članka. Za konkreten primer o Alukomnu sem na spletni strani poiskal ime urednika in pisal Andreju Šavku. Odgovoril je, naj se obrnem na PR-službo. Obrnil sem se na PR-službo. Odgovorili so mi, da so pismo posredovali Andreju Šavku. Na tej točki se je že zgodil zanimiv premik: PR-služba je stroj, brezoblična magma, nenadoma pod pismi nihče ni več podpisan. Trikrat sem izrecno vprašal, s kom si dopisujem, preden so se podpisali z imenom in priimkom. Zahtevajte jih, ne pustite se razčlovečiti. Vredni ste pogovora s človekom, ne mehanizmom.
Andrej Šavko si je vzel čas. Ko sem zahteval, so mi iz PR-službe odgovorili, da je zakonski rok sedem dni. Aha, zavlačevanje. Ko je odgovor končno prišel, je bil šokanten. Gospod Šavko je brez pojasnila o delu, ki sta ga opravila novinarka in on, kopiral/prilepil del sodbe sodišča o zadevi Alukomen. Zunaj konteksta, arogantno in nesramno. Ko sem vztrajal, naj odgovori na vprašanja, je to končno storil, v istem slogu, ne da bi povedal karkoli. Imel sem občutek globoke nejevolje, kot bi šel dregat medveda med zimskim spanjem.
Ker je gospod zaposlen na RTV in je to podjetje miselno Slovenija v malem, menim, da bo karierno še visoko prilezel.
Takim kadrom je treba omogočiti zdaj tako moderno duhovno rast na delovnem mestu. Pišite jim in zahtevajte odgovor.
Spotoma, če ste pomislili, da je bilo moje dopisovanje izguba časa: že po prvem pismu je RTV začela objavljati članke in prispevke, z malo več ozadja, ne pa z imeni ministrov, tega ne upajo, so vseeno del javnega sektorja.
Medijev, ki so najbolj divjali, ne kupujem in ne spremljam, sem bil pa nekajkrat na javnem prostoru deležen oddajanja Radia 1 (del imperija Lea Oblaka) in šlo mi je na bruhanje.
Pri tem bi rad oglaševalce opozoril na posebno značilnost naših možganov, ki jo je prvi popisal Pavlov. Oni dan sem krenil v neko trgovino, kjer ponavadi kupujem, in spreletel me je občutek gnusa; raje sem zavil h konkurenci. Ko sem analiziral, čemu, sem ugotovil, da je moj spomin spakiral skupaj glas Denisa Avdića z Radia 1 in oglas, ki sem ga tam slišal.
Če ste oglaševalec, preprosto morate razmisliti, kdo je vaše ciljno občinstvo.
Torej jih je treba udariti po žepu.
Sami so sprejeli odločitev, da bodo kršili zakon in se vtikali v vašo intimo – tožite jih! Kot je rekla novinarka, naj končno odgovarjajo za svoja dejanja.
Dostikrat mi prizadeti omenijo, da so sodišča počasna in odškodnine nizke. Prvo je torej razlog, da tožite že danes in ne čakate na jutri. Drugo pa … se bo spremenilo. Ravno po tem primeru, menim, so tudi sodniki uvideli, da je šale konec.
Samo s tožbami bodo iz osrednjih revij izginili tudi udarni članki v slogu, sonce pozdravi vse, pojdite in strmite vanj – ko bo prvi na novo oslepeli tožil urednika in lastnika, bodo ti končno spregledali.
Slovenija je danes družba zmanjšane odgovornosti. Naslednja stopnja je kaos. Si ga res želite?