Sobota, 19. 4. 2025, 4.00
3 tedne
Majda Širca: Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,17
"Ko sem nekoč osnovnošolcem skušala razložiti, kaj je pravzaprav igralski poklic, sem jim povedala Prešernovo Vrbo. Najprej sem jo povedala naučeno, šolsko, brez potrebnega razmisleka in občutka. Debelo so gledali, nič niso razumeli, kot da bi jim govorila v tujem jeziku. Potem pa sem jo povedala še enkrat – tako kot jo občutim jaz in kot sem upala, da jo bodo razumeli otroci. Pred sabo v klopi sem zagledala fantiča odprtih oči, iz katerih so tekle solze. Takrat sem bila pretresena nad močjo pesnikove besede in zgrožena nad odgovornostjo svojega poklica."
Tako je 7. februarja 1994 začela govor Milena Zupančič, ko je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Bila je prva ženska, ki je na podelitvi imela govor. V nasprotju s prakso časopisi njenega govora niso objavili, sem pa nanj naletela v kar nekaj knjižnih objavah, kar ne čudi, saj je bil briljanten: čuten, iskren, oster in v odnosu do umetnosti bistven. Kot vedno pri Mileni. Na prošnjo številnih ljudi jim ga je pošiljala po pošti.
Milena Zupančič: "Gre tudi za poniževanje, diskreditiranje, krajo in popolno nerazumevanje kulture. Ne skrivajo goljufivega referendumskega namena, da bodo s pljuvanjem po njej – po nas, lažje prišli na oblast," doda boleče Milena Zupančič.
Te dni sem jo vprašala, kako si razlaga referendumsko zahtevo o pokojninskih dodatkih za vrhunske umetnike in umetnice. Se ji zdi moč umetnosti za politično elito tako nevarna, da jo poskušajo kastrirati, jo vprašam. Konec koncev se je umetnost vedno avantgardno ozirala naprej, kršila tabuje, trasirala poti in bila neprijetna kritičarka družbe, nadaljujem.
Milena
"Zagotovo, a ne gre le za to, temveč tudi za poniževanje, diskreditiranje, krajo in popolno nerazumevanje kulture. Ne skrivajo goljufivega referendumskega namena, da bodo s pljuvanjem po njej – po nas, lažje prišli na oblast," doda boleče zgrožena in prizadeta nad pogromom, ki ga izvaja za kulturo indiferentna sekta.
Milena Zupančič je v življenju ogromno dosegla, ima spisek domačih in mednarodnih nagrad za dolžino te kolumne in še čez. Za upokojenskimi dodatki se ne ozira. Ko je šlo za pravične in humane ideje, se je znotraj in zunaj poklica mnogokrat tudi neodplačno razdajala. Zdi se mi, da bi bil zanjo edini izjemni dodatek le oder. Zdaj pa si predstavljajte njeno počutje ali počutje njenih kolegov in kolegic, ko ji neki polizobraženi poslanec brez enega pomenljivega dosežka dopoveduje, da umetniki družbo moralno in finančno obremenjujejo. Ne le to, drugi brezreferenčni poslanik naroda tudi pove, da ima glede obravnave vrhunske kulture konceptualni problem, saj je zanj in njegove krščanske demokrate vredna le tista, ki pravoverno služi narodu in državi.
Tovrstno razumevanje ideološko obravnavane kulture pa nas ne vrača le v čase socrealizma, ampak v bistveno hujše režime, ko je oblast normirala, sankcionirala in usmerjala umetnost.
O ljubezenskih veščinah
Spominjam se posebnih časti, ki jih je bil deležen slikar alternativnega in mirovniškega kova, pokojni Slavko Furlan. V času služenja vojaškega roka je namreč poslikal jedilnico z ogromno fresko pastirja, ki pelje na pašo ubogljivo čredo ovac. Šefi so bili tako navdušeni, da je takoj dobil naročilo še za poslikavo drugih vojašnic, da dopusta in nagradnih izhodov niti ne omenjam.
No, ampak znana zgodba Karpa Godine je bolj povedna. Vojaško podjetje za produkcijo propagandnih filmov Zastava film se je namreč v času, ko je v Ajdovščini služil vojaški rok, obrnilo nanj, saj so že slišali za njegovo klubsko filmsko dejavnost. Povabili so ga v Beograd, ga zasuli z režiranji vojaških proslav in podobnim ter mu dali možnost, da posname kakšen promocijski film za vojsko. Seveda je ponudbo takoj pograbil in prišel s sijajno zgodbo, povzeto po časopisni objavi, o makedonskem Štipu oziroma Saramazalinu, kjer je v tekstilnih tovarnah delalo oziroma se tam šolalo več kot sedem tisoč mladih deklet. Zraven tovarn in šol pa je bilo ogromno zaprto vojaško območje, kjer je bilo nameščenih skoraj še enkrat toliko vojakov. Dekleta in vojaki se nikoli ne srečajo. Posnel je vojake, ki jih je poganjal po peščenem hribovitem terenu brez rastlinstva, kot da bi bili v Rdeči puščavi ali na drugem planetu. Vojska mu je zagotovila vse, kar si je zaželel. In Karpo si je zaželel "svašta", konec koncev tudi njegovi konceptualno trdni kadri niso enostavni. V do zadnje kotanje napolnjeno sliko z vojaki je v kontrapunktu montiral skupinske podobe mladih deklet, vse skupaj pa podložil z muziko bratov Vranešević, ki sta prepevala, da med tisoči vojaki in tisoči deklet ni otrok. Da je vojska nesmiselna, kot je tudi nesmiselno življenje brez ljubezni, skratka.
Ko so generali v pričakovanju vojaške epopeje film končno videli, so uprizorili pogrom. Sledil je klic pred vojno sodišče, kjer so mu prali možgane, dokler mu ni na pomoč priskočil pesnik in umetniški vodja Zastava filma v civilu ter generalom držal tirado o ustvarjalni svobodi in podobnih zadevah. Tako so mu črtali kazen, a hkrati naročili, da se filmski trak s sekiro takoj uniči.
Skoraj pol stoletja kasneje se je izkazalo, da je nekdo filmski trak umaknil pred sekiro, zaradi česar ga danes sploh lahko vidimo. Dokumentarni film O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami (1972) je en meni najljubših kratkih filmov Karpa Godine, avantgardnega, subverzivnega in inovativnega režiserja ter Prešernovega nagrajenca, ki ne prazni proračuna s pokojninskimi dodatki z vsotami, kot jih napihujejo nasprotniki zakona, polni pa našo zavest o moči kulturnega izraza, najsi razstavlja ali vrti svoje filme v newyorškem muzeju MoMA, Berlinu ali v Slovenski kinoteki.
Kot bi rekel Tonin, generali so pač imeli konceptualno drugačno videnje, kaj je to umetnost: ali budi narod ali nad narodom bdi.
Bdeti nad narodom ali ga buditi?
Zakaj to pišem? Ker na podoben način, kot so nekoč o umetnosti razsojali raznorazni generali, danes razsojajo kulturomrzneži in posiljevalci referenduma. Kako so se rezale peruti v času črnega vala, katere role so morale na hladno in koliko let je avtor čakal, da je sploh lahko debitiral, je v jugi odločala kasarniška logika, ki je pričakovala, da bo umetnost prikazovala lepe podobe rožnatega sveta in pridnih ovčic. V Nemčiji je nacizem pripravljal teren z domoljubnimi heimat filmi, v Italiji so takrat cvetele brezjajčne ljubezenske romance belih telefonov, ki so jih z obveznimi predfilmi uvajali Mussolinijevi osvajalski obzorniki. Oh, v zgodovini je teh madežev izrabljene umetnosti brez konca. Čas jih praviloma porazi.
O, Slovenci kremeniti, prehlajen predmet zgodovine*
Desnici vtikanje v ustvarjalnost ni tuja, kar smo trpko že izkusili. Tu je tisti drugi temeljni ključ, ki pelje do referendumskega 11. maja. Ne le tlakovanje poti do prihoda na oblast, temveč tudi tlakovanje terena za definiranje prave in neprave umetnosti, kjer bo prava umetnost očiščena degenerativnih tendenc.
Po tej logiki bi Vitomilu Zupanu odrekli obe Prešernovi nagradi, saj ga je sistem obtožil dekadence in nemorale; še več, naložil mu je skoraj dvajset let zapora in izgubo državljanskih pravic.
Po tej logiki bi s sten galerij lahko sneli Prešernovega nagrajenca Toneta Kralja, ki je v nabožno cerkveno ikonografijo subverzivno vrisal obraze okupatorjev in domobrancev.
Po tej logiki bi izbrisali tudi Tomaža Šalamuna, enega največjih in tudi v tujini najbolj priznanih modernističnih pesnikov, dvakratnega Prešernovega nagrajenca, pri katerem sem si izposodila naslov kolumne in mednaslov:
*Duma 64, politično provokativna pesem, zaradi katere je bil Tomaž Šalamun tudi zaprt.
Razlogi in razlage so kaplja v vodo, ker je voda že dovolj motna
Razlage, kako umetniki odžirajo kruh in pokojnine ljudem, ki so vse življenje delali, medtem ko so ustvarjalci bolj ali manj lenarili, se z vztrajnim ponavljanjem postopoma primejo. Tistih nekaj umetnikov na leto, ki bi zadovoljili merilom novega zakona in pridobili pravico do upokojenskega dodatka, se spreminja v vojsko termitov, denarni nadomestki v milijonske zneske, tudi če govorimo o dobrih sto tisoč evrih letnega proračunskega izdatka, ki lahko znaša le sto evrov na čislano umetniško glavo, saj gre v mnogih primerih za moralno priznanje tudi prvakov, visoko izobraženih avtorjev, ki so delovali znotraj univerzitetnih ali drugih statusov.
Ampak pojasnjevanje realnih dejstev, ki bi spodnesla vedno na novo zavestno izrečene laži promotorjev referenduma, je kaplja v vodo, ker je voda že dovolj motna. Nasprotnikom tega linča in metanja denarja v brezno pa se zdi že nevredno, žaljivo ali neumestno izpodbijati samoumevnosti, žal poznane ozkemu mehurčku, v katerem živijo. Če povedo, da za razstavo, za katero je več let dela in priprav, prejmejo manj od mesečne plače poslanca, ki je proti tako imenovani kulturniški eliti, se jim očita, da so njihove čačke nevredne domovine, če pa so komu že tako fine, jih bo itak že trg izvohal. Tako ostajajo na delu mrkaićevske mantre o zajedavskih kulturnikih, ki jih je treba odstraniti – sploh z Metelkove, kot mu rad pritegne Janša, sodobna umetnost se spremeni v degenerativno umetnost, križanje znanosti in umetnosti, ki je kot specifična zvrst vse bolj prisotna, pa zahteva nekaj več vedenja in pogledov izza domačega dola.
Žongliranje s kulturno identiteto
Rezultat vseh teh poenostavljenih in tendencioznih videnj umika avantgardno in vrhunsko umetnost v nedrja ljubiteljstva in narodnega buditeljstva. Da se razumemo, z ljudsko umetnostjo ni nič narobe, a kulturne identitete naroda, na katero se vsi radi sklicujejo, seveda najbolj bahavo 8. februarja, še zdaleč ne gradi le ena zvrst, en pogled, en milje, temveč gre za nujno sprego različnih družbenih kontekstov, potenc, videnj, praks, izzivov, dognanj, iskanj in vplivov – tudi tujih.
Ključna je percepcija odprtega družbenega prostora, kaj je tako dobro, napredno in prebojno, da lahko rečemo, da je vrhunsko. Da se fantiču ob pesmi orosijo oči, da se nam spremeni pogled na svet, da nam je duša lažja, da smo bolj kritični in odprti. Vse to nam povzroča umetnost. Ampak vse to in še kaj se zdi nekaterim preveč elitno ali pa težko merljivo, sploh uradnikom na računskem sodišču. Zato je zgodovina umetnosti tudi zgodovina nasprotji, penetracij novega, pregonov in pogromov.
Zgodovina različic zakonov o pokojninskih dodatkih, rentah ali izjemnih pokojninah ni kratka, sega v petdeseta in ne sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Po vojni je bila v luči socialistične ideologije in obnove države skrb za zaslužne državljane, sploh borce, več kot le ekonomska pravica. Sčasoma so borci in aktivisti izginili iz nabora izjemnih pokojnin, ostali so le znanstveniki, kulturniki in športniki. Levitev do današnjega stanja je bila vedno turbulentna, mnogokrat mrka, dvomljiva in partikularno malenkostna tudi zunaj desnih političnih krogov, česar se, žal, prav dobro spominjam.
Pot do vrhunskih uspehov ni lahka
V našem omejenem (tržnem) okolju, šibki kritični masi in ob dejstvu, da je vse več kreativnih ljudi, ki vidi svoje mesto v kulturnem udejstvovanju, so možnosti zaposlovanja ali spodobnih pogodbenih delovnih razmerij zelo majhne, saj je javni sektor na področju humanistike zdesetkan, gospodarske in druge družbe, celo javni zavodi, pa na pogodbe vežejo ustvarjalce, ki pogoltnejo tudi krute pogodbe, po katerih lahko čez noč ostanejo na cesti, kjer ne dobijo poplačila za večji obseg dela, kjer nimajo dopustov, službenih pripomočkov in v primerjavi z redno zaposlenimi niti primernega plačila in varnosti.
V prejšnjem sistemu, ko smo že poznali statuse samozaposlenih v kulturi in mehanizme plačila prispevkov, je bilo vendarle več delovnih mest, kjer so ustvarjalci v rednem delovnem razmerju delali kot uredniki, ilustratorji, kustosi, novinarji, strokovni in podporni delavci, zraven pa pisali, slikali ali kako drugače ustvarjali. Tega je v javnem sektorju in zunaj njega vse manj ali že loterija. Pot do vrhunskih uspehov zagotovo ni lahka ali sploh mogoča.
Za športnike je drugače. Eden od številnih sistemskih ukrepov je tudi zaposlovanje vrhunskih športnikov v javni upravi – tako v Slovenski vojski kot policiji in drugje. Da smo si na jasnem, ukrepi, ki jih država omogoča športni panogi, so hvalevredni. Manjka pa določena solidarnost, saj so razmere med enimi in drugimi panogami, med kulturo in fizkulturo, vendarle drugačne, tako v luči možnosti sponzorstva kot možnosti uveljavitve svojega dela.
"Ne mislim, da umetnost lahko spreminja svet, da ga lahko popravlja, prepričana pa sem, da umetnost naredi ljudi bolj omikane, bolj strpne, bolj odprte, razmišljujoče, bolj občutljive za vprašanja etike. Nasprotja v družbi so seveda neizbežna, vendar gre za to, kako jih razrešujemo. Ali bomo v neskončnost fabricirali izključujoče, sovražne, nasproti si stoječe tabore, ki bodo zastrupljali ozračje in grenili življenje tudi našim otrokom in rodovom, ki prihajajo?" je svoj govor leta 1994, na predvečer kulturnega praznika in ob prejemu najvišjega priznanja za življenjsko delo zaključila Milena Zupančič.
Dvajset let kasneje so v SDS dejali, da so za odvzem priznanj umetnikom in umetnicam pripravljeni tudi na mesarsko klanje.
Siolova kolumnistka Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, novinarka, publicistka ter avtorica številnih prispevkov in oddaj o kulturi. Avtorica večkrat nagrajenih dokumentarnih televizijskih oddaj Povečava. Trikratna poslanka v državnem zboru in nekdanja ministrica za kulturo. Ter neutrudna kritičarka prostora in časa.
