Lucija Mulej: Hčere brez očetov

Hčere brez očetov, žene brez mož. Samohranilke, ki iščejo mesto pod soncem zase in za potomstvo. Zapuščene, same, borke in vodnice. Prevečkrat žrtve nasilja, psihičnih travm in izkoriščanja, žal tudi femicidov. Večne dajalke, ki pozabljajo nase. Žrtvovanje za druge jim je vžgano v DNK. Od njih se pričakuje, da si režejo srce, košček za koščkom. Saj da ga zase ne potrebujejo. Tu so, da služijo.

Enovita Ženska, rešiteljica civilizacijskih travm

V sodobnem "modernem" svetu smo srce izgnali v pekel, um v vesolje in le sla "po še" se bohoti po planetu. Izrezano srce velikih žensk vsakdana in zgodovine je razvrednoteno, njihova moč prezrta, a sij nesebičnih dejanj blešči in ožarja grdote vseh vrst.

Udobna večina ali tisti, ki se stlačijo v statistično povprečje, se opirajo drug na drugega, v svetem zakonu ali nuklearni družinski celici. Ki je sicer neredko lahko gnila pod površjem, a skrbno skriva svojo nemoč in nesposobnost. Umazane podrobnosti prepušča molčečnosti psihoanalitikov in terapevtov.

Smo civilizacija travm: napetosti, šoki in napori se umeščajo v rutine vsakega dne. Ogroženost narave, naše psihe in genoma z GSO in drugimi manipulacijami vrst, umetno inteligenco in s spletnimi družbenimi omrežji diktira plehkost naših poti. Ugašata sij duše in bistrina duha.

Hčere in sinovi brez očetov, matere brez opore v drugem spolu, spremenjena družinska razmerja in nasploh praksa reorganiziranih družin izkoreninjajo tradicionalne obrazce vedenja. Ki so, kot kaže, preživeli. Strahospoštovanje do svetega in cikličnega, do življenja in smrti so poznali staroselci in tisti, ki so dihali s svetom. Pokrajina medosebnih odnosov je opustošena do mere kamnitih puščav utrujenih ljudi, ki so se pozabili imeti radi. Življenje postaja neprepoznavno.

Rešile nas bodo le močne, klene in samostojne ženske, ločene ali poročene, ljubimke ali izgnanke, vse tiste, ki poznajo moč ognja in milino odpuščanja. Morda ravno hčere brez očetov in vse, ki jih je vzgajala avtoriteta življenja z bridkostjo preizkušenj vred?

Vse matere in vse tiste, ki so matere človeštvu. Vseh osem milijard ali natančneje 8.118.835.999 ljudi te civilizacije je rojenih iz telesa žensk. A vsaka ob sebi potrebuje moškega, s katerim se dopolnjujeta – samost je sicer izbira, osamljenost pa iniciacija v prepoznavanje vrednosti tistih, ki so (bili) ob nas. Četudi raztrgani, a na poti celjenja.

Foto: Shutterstock

Simbolni incest

Hčere brez očetov, vzgajane z avtoriteto nejasnega smisla in preizkušnjami praznine, hodijo čez ovire drugače. Delujejo same. Od osnovne šole, ko jih ne varuje nihče razen one same s svojimi znanji, veščinami in odpornostjo, do odrasle dobe, ko vodijo lastna podjetja ali narode. Moč volje, ki jo zgradijo hčere brez očetov, osupne še najmočnejše.

Z začudenjem opazujejo svet, kako se vrti, ko ima mala deklica v vrtcu oba starša. Ko hodi naokrog v mehurčku gotovosti, negovanosti, ljubljenosti in vrednosti. Ljubljene deklice odrastejo v najstnice, ki praviloma razumejo svet socialnih iger bolje od samorastnic in ga, s prikupnostjo ali pa tudi z zvijačnostjo, lahko obračajo sebi v prid.

Hitro lahko prepoznajo socialne vloge in tankočutno in mestoma samopašno v prvi vrsti razvijajo skrb zase. Že v rani mladosti prakticirajo sposobnost ohranjanja lastnega potenciala in varčevanja z osebno življenjsko energijo, četudi na račun drugih. Ljudi znajo po vzoru očeta in mame pripraviti do sodelovanja v svojih ambicijah, ko jim samodejno odpirajo poti. Njihova privzgojena prikupnost mehča možgane, kar se pokaže v primeru zelo bogatih možitev in razkošja, ki so ga sposobne privlačiti.

Če so takšne dvostarševske družine še materialno močne, se z okoljem obilja spreminja tudi nevrološki ustroj pripadnikov take družine. Materialna moč sicer kot privid kaže na udobje, morda nedotakljivost, a vsak primer je treba opazovati v času in razvozlati, kako se usode prepletajo in česa nas učijo.

Unikatni primeri razkrijejo, da so hčere z močnimi očeti pogosto v dvojni poziciji. V ljubečem razmerju z očetom, ki posrbi za vse njihove potrebe, jih dviguje v nebo in s tem prepreči, da bi se razvijale in osmišljale same. Istočasno pa igrajo žrtev in storilko.

Zaradi navezanosti in udobja nimajo interesa po raziskovalni samoiniciativnosti in kasneje v odraslem življenju težje najdejo partnerja. Pretesen odnos očeta in hčere je simbolno incestuozen. Ker deklice pričakujejo neprestano oskrbo in dajanje, so ujete. Oče je en sam, partner pa ni in ne sme biti oče. Oče bi hčer moral naučiti preživetja, a jo s takšnim vedenjem čustveno ugrabi in simbolno ohranja zase.

V takih primerih dekleta težje razvijejo empatijo, saj so čustvena predvsem do sebe. Naučena so biti izrazito egocentrična in sebična. Ker se svet z odraščanjem njihovi volji ne uklanja, so kljub sposobnostim manipuliranja in načrtne nežnosti v stalnem konfliktu s seboj in z moško figuro, ki se izmika. In ki jo oče utrjuje. Zlasti ko pokaže, da je nezamenljiv. So žalostne in ujete v svet idealov, ki se razblinja.

Foto: Shutterstock

Očka, zlata ribica in samorasle ženske

Kot "zlata ribica" izpolnjuje ambicije, še preden princeska pomisli nanje. Tu oba iz odnosa izrivata mater, kar je tipičen primer umetelnih družin, ki jih skupaj drži le zunanji videz. Vsak zdrav odnos potrebuje jasne meje, zlasti v razmerju do ostalih družinskih članov.

Medtem ko hčere brez očetov takšne relacije le opazujejo, ko se same borijo z vrstniki, okoljem in kasneje svetom, zaščitene le z materjo, če sploh. Zaradi nerazrešenega manka, ki ga čutijo na vsakem koraku, najšibkejše med njimi zapadejo v razne odvisnosti, nezdrave odnose, spolnost, zlorabo drog itd.

Nimajo prostora, nimajo zgleda, nimajo obrazcev vedenja in orodij, s katerimi bi raziskovale relacije med moškim in žensko.

Če so naučene, da so vredne le, ko se podrejajo, so pogojno žrtve razmerij, izkoriščanja in manipulacij. Običajno dajejo svetu več, kot od njega prejemajo, saj so vajene biti nekje zadaj. Nepomembne, prezrte. V njihov DNK je vtkano žrtvovanje. Zato se morajo v življenju naučiti poskrbeti zase.

Močni očetje lasten zarod potiskajo naprej po lestvici uspeha. Hčere brez očetov takšnega podpornega okolja nimajo. Najmočnejše med njimi si izborijo mesto pod soncem. Saj se soočijo z najtežjimi preizkušnjami brez zemljevidov, navodil in varovanj na vsakem koraku. Večkrat si izberejo najtežje poklice, ki so povezani z varovanjem (policija, vojska), pomočjo (terapevtke, psihiatrinje ...) ali pravičnostjo (sodnice, odvetnice). Seveda so močne tudi v ustvarjalnih poklicih, saj so se morale ustvariti in izgraditi same. Brez vodičev in opomb na vsakem koraku, varnostnih mrež vsakega odhoda od doma … So osvajalke novih svetov. Hčere brez očetov, tiste najmočnejše sorte, spreminjajo rutino vsakdana.

Ikone, ki to niso

Bogati očetje in modre matere, ki strateško izbirajo vsako potezo, tudi vnos hrane v usta, vedo, kakšna je skrita moč družine in zavezništev.

Družina jim predstavlja organizacijo in ne oazo topline, sočutja in miru. Z močnimi in vplivnimi družinskimi člani in ostalimi sorodstvenimi mrežami iz podpovprečnih princesk ustvarijo ikone, ki to niso.

Njihove medle dosežke obelodanijo, z marketingom in formo (Kardashian) pa ustvarijo kulte osebnosti, ki so prazni, abotni in lepljivi. Poganja jih mašinerija materialnega hlepenja. Pozablja se na sodelovanje, solidarnost in skrb za dobro večine. Vrste med sabo ne tekmujejo za preživetje, pač pa sodelujejo, kar odkriva sodobna epigenetika. V tem pogledu se je "razviti" svet iztiril.

Ljudje se od nekdaj združujemo v skupine, ker je preživetje lažje in je tudi sinergija srčnih sodelovanj prisotna in se širi. A družine, ki nastopajo kot klani, so združene, da osvajajo družbene pozicije in ostale hrame moči. Moč je tisto, kar uresničuje. Po drugi strani so skupine večkrat povprečne, izjemoma izredne: povprečje je vedno stvar statistike, posebnost se v njih izgubi.

Močne, klene in neodvisne posameznice se skupin izogibajo, raje same iščejo svojo pot. Dovolj močne, da stopajo s svojimi koraki in mislijo z lastno glavo.

A zato so lahko moteče.

Samoustvarjene, hčere brez očetov

Kot val brez vnaprejšnjega ritma, sonce brez lune in dan brez dneva samostojne in neodvisne ženske kreirajo sebe.

Zato imajo poseben žar. Karizmo, ki opominja na bistvene razlike v kvaliteti, dometu in ustroju. Pogosto ostanejo same z otroki, ko simbolizirajo androgino identiteto, poosebljajoč moškega in žensko.

Zaradi lastne moči jih okolica skuša prezreti. Zbujajo slabo vest, saj dokazujejo, česa vse je ženska zmožna in kako močna je v resnici.

Zato so prevečkrat žrtve nasilja, besednega in fizičnega, žal tudi femicidov.

Družba ne prenese neodvisnih umsko samostojnih posameznikov, kaj šele, če ti vstopijo v paketu ženske. Njihove moralne semantike svet ne spoštuje, saj one ne govorijo, pač pa utelešajo moč preživetja. Najranljivejše so v odnosu do potomstva, kar tisti moški, ki so predatorji, točno vedo.

Za nami je 8. marec, praznik vseh žensk, pred nami pa 25. marec, materinski dan. Oba simbolizirata spoštovanje do ženske, izvira miru in moči.

Drage ženske, vse najboljše za naša praznika, za nazaj in naprej! Vsem tistim, ki ste same in osamljene, poklanjam današnji razmislek.

Ne pozabite, dobrih ljudi je veliko več, kot nas sodobni virtualni umetno ustvarjeni svet prepričuje. In za vse vas, ki ste najbolj neodvisne, velja, da je cel svet vaš dom. In vsak dan vaša stvaritev.

Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4 Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe. Foto: Lastni arhiv