Kaj naj otroci počnejo med počitnicami?

Mnogi starši so zanje že pred časom naredili načrt za vsak počitniški teden in dan, jih vpisali v razne izobraževalne tečaje, športne aktivnosti in jezikovne tabore, razporedili termine za čas s starimi starši in rezervirali skupne počitnice v tuje dežele z obveznimi ogledi takšnih in drugačnih znamenitosti.
    
Tako želijo starši prosti, počitniški čas, ko ni šole, čim bolje izkoristiti, in sicer zato da bi učenci in dijaki v začetek septembra, v prihodnje šolsko leto, prišli še bolje pripravljeni kot do zdaj. Kot je nedavno rekel eden od ravnateljev na eni ljubljanskih šol: dober uspeh ni več dober, temveč je slab.

Slovenija, dežela neenakih možnosti
Koliko vode je treba spiti vsak dan?
Tovarna Rog in moje življenje

Je princip polnega angažmaja otrok med počitnicami prava stvar? S tem vprašanjem se tako ali drugače, tudi kot oče treh otrok, pred vsakim poletjem ukvarjam kar nekaj časa. Nanj se mi skozi leta ponuja več odgovorov in vsak od njih ima svoje bistvo.

Prvi je:

Popoln angažma

Pred nekaj leti sem že pisal o logiki, ki jo prakticirajo v nekaterih ameriških šolah. Tam pravih "brezdelnih" počitnic sploh nimajo in otroke ves čas, praktično skozi vse leto, držijo v stanju učne aktivnosti. Razlog za to vidijo v naslednji podmeni: če otroke daljši čas, recimo dva meseca, pustiš brez nadzora, učnih stimulansov in različnih zahtev ter obvez, se njihovi možgani tako polenijo in odvadijo običajne dinamike, da je treba po začetku šolskega leta vložiti kar nekaj energije, da jih spet na novo spraviš v ustrezen pogon. To pa lahko traja toliko časa, da ti otroci potem pomembno zaostanejo za tistimi, ki so bili med počitnicami aktivni in angažirani.
    
O tem je na dolgo in široko pisal tudi Malcolm Gladwell v eni svojih zgodb v odmevni knjigi Prebojniki, ki po sedmih letih od izida v Ameriki še vedno ostaja med najbolj prodajanimi broširanimi knjigami s področja neleposlovne literature. Gladwell pri tem navaja tudi rezultate testov znanja, ki so jih z učenci delali na začetku in na koncu šolskega leta. Začudeno so ugotovili, da se, ne glede na različne socialne statuse družin, iz katerih so prihajali otroci, razlike v znanju med njimi znotraj šolskega leta, v nasprotju s pričakovanji, niso kaj dosti povečale.
    
Potem pa je eden od znanstvenikov ubral drugačen pristop k taistemu testiranju. Namesto testov na začetku in na koncu šolskega leta se je odločil za testiranje na koncu enega in ob začetku drugega šolskega leta. Meril je torej znanje, pridobljeno med počitnicami.
    
Tu so bili rezultati seveda povsem drugačni. Otroci staršev iz premožnejših družin so v tem, dopustniškem času občutno napredovali v primerjavi s tistimi iz revnejšega sloja. Razlog za ta napredek je bil povsem logičen: bogatejši starši so svojim otrokom med počitnicami lahko privoščili razne aktivnosti, ki so spodbujale in razvijale njihovo znanje, revnejši otroci pa so v tem času ostali prepuščeni sami sebi in niso napredovali v enakem obsegu.
    
A vendar: ima natančno načrtovanje otrokovih počitnic in njihovo obteževanje z raznimi aktivnostmi zgolj pozitivne učinke? Težko reči. Vsekakor pa v zvezi z otroki, sploh tistimi nekoliko starejšimi, ki so dovolj stari, da lahko dan preživijo že sami, brez navzočnosti odraslih oseb, obstaja še drugi osnovni počitniški princip.

Ta se glasi:

Svoboda

Na kratko povzemam prirejeni del odlomka ene od knjig, ki sem jo bral v zadnjem tednu. V njem avtor opisuje biografski delček življenja enega od junakov, sicer resnične osebe. Takole gre: "Eno od svojih fantovskih let je prebil v brezciljnem pohajkovanju. Živel je v manjšem mestu. Tja je prišel za družino, ker je v prejšnjem mestu pustil šolo. Gimnazijski red mu je bil namreč prestrog. V izgubljenem letu je fant prebiral Kanta in poslušal predavanja na univerzi; toliko, da si je krajšal čas, ne da bi bil vpisan ali opravljal izpite. Tako se čisto zares postane …" Ja, tako se čisto zares lahko postane tudi znanstvenik.
    
Akter tega izgubljenega, brezciljnega leta ni bil nihče drug kot Albert Einstein. Kmalu zatem se je vpisal na züriško univerzo, nekaj let pozneje pa je na najznamenitejšo znanstveno revijo tistega časa poslal tri članke. V prvem je dokazal, da atomi res obstajajo. Z drugim je odprl vrata kvantni fiziki. V tretjem je predstavil svojo prvo relativnostno teorijo.
    
Vsak od teh treh člankov je bil vreden Nobelove nagrade.

Zakaj se v petek popoldne ne vozim na morje
Kdo naj plačuje bolniške: zaposleni, podjetje ali država?
Vstala je s kavča in zapustila moža, ki jo je pretepal

Tako o čudnih poteh človeškega uma in znanosti piše italijanski teoretični fizik Carlo Rovelli v svoji knjižici Sedem kratkih lekcij iz fizike, ki bo morda postala tisto, kar je pred skoraj štirimi desetletji pomenila knjiga Stevena Weinberga Prve tri minute in kar je pred nekaj manj kot tremi desetletji postala Hawkingova Kratka zgodovina časa. Sedem kratkih lekcij iz fizike je ena najbolj presenetljivih naravoslovnih knjižnih uspešnic zadnjega časa, ki je pri Društvu matematikov, fizikov in astronomov pravkar izšla tudi pri nas in je gotovo ena od knjig, ki jih bom to poletje prebral še enkrat. Rovelli med drugim v njej trdi tudi to: "Če ne zapravljamo časa, tudi nikamor ne pridemo, je modrost, ki jo starši mladostnikov na žalost vse preradi pozabljajo."
 
Seveda Einsteini ne rastejo za vsakim vogalom. Večini ljudi na tem planetu bi lahko pustili neskončno časa v njihovi svobodni brezciljnosti, pa ne bi bili sposobni skupaj spraviti besedila, vrednega objave tudi v kaki manj ugledni znanstveni reviji ali pa se podobno prvovrstno izkazati na kakem drugem področju.
    
Vendar pa se iz Einsteinovega primera lahko nečesa naučimo. In sicer tega, da mladi, sploh pa odraščajoči ljudje, potrebujejo "prosti tek", v katerem lahko dejansko začutijo samega sebe, spoznajo svoje osebne preference in morda ob tem ugotovijo, kaj je tisto, kar bi dejansko radi počeli v življenju. Ker tisto, kar bi radi počeli, je običajno ravno to, v čemer so srednjeročno lahko tudi najboljši. Če tega ne najdejo, lahko v megli tavajo dolga leta, morda vse življenje.
    
Obstaja torej še tretji "počitniški" princip. Lahko bi mu rekli: malo mešano.

Malo mešano

Ta princip je precej preprost. Peljite otroke na počitnice, če lahko, pokažite jim kaj takega, kar bi lahko spodbudilo njihovo domišljijo in kreativnost, preživite z njimi nekaj intenzivnega časa, da bodo začutili, da ste se jim res posvetili.
    
Potem pa jih pustite pri miru. Naj se sami odločijo, kaj bi najraje počeli med počitnicami.
    
Morda vas bodo presenetili. Srečno! 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.