Koliko vode je treba spiti vsak dan?

Odgovor na to vprašanje bi moral biti eden od najbolj preprostih na svetu: toliko, da nismo žejni! Vendar pa pitje vode (in drugih tekočin), tudi za tiste, ki imajo do te dragocene tekočine nemoten dostop, zadnje čase postaja vse bolj kompleksno (in obvezno) opravilo.

Koliko vode je treba spiti vsak dan?
Foto: Reuters

Poletje je pred vrati, s tem pa tudi počitnice in vročina, oglasi za razne stare in nove osvežilne pijače so v polnem naletu, zato si tudi pitje vode in drugih brezalkoholnih pijač zasluži nekaj več pozornosti.

Poglejmo.

Pitje vode včasih

Včasih smo se mulci poleti v hudi vročini z bicikli ali pa peš vse dneve podili naokoli, pa nihče od nas ni imel s seboj nobene plastenke, steklenke ali kakšne druge embalaže s pijačo. Če smo šli s taborniki na celodnevni izlet, smo pogosto s seboj vzeli zgolj sok ali dva, vsak je imel po dva decilitra, šele ko smo bili večji, smo preklopili na litrske čutarice, z njimi pa imeli dovolj pijače za ves dan.

Tudi v šoli ni nikomur prišlo na misel, da bi imel na mizi svojo plastenko ali pa da bi med poukom vstal, stopil k umivalniku in začel piti. Take stvari so bile seveda rezervirane za odmore, a tudi med njimi nismo na vrat na nos drveli k pipi, da bi takoj pili iz nje.

Seveda tudi industrija pijač ni bila tako razvita kot danes. Manjkala je večina današnje kolekcije brezalkoholnih in bolj ali manj sladkanih pijač, ki jih ponujajo in prodajajo danes, od razredčenih sadnih sokov prek ledenih čajev do navadnih in mineralnih vod z različnimi okusi (in skoraj brez kalorij). Edino, kar smo občasno kupili, večinoma za rojstne dneve in podobne priložnosti, so bili sadni sokovi, za vsak dan pa so bili občasno malinovec, šebesa ali kak drug koncentrat.

Pitje vode ali česa drugega je bilo torej rezervirano zgolj za takrat, ko se je pri nas naravno oglasila žeja.

Pitje vode (in drugega) danes

V zadnjem času je pitje vode in tudi marsikaj drugega vse bolj zapleteno. Tudi pri nas, v Sloveniji, kjer imamo v povprečju zelo kakovostno vodo kar iz vsake pipe. Na mobilnih telefonih obstaja vse več aplikacij, ki te opominjajo na to, da je treba spet piti. Veliko ljudi s seboj ves čas nosi plastenke, da ne zamudijo nujnega požirka vsake toliko časa. To je še posebej nenavadno, skoraj smešno, na primer v pisarnah, od koder je do službene kuhinje ali prve pipe samo nekaj korakov. Seveda prodajajo različne tipe trendovskih steklenic za te namene.


Tovarna Rog in moje življenje

Zakaj se v petek popoldne ne vozim na morje


Tudi v šoli se je marsikaj spremenilo. Učenci v osnovni šoli lahko marsikje med poukom mirno vstanejo iz svoje klopi in gredo do umivalnika, da se napijejo vode. V srednjih šolah imajo na šolskih mizah pogosto plastenke.

Industrija pijač oglašuje nujno in enakomerno pitje vode ali drugih pijač na vsakem koraku. Po možnosti kake sladkane pijače, ki žejo prej spodbuja kot ustavlja. Pred leti je veljalo, da je treba spiti dva litra vode/tekočine na dan, zdaj so nekateri zdravniki v posvetih s svojimi strankami to količino dvignili že na tri litre in več (in to ne glede na življenjski stil posameznika).

Ženskam svetujejo, naj veliko pijejo za lepšo kožo, za odpravo celulita in drugo. Vsak odstotek teže, ki ga izgubimo zaradi znojenja, naj bi bil problem že sam po sebi. Ljudem na splošno svetujejo, naj si poleti redno pregledujejo urin in če je ta za spoznanje temnejši, povečajo vnos tekočine v telo.

Seveda je treba piti in najbolje je piti vodo. A vrhunec prizadevanj, da bi človeku umetno privzgojili koncept stalnega uživanja tekočine – ne glede na to, ali čuti žejo in ali jo res potrebuje –, je gotovo nenavaden proizvod, ki je prišel na trg nedavno. Pritrjen je na kozarec in če senzorji v prostoru zaznajo osebo, ki določeno časovno obdobje ne dvigne kozarca in kaj spije iz njega, pripomoček začne svetiti in s tem svojega uporabnika oziroma lastnika opozarjati, da je napočil čas za požirek ali dva.

Je vse to res potrebno?

Žeja in evolucija

Triatlonec Klemen Rojnik je nedavno v enem svojih zapisov lepo ilustriral nepotrebnost pretiranega ukvarjanja s stalnim uživanjem tekočine. Ena ključnih evolucijskih človekovih prilagoditev, razvitih dobesedno že pred milijoni let, ki so homo sapiensu omogočale preživetje in dostop do energijsko bogate hrane, kot so recimo živali, je bilo znojenje. Ravno to, da se je človek lahko znojil in bil prilagojen na dehidracijo, ki je nastajala ob gibanju v vročih pogojih (to je pač odpravil pozneje, ko je spet prišel do vode), mu je omogočilo, da je lahko dolgotrajno zalezoval svoj bežeči plen ter potem z vztrajnostjo prišel do njega kljub počasnosti in slabši okretnosti.


Kdo naj plačuje bolniške: zaposleni, podjetje ali država?

Jej, moli, ljubi deset let po izidu


Žeja, rezultat dolgotrajne evolucijske prilagoditve telesa na dehidracijo in mehanizem, ki človeka opozori, da je nastopil čas, da si počasi spet poišče tekočino, je torej tisti avtomatični signal, ki sam, brez drugih umetnih opozoril, skrbi za to, da ljudje pijemo. Rojnik v svojem zapisu navaja primer znanega tekača Haila Gebrselassieja, ki je med nekaj več kot dvournim maratonom, med katerim je postavil svetovni rekord, izgubil kar devet odstotkov telesne teže. "Če on zdrži dobri dve uri peklenskega teka, potem lahko tudi naši otroci teh mizernih 45 minut sedenja v klimatiziranih šolskih klopeh brez steklenice na mizi," trdi Rojnik.

Da dandanes ljudje brez potrebe pretiravajo s pitjem, se je recimo pokazalo tudi med predstavitvijo ultramaratona, ki sem se ga nedavno udeležil v Avstraliji. Organizatorji so opozarjali, da so imeli v prejšnjih letih desetkrat več težav s tistimi tekači, ki so med tekmo zaradi pretiranega pitja postali preveč hidrirani, kar je vodilo do zdravstvenih težav, kot s tistimi, ki so dehidrirali. "Poslušajte telo," so govorili, "ne pijte po formuli, vsake toliko časa, ampak takrat, ko ste žejni."

Vse več sodobnih pripomočkov pa vas med povsem mirnim vsakodnevnim pisarniškim življenjem napeljuje na to, da bi v natančno določenih razmikih pili natančno določeno količino vode.

Zakaj že?

Osebna izkušnja

Vsesplošni pritiski in priporočila v zvezi s potrebo po stalni hidraciji, oglaševanje pijač, nekaj višje zunanje temperature in podobno seveda vplivajo tudi name. Zato sem v teh zgodnjepoletnih časih, ko se telesno več gibljem, bolj pozoren in imam običajno v bližini kako tekočino. Na enourni tek se tako še odpravim brez dodatne pijače, na dvournega in dlje pa si začnem okoli pasu obešati manjše ali večje stekleničke.

Tako je bilo tudi prejšnji teden, ko sem se na enega zadnjih treningov pred gorskim maratonom v Podbrdu, ki je na sporedu ta konec tedna, s sinovoma odpravil na tekaški pohod na Krim, najvišji hrib v bližini Ljubljane. Ko sem si na izhodišču okoli pasu navesil večje stekleničke kot običajno – pijačo bom imel tudi zanju, sem si mislil –, sta se mi prizanesljivo nasmihala, češ kaj boš z vso to kramo. Bosta že videla, sem si mislil. Zelo sem se zmotil.


Dežela brez cigaret – ''tam spodaj''


Po kake pol ure, ko sem zaradi vročine in hitrega gibanja izgubil nekaj decilitrov znoja, sem že začel nadomeščati izgubljeno tekočino, pijačo pa sem ponudil tudi njima. Če izračunam sedajle, nisem izgubil več kot nekaj promilov telesne teže, pa sem že tankal. Ni treba, sta odmahnila, in tako do vrha, dobro uro pozneje, kjer sta, bolj iz prijaznosti do mene kot iz potrebe, srknila nekaj požirkov. Potem smo jo že ucvrli v dolino. Morda sem vsega skupaj izgubil dober odstotek telesne teže, a sem imel vseeno občutek, da moram piti, čeprav v resnici niti nisem bil žejen.

Tudi ko smo se na poti nazaj ustavili na bencinski črpalki in za vse tri kupili poldrugi liter pijače, sem bil jaz ta, ki sem najbolj mislil, da moram v celoti in takoj nadomestiti izgubljeno tekočino. Fanta sta se malo okrepčala in to je bilo to. Očitno za razliko od mene še nista podlegla reklamam za stalno pitje in se na to osnovno človekovo potrebo še zmeraj odzivata povsem naravno.

Nauk te zgodbe je zelo preprost. Ne pijte po urniku in avtomatično po navodilih, raje se vprašajte: sem sploh žejen?

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

8
  • seeden / 17.06.2016. ob 12:06

    od vseh športov, edino za kolesarje vem, da že od nekdaj velja pravilo, da moraš piti preden si žejen. potem je že prepozno...

  • 6fbebi52 / 17.06.2016. ob 10:51

    ,,Odgovor na to vprašanje bi moral biti eden od najbolj preprostih na svetu: toliko, da nismo žejni!''A res?Odgovor sploh ni tako preprost:v starejših letih občutek za žejo otopi,kar seveda pomeni,da se nanj ni več za zanašat,temveč v izogib dehidraciji(preventivno)-pogosteje-piti ne glede nanj!!

  • JanezS / 17.06.2016. ob 08:44

    Zdaj še v kavarni trapaste babnice potegnejo iz torbice svojo flaško in naredijo par požirkov, pa čeprav je pred njimi kozarec vode, ki pride ob kavi. Prizadeto.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano